Vaše zmagoslavje je v Srbiji pritegnilo veliko pozornosti.

Dobro, da so se mediji spomnili tudi na nas. Mi smo svojo priložnost čakali iz ozadja. Žal mi je za košarkarske rojake, ker niso dosegli svojih ciljev. Hkrati bi se jim zahvalil, ker so s svojim neuspehom omogočili več medijskega prostora za nas.

Je to edino, kar vas moti?

Rad bi se opravičil Srbiji, ker smo ji ponovno nakopali stroške. Smo daleč zadaj za košarkarji in vaterpolisti, saj še vedno čakamo, da se nam izplača nagrada za lanskoletno tretje mesto na svetovnem prvenstvu. Toda mi ne igramo za denar, ampak za naš narod, zastavo in grb, ki ni samo na majici, ampak v srcu.

Evropski prvak ste bili že pred desetimi leti. Kako bi primerjali oba naslova?

Tokratni triumf je povsem drugačen od tistega leta 2001. Niti v eni točki ju ne moremo primerjati, saj je zdaj vse drugače. Od ekipe in kapetana, do selektorja. Sedanja reprezentanca je mlajša in manj uveljavljena. Največ od vsega mi pomeni, da so me ti mladi fantje poslušali in upoštevali moje nasvete.

Pred prvenstvom ste trdili, da bi bila senzacija že vaša uvrstitev v polfinale.

Natanko tako in za temi besedami stojim še zdaj. Kar smo dosegli, je čudež in kot glavni dobitek na lotu. Zadnji mesec dni našega skupnega dela je potrdil, da se čudeži dogajajo. Nismo razmišljali o zlatu, zgolj o tem, da igramo tekmo za tekmo. Iz dneva v dan smo rasli in ustvarili nekaj, kar bo vedno del nas.

Kaj je odločilno finalno tekmo?

Ves dvoboj je bil nepredvidljiv. Na koncu sta odločili dve žogi v našo korist. Ravno v finalu se je potrdilo, da ni vse odvisno zgolj od mene, temveč da lahko odloči vsak igralec v srbski reprezentanci. Italija na koncu ni več vedela, od kje preti največja nevarnost. Nihče ni pričakoval, da bo dva asa zabil mladi Miloš Terzić. 

povzeto po Tanjugu