Seveda se ob tem nikakor ne gre trkati po prsih in občudovati (rušilne) moči Slovenije. Po eni strani zato, ker nam tako EU kot evro kljub sedanjim težavam prinašata precej koristi, po drugi strani pa zato, ker je vpliv Slovenije na sedanje zagate evra v resnici precej neznaten. Usoda evroobmočja in EU je najbolj odvisna od nadaljnjega reševanja krize, zlasti tiste v Grčiji, ki se ji že prihodnji mesec obeta dokončni bankrot, če ne bo dobila novega obroka pomoči. S plačilom sedemmilijardnega obroka (od že odobrenih 110 milijard evrov) se je zapletlo, saj vse več držav (na čelu s Finsko, ki je zahtevala nekakšno varščino) ni več pripravljeno polniti vreče brez dna, dokler Grčija ne pokaže napredka pri varčevanju in reformah. Glavni evropski politiki razumljivo (tako zaradi miritve finančnih trgov kot zaradi bojazni pred izgubami, ki bi jih ob tem utrpele zlasti francoske in nemške banke) še vedno vztrajajo, da grškega bankrota ne bo, a se ta možnost, skupaj z izstopom Grčije iz evroobmočja, zdi vse bolj verjetna. In kljub vsem resnim in težkim posledicam, ki jih prinaša kakršenkoli bankrot, se zdi, da to pravzaprav niti ne bi bila tako slaba možnost, kot jo skušajo prikazati zlasti izpostavljene banke. Te bi namesto precejšnjega odpisa posojil, ki so jih v želji po velikih dobičkih dolga leta lahkomiselno dajale zapravljivi grški državi, seveda še naprej raje elegantno pokrivale svoje zgrešene naložbe kar s sredstvi pomoči, ki jo za odplačila grških dolgov zdaj zbirajo davkoplačevalci celotnega evrolanda. A tako ne bo šlo več dolgo, opozarjajo tudi naši ekonomisti.
Evro kot bratstvo in enotnost
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)