Prihaja tudi do spremenjene razlage že uveljavljenih tekstov iz preteklosti. Tako je na primer mogoče razumeti znameniti Lucasov članek (1988) o endogeni gospodarski rasti kot argument za podporo državnega ukrepanja na področju R&R, če to vodi do pozitivnih eksternalij, ki so na dosego vsem gospodarskim osebkom. Prav tako lahko država prispeva k oblikovanju znanja skozi proces "učenja z delom" (learning by doing), ki je vir gospodarske rasti držav, temelječe na izvoznem povpraševanju (export-led hipoteza). S podporo izvoznemu sektorju (lahko gre za neposredno podporo posameznim sektorjem - eksplicitna industrijska politika - ali bolj za ukrepe horizontalne narave) se želi doseči povečanje produktivnosti v celotnem gospodarstvu.

Arrow (2011) omenja, da Friedman načeloma ni nasprotoval povečanju državnih izdatkov zaradi povečanja kratkoročne gospodarske rasti, skrbel ga je časovni odlog (time lag) državnega ukrepanja. Miller in Stiglitz (2010) govorita o frikcijah v delovanju finančnih trgov (manjkajoči trgi), Mueller in Krueger (2011) o frikcijah na trgu dela, Gatti in drugi (2011) o težavah trga dela pri razreševanju strukturnih problemov. Vse to postavlja delovanje trga in njegovo vlogo v novo luč.

Za politiko EU je mogoče oceniti, da ne vključuje "klasične" industrijske politike, ki bi bila sektorsko naravnana. Pravzaprav naj bi evropski proizvajalci največ pridobili z vzpostavitvijo enotnega evropskega trga. Ukrepi naj bi šli predvsem v to smer. Liberalizacija trgov in močan evro naj bi omogočala strukturne spremembe, ki bi vodile v večjo konkurenčnost evropskega gospodarstva. Posamezne države pa bi lahko za povečanje konkurenčnosti uporabile še ukrepe horizontalne narave. Skladno z zamislijo modela endogene rasti naj bi gradile družbo znanja (raziskovalno-razvojna dejavnost, izobraževanje).

Razvoj podjetništva

Sedanja kriza postavlja pod vprašaj obstoječi evropski model. Prvič, v večini držav EU so se makroekonomska neravnotežja bistveno poslabšala. Zlasti plačilno-bilančni in proračunski deficiti presegajo maastrichtske kriterije (Brunet, Wang, 2011). Kriza je tudi izpostavila povečano zadolžitev prebivalstva in podjetij iz obdobja pred njenim nastankom.

V takih razmerah se bo težko uveljavila specializacija držav v skladu z njihovimi komparativnimi prednostmi. Drugič, ukrepi, ki jih uporabljajo konkurenčne države in konkurenčna področja zunaj EU (zlasti podcenjeni devizni tečaj), so z evropskega vidika pogosto nestandardni in zato postavljajo podjetja in posamezna države v Evropi v podrejen položaj. Prav tako ni mogoče spregledati uspešnosti držav v razvoju v zadnjem obdobju (Kitajska, Turčija…). Lucasova teza, da uveljavitev modela endogene rasti v razvitih državah omogoča ohranitev razvojnih razlik, enostavno ne drži.

Zato je razumljivo, da posamezne evropske države pristopajo k novi opredelitvi industrijske politike. Ta naj bi v večji meri poudarila prednosti posamezne države, sektorsko usmerjenost in predvsem analitičen (diagnostičen) pristop v njenem vodenju (projektno vodenje). Pred sabo imam dokument ministrstva za ekonomske zadeve, kmetijstvo in inovacije nizozemske vlade, ki tak pristop označuje kot novo poslovno politiko, ki bo "podjetnikom omogočila več prostora za poslovne aktivnosti in rast". Dokument je kritičen do pretekle industrijske politike, ki je temeljila na spodbujanju R&R naložb, subvencioniranju podjetij in na politikah podjetij, ki so svoje razvojne oddelke običajno umestila zunaj države, kjer so pričakovala ugodno razvojno klimo.

