Ne le v Kolumbiji, povsod po Latinski Ameriki se je zanimivo ukvarjati z imeni. Znameniti kolumbijski pisatelj in Nobelov nagrajenec Gabriel Garcia Marquez ima brata z enakim imenom samo zato, ker je pri 15 letih šel od doma, mama pa je dejala, da mora Gabriel ostati doma, in je zato naslednjemu otroku, ki se je rodil, dala še enkrat isto ime. Ženski imeni Yusnavi in Yusarmi so starši hčeram dodeljevali v čast ameriški vojski (US Navy in US Army), Leididi je nastala iz Lady D in še marsikaj bi se našlo. Leninov je, kolikor hočete, Hitlerja pa sem celo osebno spoznal.

Leta 1995 sva ob mojem obisku gledališkega festivala v Caracasu skupaj popivala na venezuelskem polotoku Araya. Pisal se je Saud in povedal mi je, da ima brate in sestre z naslednjimi imeni: Rommel, Goering, Indira, Einstein, Lorna in Raul. Na vprašanje, od kod vse to, je bil odgovor enostaven: "Oče je zelo rad bral zgodovinske knjige in po njihovih glavnih likih imenoval otroke." Nazadnje sem se s Hitlerjevim imenom srečal letos v Peruju, v mestu Moquegua, ko sem njegovo ime videl na pročelju veterinarske ambulante. Leta 2009 pa se je v dominikanskem mestu Fantino na lokalnih volitvah v imenu prenovljene stranke krščanskih socialistov za župana potegoval Hitler Fuertes.

Na ta imena sem se spomnil ob turneji gledališča Ane Monro po različnih kolumbijskih festivalih. Začetek turneje je bil namreč povsem v skladu s čarobnim svetom Latinske Amerike. Turneja se je začela v mestu Cordoba in nadaljevala v Armeniji, prestolnici kolumbijske province Quindio. Ponudba imen mest in vasi v njej je fascinantna: Genova, Sevilla, Montenegro, Puerto Rico, La Grecia, La Suiza, Arabia, La Siria, La Espanola, Leningrado, La Siberia…

Novinar Alber Dayan, urednik časopisa Punto Aparte, mi je nastanek Armenije v Kolumbiji pojasnjeval tako: "Mesto so ustanovili leta 1889 in ga poimenovali po znamenitem masakru Armencev v Jugoslaviji." Zgodovina sicer pravi drugače. Masaker nad Armenci je bil leta 1915, zgodil pa se je v Turčiji. Več kot idealne razmere za gledališče torej. Le kje na svetu je mogoče skoncentrirano videti tolikšno količino izmišljij. Ko se enkrat soočiš s to realnostjo, ti je Marquezov magični realizem lažje razumljiv. Pisatelj je nekoč sam dejal, da v romanih samo prepisuje stvari, ki se dogajajo okoli njega.

Dvajset let v Latinski Ameriki

In res, če je kateri kontinent na svetu ustvarjen za gledališko dejavnost, je to vsekakor Latinska Amerika, v kateri so pred dvajsetimi leti prepoznali tudi moč slovenskega gledališča. Leta 1992 je na največjem gledališkem festivalu na svetu - Iberoameriškem gledališkem festivalu v Bogoti - Slovensko mladinsko gledališče predstavilo Pandurjevo Šeherezado in po tistem so se slovenskemu gledališču v Latinski Ameriki vrata odprla na stežaj. Šeherezado je dve leti pred tem na festival v Ciudad de Mexico pripeljal njegov direktor Ramiro Osorio, Kolumbijec po narodnosti, ki je bil s pokojno Fanny Mikey tudi ustanovitelj festivala v Bogoti.

