Mikrobiolog Gorazd Pretnar vedno udari z resnimi obtožbami, včasih tudi z grožnjami s kazenskimi ovadbami in s pozivi k razrešitvi. Zdi se, da z lahkoto trosi težke besede, ki imajo lahko tudi hude posledice. Napadena stran, na kateri se ponavadi znajdejo predstavniki različnih državnih služb, njegovo intervenco označi za nepotreben preplah. Tako se je vsaj zgodilo ob zadnjih dveh velikih zgodbah, katerih akter je bil Gorazd Pretnar: ob prašnih delcih v Kopru in oporečni vodi iz vodomatov. A Pretnar je bil zvest svojemu slogu tudi že prej, ko je šlo za pomore čebel zaradi uporabe neustreznih fitosanitarnih sredstev, uporabo pesticidov in onesnaženja voda.

Maks Tajnikar javnega zdravstva

Kakšen je bil izplen teh Pretnarjevih intervenc? Poglejmo primer vode iz vodomatov. V "desetdnevni bitki za vodo", kot je v nekem intervjuju imenoval opozorilo ZZV Koper, da je voda iz vodomatov zaradi nerednega čiščenja teh naprav oporečna za pitje, sta z Milanom Krekom, njegovim nadrejenim na ZZV Koper, tedanjemu ministru za zdravje Borutu Miklavčiču predlagala razrešitev glavne zdravstvene inšpektorice Dunje Sever. Ker sta prekoračila pooblastila - prej kot inšpektorat sta o svojih ugotovitvah obvestila javnost na novinarski konferenci -, je minister napovedal, da bo "postavil pod vprašaj odgovornost direktorja ZZV Koper". Na to se je odzval Pretnar s pismom premierju Borutu Pahorju, naj Miklavčiča odstavi, ker si je vzel "pravico suspenza svobode raziskovalnega dela". Zgodba se je nato vrtela okoli različnih pravilnikov in interpretacij, po katerem od njih naj se presoja kakovost vode iz vodomatov.

Analize kakovosti vode, ki priteče iz vodomatov, so se nato lotili raziskovalci s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, Zavoda za zdravstveno varstvo Celje in Inštituta za vode RS. Ugotovili so, da se lahko že v sedmih dneh pipice vodomata dovolj onesnažijo, da je koncentracija mikroorganizmov v vodi nad dopustno mejo po tem ali onem pravilniku, da je treba vodomate vzdrževati pogosteje, kot je bila dotlej praksa, in temu ustrezno prilagoditi predpise. Gorazd Pretnar je torej imel prav.

Nekateri Pretnarja zaradi široke raznovrstnosti vsebin, v katere se spušča, imenujejo Maks Tajnikar javnega zdravstva. Sam svojo širino pripisuje bogatim izkušnjam iz dela na različnih področjih. Diplomirani univerzitetni biolog in doktor mikrobiologije našteje, da je poučeval na gimnaziji Vič, imel popoldansko obrt, delal v laboratorijih na Dunaju, v Münchnu, Londonu in ZDA. "Ko delaš s celičnimi kulturami raka, začneš iskati povezave, zakaj do tega pride. Kot raziskovalec dobiš zelo dobro bazo, na kateri je možno zgraditi nekaj novega. Hitro se ti posveti povezava s pesticidi."

Ob začetku tisočletja se je zaposlil na ministrstvu za zdravje, kjer je oblikoval mnenja o fitofarmacevtskih sredstvih, a je hitro počilo pri nevarnem pesticidu acetoklor. Uporabo slednjega so kasneje sicer prepovedali, a je bil Pretnar zaradi nesporazumov z direktorico urada za kemikalije premeščen na drugo delovno mesto, zoper njega so uvedli disciplinski postopek, predlagali psihiatrično obravnavo in ga vrgli iz službe. Seveda se je odpravil na sodišče. Zmaga po petih letih je bila grenka ministrstvo ga je moralo ponovno zaposliti in mu povrniti izgubljeni dohodek, vendar ga je ta postopek v karieri zaustavil za pet let, "saj so ti vrata v celoti zaprta".

Kdo naj koga toži?

"Mnogi ob tem propadejo, a jaz nisem človek, ki bi vrgel puško v koruzo, ampak sem vztrajal na svoji poti," pripoveduje Pretnar. Začel je na novo, zaposlil se je na Univerzi v Mariboru, kjer so ga, ko je dvignil glavo, "spet potolkli". Pribežal je na Primorsko, se zaposlil na Visoki šoli za zdravstvo v Kopru in nato kot učitelj morske biologije v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v Fiesi. "To je bila nagrada za vse dobre stvari, ki sem jih v življenju morda storil." Po letu dni je srečal Milana Kreka, direktorja Zavoda za zdravstveno varstvo Koper, kjer so iskali novega vodjo laboratorija, in se odločil, da se vrne v svoj osnovni poklic. V svoji sedanji službi je izjemno zadovoljen. "Prvič v življenju imam zaslombo v nadrejenem, ki je z dušo in telesom lik pravega zdravnika, tak, kot bi moral biti vsak slovenski zdravnik. Javno zdravstvo mu predstavlja poslanstvo. Poleg tega imam proste roke, da po opravljenih delovnih obveznostih poskušam rešiti tudi kak javnozdravstveni problem."

