Kot se za deželo, kjer je kolo zelo spoštovano prevozno sredstvo, spodobi, je nemara še najlepši utrip mogoče ujeti prav s kolesa - dirkalnega. Izkoristil sem to možnost, da vidim znameniti Geels Bakke (Kozji hrib). Za Slovence vzpetina (56 metrov nad morjem), za Dance hrib, kjer se bodo kronali prvaki. Naključje, da se vse to dogaja na Kraljevi cesti - štiripasovnici, ki pelje iz prestolnice.

Že zjutraj, ko so bile ceste še mokre, dan pa turoben, sva se na ogled trase odpravila z Matejem Mohoričem. Med mladinci velja za največjega upa, zaradi vožnje na čas je imel poseben hitrejši trening. "Prepričan sem, da vsa skupina ne bo pripeljala skupaj do ciljnega sprinta," je bila ena izmed redkih pripomb, medtem ko je ob veliki hitrosti drzno jemal redke ovinke. Tak scenarij bi šel na mlin mladi slovenski peterici, saj imajo v zaključku manjših skupin več možnosti za odmeven dosežek. Pravega sprinterja za hitre zaključke ta generacija nima, čeprav je reprezentanca Andreja Cimpriča letos trenutno celo četrta v Pokalu narodov za Francijo, Nizozemsko in Dansko. Mahorič je po treh krogih (14 kilometrov) zavil na drugi del treninga v zavetrju avtomobila.

Kratek postanek na Attemoseveju, prestižnem podeželskem predelu, kjer so postavili osrednje tabore za navijače z avtodomi, ni bil naključje. Slovenska zastava je nad flandrijsko, špansko, norveško, Dolenjci so preglasili Nizozemce. "Ko smo prišli, smo zasedli najboljše mesto tik ob cesti. Sanjsko. Vendar ni šlo, hitro so nas nagnali stran. Balkanske manire niso uspele. Tukaj je red in je treba odšteti 200 evrov za prostor," je sredi velikih travnikov v šali pripovedoval Goran med čakanjem na slovenske zvezdnike. Že čez pol kroga, ko je sonce že kukalo izza oblakov, sem v ruskem konvoju ujel slovenskega z Janijem Brajkovičem, Robertom Vrečerjem in mladinci. "Dan po kronometru je vedno težko. Noge so trde. Motivacije ni. Kronometer pusti posledice," je s kolesa potožil Jani Brajkovič ter ugibal o razpletu na trasi. "Trasa je tekoče speljana, valovita, hude selekcije ne bo naredila," je ocenil s kolesa ter zavil v naslednji krog.

Kot nalašč je tedaj iz Slovenije že pripotovalo jedro z Borutom Božičem, Gorazdom Štangljem, Gregom Boletom, Juretom Kocjanom in Kristijanom Korenom. Zvedavi so želeli takoj videti traso, katere delček je poznal le Kocjan. Znova so zavili na Kozji hrib. Užitek, lepa trasa in asfalt. "Počutje je dobro. Nimam več težav," se je kot vsem smejalo Gregorju Boletu, medtem ko so jih navijači že na treningu glasno bodrili. "Že včeraj me je klical šef Damiani ter mi omenil, da je klanec Geels Bakke zame. In za Nemca Greipla, pravi moj kolega Hondo," je v zavetrju, ki so ga izkoriščali tudi Nemci, tekel pogovor z junakom Plouaya. Van der Bole ga kličejo na Nizozemskem, potem ko je nekaj časa na Touru nosil majico nizozemskega prvaka. Zaradi spremembe pravil UCI, da prvaki na svetovnem ne nosijo majic prvaka, bo v nedeljo v prepoznavno zeleno-modrem dresu.

"Ne morem reči drugega kot lepa trasa," je pristavil Jure Kocjan, ko se je v prijetnem soncu vrnil v hotel. Koren je imel predvsem usta do ušes. Oba sta bila že na treningu zadolžena za rezanje vetra. Božiču se je nasmihalo že od daleč, ko je videl 600 metrov dolg klanec (strmino cenijo na štiri odstotke) s ciljnim slavolokom tik pod vrhom. Take priložnosti, kot se zaradi trase obeta slovenski reprezentanci, in v taki sanjski zasedbi Slovenija zagotovo še ni imela.