Kaj zaznamuje odnos Nemcev do Evropske unije?

Glede na javnomnenjske ankete podpora evropski integraciji med Nemci upada, vendar pa se to dogaja tudi v drugih evropskih državah. Elite izkazujejo relativno močno podporo EU, medtem ko ta med prebivalstvom že od devetdesetih let upada. Kljub temu je Evropa del nemške identitete. Hladna vojna in z njo povezana ponovna pridobitev suverenosti Zahodne Nemčije ter združitev obeh Nemčij so se pri nas dogajale pod okriljem evropske integracije. To so pomembni mejniki, ki nas močno povezujejo z Evropo, zato Nemci ostajamo Evropejci, čeprav podpora EU upada.

Nemci so torej v EU našli širšo identiteto?

V bistvu smo svojo nacionalno identiteto opredelili z evropskim predznakom. Za nas je Evropa pomenila možnost, da opravimo s svojo preteklostjo - z nacionalizmom, drugo svetovno vojno, holokavstom. Evropa nam je omogočila pot v mirno sobivanje narodov, in to je močno zaznamovalo našo identiteto. Thomas Mann je dejal, da smo nemški Evropejci oziroma evropski Nemci. Obe identiteti sta pri nas močno prepleteni, in to je že ena taka naša posebnost, ki je Britanci na primer ne poznajo.

Torej ni ekonomski preračun tisti, ki Nemce veže na Evropo?

Jasno je, da je evropska integracija Nemčiji izjemno koristila tako v ekonomskem kot političnem smislu. Nemčija je svetovni izvozni prvak, s članstvom v EU ter enotnim evropskim trgom in valuto pa je v ekonomskem smislu več pridobila kot izgubila. Politično gledano je Zahodna Nemčija skozi evropsko integracijo pridobila nazaj svojo suverenost. Tudi ponovna združitev Nemčij po mojem mnenju ne bi potekala tako hitro, če zahodnim državam ne bi bilo popolnoma jasno, da se to dogaja v okviru evropske integracije. To so ekonomske in politične prednosti članstva v EU, ki si med seboj ne nasprotujejo, ampak se medsebojno krepijo.

Je evropska kriza zasenčila politične razloge za sodelovanje Nemčije v EU?

Prav v času evropske krize lahko opazite, kako pomembna je identiteta v primerjavi z materialnimi prednostmi članstva v EU. Ko v javnosti govorimo o reševalnih paketih za Grčijo, ne gre za to, da ima Nemčija od tega reševanja koristi. Jasno je, da so naše banke močno izpostavljene do Grčije, vendar pa je v razpravi močno prisoten tudi argument solidarnosti: vsi smo Evropejci, zato Grkov ne smemo pustiti na cedilu.

Bi se odnos Nemcev do Evrope spremenil, če bi bile negativne ekonomske posledice članstva v EU večje od prednosti?

Razprava o Nemčiji kot neto vplačnici v bruseljski proračun ni nova in se vleče že od osemdesetih let dalje. Sedaj se odvija na novi ravni, vendar študije kažejo, da ljudje EU ne povezujejo z vprašanjem, koliko koristi jim ta prinaša. To pomeni, da tisti, ki imajo največ koristi od EU, niso vedno tudi njeni največji zagovorniki. Pod črto mislim, da ne gre za to, koliko Nemčija vplača in koliko dobi nazaj. Kanclerka Merklova pravi: če smo za močno Evropo, potem moramo Grčijo rešiti in EU ohraniti. To pa seveda ne pomeni, da v EU ne vidimo tudi ekonomskega interesa.

Vendar pa je po mojem mnenju razprava o tem, da Nemčija postavlja pogoje za odobritev dodatnih garancij, nekoliko nesrečna. Nemčija prevzema največje tveganje med evropskimi državami in na koncu bo moral nemški davkoplačevalec plačati, če Grčija, Irska ali Portugalska ne premagajo krize. Zato mora nemška vlada jasno zagotoviti, da bo storila vse za zmanjšanje tveganja. Iz javnomnenjskih raziskav je jasno razvidno, da Nemci nočejo reševati Grčije per se. To se takoj spremeni, če so z reševalnim paketom povezani določeni pogoji, kot je reforma grškega gospodarstva. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj nemška vlada in parlament podpirata povečanje garancij, a pod jasnimi pogoji, med katerimi je tudi omejitev javnofinančnega zadolževanja, ki naj bo zapisana v ustavi.