Ta dokument naj bi bil vodilo pri urejanju sistema vzgoje in izobraževanja v prihodnosti. Pomembna je zato, ker šolsko polje vse bolj postaja poligon, na katerem se merijo interesne skupine kapitala, politike in posameznikov, je na predstavitvi tega dokumenta poudaril Vinko Logaj z ministrstva za šolstvo in šport. Nekatere smernice, zapisane v njem, so vnesli že v zakone, denimo v spremembe zakona o osnovni šoli. A pri udejanjanju predlaganih rešitev v prakso se zalomi pri denarju, pravi Boris Černilec prav tako z ministrstva.

Implementacija rešitev v šolstvu gre v Sloveniji po napačni poti, je prepričan Vladimir Milekšič z Zavoda RS za šolstvo. Najprej je treba ustvariti pogoje, usposobiti ljudi za spremembe, šele potem bi morala priti na vrsto implementacija. Določiti je torej treba korake, kako priti iz obstoječega v ciljno stanje. Pri nas pa implementacija teče tako, da se zakonodaja čez noč spremeni, potem pa se preverja, kako to deluje. "Vse bolj me šolska zakonodaja spominja na zakon o varnosti cestnega prometa. Nekaj zapišemo in potem kontroliramo, kako izvajamo." Učitelji se tako namesto na strokovnost osredotočajo na zakonodajo. Vedno manj stroka odloča o učiteljstvu, vedno bolj pa zakonodaja in pravilniki. "Za učiteljski poklic je bolj usposobljen pravnik ali odvetnik kot učitelj."

Premalo zahtevna šola

Čeprav Milekšič meni, da potrebujemo belo knjigo, pravi, da ima o njej neskončno strahov. Med njimi je na primer tudi ta, da je šola premalo zahtevna in da otroke zato, paradoksalno, preveč obremenjuje oziroma da se večja zahtevnost ne bi spremenila v discipliniranje. Sicer pa med rešitvami na primer pogreša v osnovni šoli heterogenost skupin, možnost hitrejšega napredovanja, rahlo integracijo predmetnika...

Tudi dr. Slavko Gaber je opozoril, da je treba v šolstvu postavljati visoke cilje in pričakovanja. Resen problem so zanj nizki uspehi migrantov, prevelika delitev med socialno šibkimi in preostalimi, prenizki so tudi dosežki moške populacije. Svet, v katerem živimo, je tekmovalen in bo takšen tudi ostal, opozarja Gaber. Da bi bili uspešni, je treba tudi veliko vlagati in poskrbeti za šibkejše, ki potrebujejo podporo.

Da ne bi smeli zniževati zahtevnosti šolanja in pričakovanja do otrok, meni tudi dr. Janez Krek, ki je vodil nastajanje bele knjige. Ni pravičen tisti sistem, ki tistim, ki bi zmogli, na račun egalitarnosti ne omogoča doseganja odločnosti. Pomembno področje, ki še ni rešeno, je po Krekovem mnenju neskladje pravic in dolžnosti. Med pravicami in vzgojnim delovanjem bo vedno obstajalo nasprotje, meni. Zakon po njegovem ne bi smel le ščititi posamezne pravice, ampak bi moral učitelju omogočati profesionalno presojo in odločitev, kako bo ravnal in katero od pravic, ki si nasprotujejo, bo ščitil. "Tukaj bo treba narediti premik naprej."

Prepovršno o resnih vprašanjih

Dušan Merc pa je prepričan, da snovalci bele knjige preveč na splošno in površno govorijo o vsem. Dokument je zanj "kompilacija nekih razmišljanj, ki bi morala biti na bistveno višji ravni". "Bela knjiga je že zdaj stara in siva, rumena. Ne bo mogla delovati. Smo pred problemi, ki jih ne bomo mogli ustaviti." Dokumentu po njegovem manjka strokovnosti. Opozoril je tudi, da imamo pri nas veliko institucij, ki delujejo na področju šolstva, a nobena noče biti za nič odgovorna. "Pa naj se ukinejo," predlaga Merc.

Letošnja bela knjiga, ki smo jo po besedah razpravljalcev dobili 15 let po zadnji, obsega več kot 500 strani gradiva. Po besedah dr. Janeza Kreka jo je pripravljalo okoli 80 strokovnjakov v 12 organiziranih skupinah. "Do tega nismo prišli na pamet," je opozoril Krek. Analizirali so namreč obstoječe stanje, ga oplemenitili z mednarodnimi raziskavami in mnenji učiteljev, ravnateljev ter svetovalnih delavcev. So pa opozorili tudi na kritične točke, dodaja, in predlagali rešitve zanje.