Znak za prepoved kolesarjenja v smeri proti Drami oziroma Aškerčevi cesti je prelepljen v obliki Andrejevega križa. Kar naj bi pomenilo, da ne velja. A kolesarka, ki se pripelje po ozkem kolesarskem pasu, ki poteka od Name mimo knjigarne Konzorcij, se na križišču zmedena ustavi in ne ve, kaj bi. Pogleda znak, oba moža postave pri cestni zapori, pa spet znak, potem pa se le odloči in jo proti Drami mahne tako, kot v običajnih dneh naredi večina tistih, ki se tod vozijo s kolesom - počasi smukne pod arkade in se v njihovem zavetju splazi do naslednjega križišča. Pod arkadami je sicer pločnik, na katerem seveda ni dovoljeno kolesariti, in možje (in žene) postave vas lahko za ta prekršek oglobijo z 80 evri.
Gospa bi s svojim kolesom v evropskem tednu mobilnosti lahko zavila na sredino Slovenske ceste in se po njej urno in ponosno s kolesom zapeljala vse do Aškerčeve. Tudi za to, da bi po njej omogočili kolesarjenje, je navsezadnje dala mestna oblast Slovensko cesto od križišča pri Ajdovščini do križišča z Aškerčevo v tem času zapreti za avtomobilski promet. A takih, ki bi si prešerno upali kolesariti po sredini cestišča, je bila le peščica. Veliko pa se jih je kot v običajnih dneh s svojimi kolesi plazilo po preozkih pločnikih, na katerih je vztrajala tudi velika večina pešcev. Dvomim, da so jih od tega odvračali samo mestni avtobusi, ki so osvobojeni prometne gneče po svojih voznih pasovih veselo pospešili, da bi se potem od Ajdovščine naprej zaradi zapore Slovenske ceste cijazili v še večji prometni gneči kot sicer.
Ker jim je mesto v evropskem tednu mobilnosti zgolj omogočilo, da si Slovensko cesto prisvojijo, ni pa jih k temu povabilo, je večina kolesarjev in pešcev vztrajala pri svojih navadah, čeprav so bili avtomobilisti svoje prisiljeni spremeniti. Če odmislimo, da so tisti, ki ob Slovenski delajo ali stanujejo, v tem tednu dihali čistejši zrak, praktično nihče ni bil na boljšem, številni pa so bili zaradi še večje prometne gneče na obrobju mestnega jedra na slabšem.
Marsikdo bi jo verjetno z veseljem prešerno mahnil po sredini osrednje ulice prestolnice, če bi ga mesto k temu tako ali drugače povabilo. Seveda ni nujno, niti ne bi bilo prikladno, če bi župan Janković v času ETM ves čas paradiral gor in dol ter meščane in meščanke s sebi lastnim šarmom vabil, da zakoračijo oziroma "odbiciklirajo" po prazni sredini ceste in jo tako iz praznega koridorja motoriziranega prometa počlovečijo v skupni prostor sobivanja javnega in nemotoriziranega prometa.
V odsotnosti kakršnekoli geste v tej smeri je večina ljudi vztrajala pri svojih navadah tudi v evropskem tednu mobilnosti, ki je bil pod geslom "Potuj drugače" letos namenjen ravno spremembi mobilnostnih navad. Ljudje smo kot bitja kulture sposobni spremeniti svoje zaznave, vrednotenja in navsezadnje tudi navade. Sprememba mobilnostnih navad se najprej dogaja in zgodi v glavi. A tam tudi ostane, če ni neke simbolne geste, nekega "kulturnega šoka", ki naša telesa ponese k drugačni zaznavi in uporabi prostora. Zato se je prostor na Slovenski cesti le izpraznil, ni pa se transformiral. Niti prometne zapore oziroma spremembe prometnih režimov niti nova prometna infrastruktura same po sebi ne vodijo do spremembe mobilnostnih navad. Ljudje si morajo znati predstavljati drugačno mobilnost. Si jo želeti. In si jo (upati) preizkusiti. K vsemu temu jih je treba zvabiti in povabiti!