Prav tako je očitek birokratskemu pristopu države, ki v razvojni politiki ni sledila potrebam privatnega sektorja. Zato mala in srednja podjetja od razvojne politike nimajo prave koristi. Nov poudarek velja opredelitvi ključnih gospodarskih sektorjev in njihovih potreb. Subvencije podjetij naj bi se zaradi tega zmanjšale (in s tem tudi davki). Poudarek je na razvoju podjetništva in podjetniški iniciativi. Sektorski pristop temelji na identifikaciji sektorjev, kjer ima Nizozemska že sedaj konkurenčne prednosti. Vlada želi v sodelovanju z nosilci zunanjega znanja (šolstvo, univerza, inštituti) in najbolj perspektivnimi predstavniki privatnega sektorja (ki najbolje ve, kaj so njegove potrebe) doseči opredelitev ključnih problemov v posameznih sektorjih in z namenskimi sredstvi prispevati k njihovemu razreševanju.

Državi je namenjena vloga mediatorja med potrebami privatnega sektorja in aktivnostmi nosilcev zunanjega znanja (usposabljanje, izobraževanje in raziskave). Njihovo sodelovanje se mora izkazati v izdelavi sektorskih agend s konkretnimi akcijskimi načrti. Nato pa v njihovem izvajanju. Pri tem bo država spodbujala podjetniški pristop oziroma kooperativno igro sodelujočih in pri tem uporabila načelo korenčka in palice. Država je potrebna tudi takrat, ko ugotovi, da nekateri trgi v realnosti ne obstajajo, a so nujno potrebni za izvajanje sektorskih agend (manjkajoči trgi: ni organiziranega usposabljanja za nekatere poklice, manko ustanov tveganega kapitala…). Ker je država skrbnik sredstev davkoplačevalcev, mora njihova uporaba doseči pozitivne eksternalije. To pomeni, da morajo biti rezultati uporabni tudi za podjetja in posameznike, ki ne sodelujejo neposredno pri uporabi državnih sredstev.

Ni treba posebej razvijati, zakaj bi tudi Slovenija potrebovala "prenovitev" industrijske politike na teh temeljih. V primerjavi z Nizozemsko bo vanjo še bolj prisiljena zaradi makroekonomskih nesorazmerij v zadnjem obdobju. Neučinkovitost slovenske "industrijske politike" se je pred krizo še lahko skrivala za razmeroma ugodnimi makroekonomskimi rezultati slovenskega gospodarstva. Sedaj to ni več mogoče. Potrebovali bi učinkovito industrijsko politiko. Toda bojim se, da jo bodo onemogočili enaki razlogi, zaradi katerih poskusi uvedbe "moderne" industrijske politike že v preteklosti niso uspeli. Gre pravzaprav za to, da se poseganje države z ukrepi industrijske politike v naših razmerah še vedno razume kot subvencija podjetjem in posameznikom, ki jim pripada ob njihovi siceršnji dejavnosti, zato tudi prejemnikov subvencij praviloma ne zanima učinek pozitivnih eksternalij. Ta bi moral skrbeti državo, ki pa bi morala biti bistveno bolj pozorna na rezultate, ki so doseženi z njenimi naložbami.

Ker zaradi slabe opravilne sposobnosti tega ni sposobna, je sistem industrijske politike v javnosti prepoznan kot sistem daril in so njeni učinki manjšalni. Zmanjšanje subvencij - po zgledu Nizozemske - bi torej lahko bil prvi ukrep v pravo smer. Drugi ukrep, uveljavitev analitično-diagnostičnega pristopa, je v veliki meri odvisen od kakovosti državnih uradnikov, ki načrtujejo, izvajajo in nadzirajo ukrepe industrijske politike. Čeprav državnih uslužbencev ni treba vseh metati v isti koš, je splošna raven njihovih sposobnosti po vsebinski in tehnični plati slaba. Preveč je državnih uslužbencev s premalo strokovne radovednosti in znanja, da bi lahko dobro opravili svoje delo.

