Pa naj še kdo reče, da so Slovenci neduhovit narod! Jebemti, celo Janez Janša ima ta, kako se mu že reče, smisel za humor. Spomnili se boste, kako je pred tremi leti - tedaj še ni bilo twitterja - komentiral predvolilne izjave socialdemokratov, ki so ponujali preproste rešitve za težka vprašanja in odgovore na vse probleme, ter prišel do sklepa, da ga Pahor spominja na Woodyja Allena, ki je svojčas rekel: "Ne vem, kaj je bilo vprašanje, ampak odgovor je zagotovo - seks."

Medtem je, glej no, Pahor napredoval od Woodyja Allena do Sadama Huseina. Ni hudič, seks je celo iz boljših ljudi od Woodyja naredil hujše od Sadama. Sicer pa se Janša ni kaj dosti zmotil: Pahor je bil res videti kot Sadam Husein pred prihodom ameriške vojske v Bagdad, držal se je kot voditelji malih diktatur, ko uporniki in revolucionarji tolčejo po vratih, oni pa tujim novinarjem in domači javnosti razlagajo, da je vse pod nadzorom. Čeprav že davno niti sami več ne verjamejo tega, kar govorijo. In tega se je zavedal tudi sam Sadam. Pardon, Pahor.

"Jasno mi je, da zaupnica manjšinski vladi, ki za sabo nima večine v parlamentu, ni priljubljena poteza, a to je še vedno bolje, kot da bi Slovenijo v teh časih pustili brez kakršnekoli vlade," je dejal Pahor poslancem in zaigral na poslednjo karto, tisto, ki je celo Sadam Husein nikoli ni vrgel na mizo: bolje nekaj kot nič, bolje jaz kot nihče. V logični sklep, da torej nihče ni boljši od Pahorja, pa ni verjel prav - nihče.

Tako je končal Borut Pahor. Še pred tremi leti se je ponujal kot boljši od vseh drugih, boljši od vsakogar, zdaj pa se ponuja kot še edini, ki je boljši od nikogar. Skromnost je sicer lepa čednost, toda včasih je ljudje ne razumejo najbolje: Slovenci na primer mislijo, da je celo nihče boljša rešitev za Slovenijo kot Pahor.

Osebno se mi sicer Pahor niti ne zdi tako zanimiv: on je preteklost, Sadam Husein, slavna republika Irak, Al-Jumhuriyah Al-Sloveniyah, pa gre naprej. Bolj zanimiv se mi zdi Janez Janša, ki pretkano v zavetju twitterja čaka, da junaška ameriška vojska osvobodi državo, ko bo on kot mesija vstopil v Bagdad, Ljubljano ali karkoli že.

Saj, če je Borut Pahor slovenski Sadam Husein, ki se zdaj najbrž v kakšni luknji skriva pred preiskovalci neštetih korupcijskih afer, kaj in kdo je potem - Janša?

Dobro, razen tega, da je Woody Allen, čigar Slovenska demokratska stranka pred bližajočimi se volitvami ponuja preproste rešitve za težka vprašanja in odgovore na vse probleme, prav tako kot nekoč Woody Pahor: "Ne vem, kaj je bilo vprašanje, ampak odgovor je zagotovo - seks."

Ni Janša svoje pripombe s Sadamom na twitterju zapisal kar tako: če je namreč Borut Pahor Sadam, ki z Natovimi tanki pod oknom prepričuje ljudstvo, da iraško gospodarstvo okreva, Irak pa na mednarodni sceni uživa veliko večji ugled kot kdaj prej - bi moral biti Janez Janša na primer iraški Tony Blair. Takšna razlaga Janši piha na dušo: kaj ni svojega znamenitega govora ob petnajsti obletnici slovenske samostojnosti nesramno prepisal od svojega britanskega idola? Končno je Janša dočakal priložnost, da postane Tony Blair. Če ne v Britaniji, pa vsaj v Iraku.

Ampak takole s primerne razdalje Janša ni ravno videti kot Blair. Njegovo norčevanje s Sadamom me bolj spominja na tisto, ko se - kot bi rekli pri nas - sova norčuje iz sinice. Kot bi se, kaj pa vem, iz Sadama norčeval na primer - Moamer Gadafi. Janez Gadafi se skriva po Sloveniji, čaka ga dolgo sojenje zaradi nezakonitega posredovanja pri nakupu tistih finskih oklepnikov, slavni polkovnik pa visi na twitterju in zafrkava Sadama.

Sicer pa, ko smo že pri vojaški opremi, ali ni Sadam padel, ko so si prevarantski hohštaplerji, ki so iskali pretvezo, da bi se polotili iraških naftnih potencialov, izmislili obrate za izdelavo biokemičnega orožja? Zdaj se šele zanimivo zaplete: če Pahor v parlamentu zveni kot Sadam dan, dva pred padcem, Janša, bogme, kot Sadam zveni že vrsto let, ko ponavlja, kako so mu obrate za izdelavo kemičnega orožja, pardon, provizijo za nakup finskih oklepnikov - podtaknili. Tako trdi na sodišču, tako je trdil vsa tri leta Pahorjevega mandata in tako je trdil tudi, ko je bil sam na oblasti.

Ravno tako kot je bil - ni tako dolgo tega, morda pa se boste spomnili - dan pred volitvami leta 2008 "poln optimizma brez osnove", ko je govoril o fantastičnih uspehih svoje vlade in o zanesljivi zmagi. Nekako tako kot "na zadnji tiskovki nekdanji minister za informiranje v iraški vladi", ko so bili "ameriški tanki že v predmestju Bagdada, on pa je z velikim navdušenjem govoril o skorajšnji zmagi".

Norčuje se tako Janša iz svoje luknje na twitterju in zafrkava Pahorja, da je Sadam, čeprav v Sloveniji še ni bilo večjega Sadama od njega.

Iraško ljudstvo v Sloveniji je zdaj pred težko izbiro: izbrati tistega Sadama Huseina tik pred koncem, iz leta 2003 - tistega, ki ljudi prepričuje, da iraško gospodarstvo okreva, Irak pa na mednarodni sceni uživa veliko večji ugled kot kdaj prej -, ali tistega Sadama iz leta 1979, ki bo Irak popeljal v nezamisljivo blaginjo?