Zadovoljen je tudi Milan Krek, ki mu je, kot kaže, uspelo na konstruktiven način ujeti Pretnarjevo divjo (nekateri bi rekli razdiralno) energijo. "Njegov prihod na zavod je pomenil pozitiven premik. Zavod je razumel, za kaj gre: če je zdravje ogroženo, se moramo mi dvigniti, ne glede na to, kdo ga lomi. On se dvigne, tako kot se dvigneta Tomo Križnar in Erik Brecelj. To so ljudje, ki nam dajo misliti, in dobro je, da jih imamo. Slovenija potrebuje take osebnosti, da nas vržejo iz tirov, iz mlakužnega razmišljanja, da dajo konec koncev mladim zgled, da je mogoče nekaj narediti tudi mimo utečenih modelov," pravi Krek. Krek strokovnjakom očita, da so v časih, ko kapital pritiska na državne organe, naj omilijo pogoje poslovanja, tiho in si ne upajo javno nastopati, čeprav se jim zdi marsikaj narobe. "Ne gredo v javnost in ne pokličejo novinarjev, Pretnar pa to naredi. Ali je to slabo?"

Pri Pretnarju se sicer zdi, da bi rad sesul vse povprek, pravi drugi sogovornik, v resnici pa je dobra duša, ki bi rada vse rešila. Problem je v tem, da ne čaka, ampak skoči. Potem pa hop po Pretnarju, čeprav bi to, kar je naredil on, moral narediti nekdo po uradni dolžnosti, pa ni.

Ljudje, ki se znajdejo na drugi strani, ga seveda nimajo preveč v čislih. "Mi bi morali njega tožiti, ker izgubljamo čas zaradi njega, ko moramo utemeljevati svoja stališča." Na ministrstvu za zdravje ga menda dojemajo kot grožnjo, in če "samo malo grdo pogleda, so že vsi trdi od strahu". Še posebej, če se pojavi s kupom dokumentacije, ki jo bodo morali preštudirati, četudi se kasneje morda izkaže, da je tudi Pretnar sam ni v celoti prebral. Pri svojih trditvah da velikokrat zelo pretirava, zaključke pa da dela iz člankov, ki mu ustrezajo. V njegovem odzivanju da je mogoče prepoznati značilnosti motnje, zaradi katere se človek v vsaki situaciji znajde v prepiru, ta pa se lahko konča tudi na sodišču. A je po drugi strani sposoben priznati svojo napako, mu priznavajo nasprotniki.

Nenačelno o tobaku

Zakaj nikoli ne pride do sodelovanja z drugo stranjo, ali se ne bi mogel nekoliko prilagoditi tudi on, da bi bilo sodelovanje lažje? "Mnogi so me te dni vprašali, zakaj me Čadoničeva ne pokliče in bi to z mlekom rešili skupaj. A ona se je odločila, da bo koprski zavod ponižala, ga odpravila kot periferijo. Ni moj problem, kako drugi reagirajo, in ne vidim razlogov, da bi se jaz prilagajal ljudem, ki evidentno ščitijo kapital, ki evidentno nastopijo tako, da se problem pomete pod mizo, namesto da se zaščitita zdravje ljudi in okolje. Vse življenje me spremljajo očitki, da sem morda sam kriv, da je z mano nekaj narobe, da se povsod skregam, v tej službi, pa v oni službi... A potem ko delaš analize sam s sabo, spoznaš, da si pravzaprav redka vrsta, eden na milijon, in da imam dobrega zaveznika, to je znanost. Ko preberem znanstveni članek uglednih avtorjev in če si z njimi delim isto strokovno mnenje, potem nas je že veliko."

Gorazd Pretnar verjame, da ga je taka drža pripeljala do tega, da je v javnosti prepoznan kot eden redkih kredibilnih virov. "Če bi mi dali mir in me pustili v tisti pisarni na ministrstvu za zdravje, bi morda tam celo ostal. Ker pa so me spravili v gibanje, sem se marsikaj naučil in zelo napredoval. Dosegli so ravno nasprotno: danes imam več znanja, imam vsa znanja, potrebna za državnega uradnika, in ko se to združi z laboratorijem, v tej državi nimam več nasprotnika, ki bi me lahko porazil brez strokovnih argumentov," razlaga Pretnar samozavestno.

Najbolj je vesel svoje osebne zmage, da mu je s partnerico in triletno hčerjo uspelo kupiti kmetijo v Brkinih in si ustvariti dom, kjer so samozadostni in lahko preživijo tudi, če ga bodo spet poskušali vreči iz službe. Malenkost mu beseda zastane le ob vprašanju, ali še vedno kadi. Ker je tako zelo neprizanesljiv do uporabe pesticidov, se zdi dvolično, da sam zastruplja svoje telo s strupenimi substancami, ki jih vsebujejo cigarete in zaradi katerih v Sloveniji neposredno umre okoli 2800 ljudi na leto. Prizna, da je zasvojen z nikotinom, vendar ga dojema kot intelektualno drogo, ki mu zvečer, ko se loti pisanja člankov, pomaga do energije za intelektualno delo. Če se mu ne bo uspelo odvaditi te razvade, pa že ima rezervni scenarij: gojil bo staro vrsto tobaka iz Istre in pridelal tobak brez pesticidov.