Izboljšana turistična ponudba

Zgoraj sem govoril o potrebnih pogojih za industrijsko politiko, če bi jo uvedli po nizozemskem zgledu. Sedaj so na vrsti nekateri problemi zasnove slovenskega gospodarstva v danem trenutku. Vprašanje je, kako izbrati ključne sektorje gospodarstva in na koga se v tej izbiri opreti. V Sloveniji je težko govoriti o prednostnih sektorjih. Obstaja nekaj podjetij, ki so primerljiva v svetovnem okviru. To so bolj osamljene zvezde. Bomo z naložbo denarja davkoplačevalcev v ta podjetja dosegli učinek pozitivne eksternalije ali pa bi dosegli večji učinek, če bi na račun zmanjšanja državnih "pomoči" enostavno zmanjšali davke? Nadalje. Ko govorimo o sektorskem pristopu, se običajno ustavimo pri industriji. Res je, industrija je pomembna za državo, ki gradi svojo rast na izvoznem povpraševanju.

Toda obstajajo tudi Kitajska, Turčija, Indonezija, Vietnam in druge države. Te niso več samo smetišče Evrope in drugih razvitih držav na račun zastarele tehnologije, ampak čedalje bolj posegajo v moderni industrijski sektor. Mnogi menijo, da je zaradi velikega porasta produktivnosti v sektorju industrije na poti nov val strukturnih sprememb, kjer bo treba precejšen presežek delovne sile iz industrije prezaposliti v storitvene dejavnosti. Zato zaradi geopolitičnega položaja Slovenije tudi storitve (če jih izvajamo kakovostno in po primerljivi ceni) sodijo med prednostne sektorje. Naslednje vprašanje je, kako "prepričati" sektor znanja, da ukvarjanje s slovenskimi podjetji ni podrejen in nečasten posel. To stališče je močno zasidrano v Sloveniji. In še: obdobje pred krizo je zaradi močnih frikcij, ki jih je povzročilo vodenje makroekonomske politike, in tistih s strani slovenskih bank privedlo do velike kreditne ekspanzije in nekontroliranega zadolževanja podjetij ter posledično do njihove velike zadolženosti. Država bi morala v danem trenutku - če ima to moč - posvetiti posebno pozornost vzpostavitvi manjkajočih trgov (trg terjatev in lastniških deležev, postopek stečaja…) in izboljšanju korporativnega upravljanja.

Še bi lahko našteval, saj nam do bolj dolgoročnih problemov, kot so pokojninska reforma, reforma zdravstvenega sistema, reforma dela ipd., sploh še ni uspelo priti. Vendar bi bil seznam negativnosti prevelik. Prav tako velike institucionalne spremembe, čeprav so ključne, niso primerne za vžig reformskih prizadevanj. Pogosto jih je mogoče doseči le v iterativnem procesu, skozi katerega udeleženci ugotovijo, da je za uspešno uveljavitev države v mednarodni menjavi predlagana rešitev potrebna. Zelo verjetno pa se z iteracijo začetni predlog celo izboljša. Za vžig reformskih prizadevanj zadostuje odprava omejitev, ki so na dosegu roke in za njihovo odpravo ni potrebno veliko napora.

Letos poleti sem kar nekaj časa posvetil ogledu Slovenije. V mnogih krajih sem videl precej izboljšav turistične ponudbe. Turistični delavci so se večinoma trudili, da bi zadovoljili goste, ki jih je bilo precej več iz tujine. Opazil sem tudi nekatere slabo izvedene storitve. Pa vendar imam občutek, da se v turizmu stvari premikajo na bolje. Upam, da se bo to pokazalo v letni bilanci. Zakaj torej v Sloveniji toliko nerazumevanja in nepripravljenosti k dogovoru? Brez njega ni učinkovita nobena industrijska politika. In če ga ni mogoče doseči, je najbolje ukiniti vsa državna darila in na ta račun zmanjšati davke.