Kaj vse bi se lahko dogajalo ta teden na Slovenski, če bi z malo domišljije mestne avtobuse od Ajdovščine do križišča s Šubičevo potisnili na eno stran cestišča in jim zabičali, da tistih nekaj sto metrov prevozijo s hitrostjo pešca? Slovenska bi lahko oziroma bi morala postati osrednje kulturno prizorišče mesta in Prešeren bi si lahko vsaj za hip oddahnil od preobilja dogajanja, ki sicer poteka pod njegovim kipom. Festivali urbane kulture bi se v tem času morali dogajati na simbolno in funkcionalno osrednji osi prestolnice. Predvsem festivali marginaliziranih mobilnostnih subkultur: rolkarjev, vozičkarjev, biciklistov, triciklistov ter vseh tistih, ki na kolesih karkoli prevažajo in razvažajo.
Potekati bi morale bolj ali manj resne delavnice na temo mobilnosti v mestu in mobilnostnih navad meščanov ter bolj ali manj resna tekmovanja, na primer cestna kolesarska dirka med policisti (v vlogi žandarjev) in raznašalci hitre pošte na kolesih (v vlogi ravbarjev). Ali pa dirka najbolj znanih slovenskih kolesarjev na mestnem ponosu - kolesih bicikelj za pokal podžupana Koželja.
Ne bi smel manjkati kakšen kozmokinetični ulični performans - na primer razčetverjenje Dragana Živadinova s pomočjo koles (se seveda šalim). Vsaj za eno popoldne bi moral komando na Slovenski prevzeti Andrej Rozman-Roza in se s svojim gledališčem Ane Monroe smrtno resno - tako kot to zna samo on - pošaliti iz naših mobilnostnih razvad. Vsi mestni prodajalci koles in kolesarske opreme bi tu lahko imeli svoj sejem, staro- in novorokovske skupine bi lahko tekmovale v priredbah hitov, ki se tako ali drugače nanašajo na najbolj učinkovit stroj, kar jih je do zdaj ustvaril človek - bicikel.
CINDI bi lahko ves teden izvajal svoje tečaje usposabljanja otrok in starejših občanov za pridobivanje kolesarskih veščin. Le zakaj ne bi namesto na Kongresnem trgu v tem tednu potekal festival nevladnih organizacij na Slovenski? In le zakaj niso mogli vsaj tistega dela razstave "Ljubljana-Koebenhavn: dvoje mest - eno kolo", na katerem so na fotografijah obeleženi utrinki ljubljanske kulture kolesarjenja, v tem tednu razstaviti na Slovenski? Le zakaj se vse zamisli in izvedbe evropskega tedna mobilnosti obesijo na kadre in sredstva evropskega projekta CIVITAS Elan, organizacijsko pa so prepuščene mestnim prometnikom, če pa bi evropski teden mobilnosti moral po vsej logiki biti ena osrednjih dejavnosti (in investicij) mestnega oddelka za kulturo?
Le tako bi imel evropski teden mobilnosti v slovenski prestolnici svoj smisel in bi lahko upravičil svoj namen. Tako pa je prazen ritual, ki ga počenjamo zaradi "Evrope". Od katerega pravzaprav ostane le jeza tistih, ki se zaradi svoje usodne odvisnosti od avtomobila v imenu evropskega blefa ne morejo ali nočejo odpovedati uporabi avtomobila v središču mesta.
Če bo kakšna korist od letošnjega ETM v prestolnici, bo to znanstvena. V času prepovedi prometa z osebnimi avtomobili so na Slovenski cesti, ki je koridor daleč najbolj onesnaženega zraka v mestu, merili koncentracije zdravju škodljivih plinov in delcev. Tako bodo lahko pridobljene podatke primerjali s tistimi, pridobljenimi ob običajnem prometnem režimu. Ko bi nam vsaj po televiziji in radiu povedali, da gre v primeru ETM pravzaprav za znanstveni preizkus v živo. A očitno ob vsej PR-mašineriji manjka prave kulture komuniciranja za meščani.
