Končno dosežek, ki je Slovenijo izstrelil na prvo stran uradnih rezultatov uvodne discipline 78. svetovnega prvenstva (Robert Vrečer je končal na 45. mestu). Belokranjec je že takoj v cilju deloval zelo sveže, brez zadihanosti in vidne izčrpanosti, ki bi ju po enourni preizkušnji na meji sposobnosti (47 km) pričakovali. Celo nekaj avtogramov je podelil danskim fantičem, ki so jih očetje postavili na križišče trase vožnje na čas in bližnjega ogrevalnega šotora na tokrat prepolnem trgu pred mestno hišo. To je bil prvi znak, da je Brajko s svojo vožnjo zadovoljen.

"Noge so bile dobre. Le v pljučih me je ob hitrem začetku začelo neprijetno skeleti in tako nisem zmogel še malce hitreje. Zares neprijetna bolečina. Po pol ure je to minilo, tako da sem v drugem krogu odpeljal z manj trpljenja. No, tudi če bi zmogel odpeljati še 30 do 45 sekund hitreje, kolikor bi bilo še edino mogoče, sem verjetno predaleč od petega mesta," je bil prvi komentar, seveda razdrobljen na dolge intervale razmisleka, ki je po takem naporu za vzdržljivostne športnike zelo običajen. Prvi vtisi se vedno mešajo s splošnimi ugotovitvami, opažanji, vse drugo je velikokrat odvisno od razpoloženja. Analize pridejo pozneje.

Brajkovič je začel v zadnji skupini, s številko 15, potem so sledili le še najmočnejši s favoritoma Tonyjem Martinom in Fabianom Cancellaro. Minuto in pol za Brajkovičem je startal Avstralec Jack Bobridge, prvak U-23 izpred dveh let, ter ga sedem kilometrov pred ciljem tudi ujel. "Malce je le pomagalo, da sem mu sledil. Pomaga že vizualni cilj, ki mu le slediš," je opisal, kako sta z Avstralcem (5. mesto) skupaj privijugala skozi cilj, izogibajoč se zavetrju, ki je v tej disciplini seveda strogo prepovedano.

"To je zame realna slika," je Brajkovič ugotovil malce pozneje. "Glede na konfiguracijo terena in konkurenco sem trenutno pač sodim. Tudi če bi se prav specialno pripravil le za to, ne bi bil dosti hitrejši. Martin, Cancellara, Wiggins, Porte, Bobridge so zame drug svet," je dejal po pogledu na uro svoje kolesarske resnice. Ob tem res ni bilo videti niti kančka razočaranja, ker bi se želel bolj približati osmemu mestu v Vareseju leta 2008 ali celo najboljšemu dosežku v Mendrisiu leto pozneje, ko je bil peti. "Moja slabost je trasa z veliko pospeševanji, kakršna je bila tokrat. Tudi na ravnih delih ne morem razviti take hitrosti kot močnejši. Moja prednost je na trasah, kjer gre cesta vsaj malce na gor. Potreboval bi konstantno moč 400 vattov, za kar pa nimam nikakršnih možnosti v tako dolgi dirki. Take moči ne morem razviti," je brez kančka razočaranja pojasnjeval v ogrevalnem šotoru, med ohlajanjem na valjih, medtem ko je na TV še lahko spremljal odločilni zaključek v boju za kolajne.

Tedaj je Tony Martin že slavil prvi naslov svetovnega prvaka. Fabian Cancellara je izgubljal vsak kilometer, čeprav je skozi ovinke drvel kot puščica. Ko je bilo že jasno, da petega naslova Vesoljec ne bo osvojil, se je tik ob kraljevi palači ob prehodu iz ovinka komaj izognil padcu, se naslonil na ogrado, kot bi se hotel tako pokloniti novemu kralju. Srebro, ki ga je na takšen način izgubil proti Bradu Wigginsu, zanj ne igra nobene vloge. Tony Martin ni presenetil nikogar, potem ko je Fabiana ugnal že na Touru in Vuelti. Razliko je le pripeljal v Köbenhavn.