Ko sva se pred leti z njim o vzrokih za slovenske gledališke uspehe pogovarjala v intervjuju za Dnevnik, mi je dejal: "V osemdesetih letih me je na moč vznemirjalo vprašanje, kaj se bo zgodilo v vzhodni Evropi. Ta nemir je bil še večji, ko je v Sovjetski zvezi prišlo do prvih sprememb. Jasno nam je bilo, da ta sistem ne bo mogel trajati dolgo. Pri življenju so ga držali samo še s silo in nekaj direktorjev latinskoameriških festivalov, med katerimi sta bila predvsem moja soustanoviteljica festivala v Bogoti Fanny Mikey in Carlos Gimenez, direktor festivala v Caracasu, nas je pozornost še posebej usmerilo v ta del sveta."

Z Ramirom Osoriom sva se v Bogoti dobila tudi letos, med turnejo gledališča Ane Monro po gledaliških festivalih Kolumbije. Skupina se je s predstavo Zlati osel predstavila na festivalih v mestih Cordoba, Armenia, Jerico, Medellin in Bogota, s predstavo Kletka pa še na festivalih v Bogoti in Bucaramangi. Po nekajletnem življenju v Evropi je Osorio spet v Kolumbiji, kamor so ga povabili, da bi prevzel vodenje novozgrajenega Teatra Mayor, fascinantnega multikulturnega centra, ki naj bi postal novo kulturno središče Bogote. Izkušenj ima dovolj. V svoji karieri je bil med drugim kolumbijski kulturni minister, veleposlanik v Mehiki, direktor številnih festivalov, s pokojnim dr. Andrejem Bajukom pa je skupaj delal tudi v pariški filiali Medameriške banke za razvoj. Tokrat mi je dejal: "V ta center bi zelo rad pripeljal tudi slovensko kulturo. Odprti smo za najrazličnejše oblike sodelovanja, saj je vaša država v Kolumbiji poznana po visoki kvaliteti. Imeni Tomaža Pandurja in Slavoja Žižka sta tu izredno cenjeni."

Osorio, ki je velik prijatelj tudi s špansko veleposlanico v Sloveniji Anunciado Fernandez de Cordova, je dobro vedel, da Pandur v zadnjih letih dela v Španiji, vendar ga ima on še vedno za slovenskega režiserja. Po Pandurju je Latinska Amerika spoznala tudi druge naše režiserje in gledališča, saj so na oni strani oceana gostovali Drama SNG Maribor, Drama SNG Ljubljana, SNG Nova Gorica, Lutkovno gledališče Ljubljana, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Koper in drugi. Pokazalo se je, da Slovenija lahko ponudi izredno raznoliko gledališko ponudbo in zadosti željam različnih festivalov.

Kriza pa je tudi v gledališču naredila svoje. Vse več direktorjev festivalov zdaj najprej pogleda število gostujočih umetnikov in zahtevnost scene. Namesto z nekdanjimi kontejnerji slovenska gledališča v zadnjih letih v Latinsko Ameriko potujejo s čim manjšim številom kovčkov. A kljub temu žanjejo uspehe. Dvorane so polne in kritike odlične. Gledališče Ane Monro se je, podobno kot pred leti Iuna Ornik, Kolumbije lotilo kar s turnejo. Po prihodu v Medellin so letala zamenjali avtobusi. Na dolgih poteh se je bilo pogosto treba prebijati tudi čez prelaze visoko nad 2000 metri nadmorske višine.

Po dobrih dveh desetletjih slovenskega gledališkega osvajanja Latinske Amerike ostajajo spomini na vrhunce teh nastopov. Eden je bil vsekakor leta 1995, ko se je Slovenija na mednarodnem gledališkem festivalu v Caracasu predstavila kar z dvema skupinama - Dramo SNG Maribor in Pandurjevo La Divino Commedio ter Slovenskim mladinskim gledališčem in Pograjčevo predstavo Roberto Zucco. Mariborčani so tedaj v Caracas prišli z zasedbo, ki je štela 80 ljudi, in šestimi kontejnerji scene, v ljubljanski ekipi pa je bilo 23 ljudi. Zanimanje za Božansko komedijo je bilo tolikšno, da so organizatorji pred dvorano namestili ogromne ekrane in ogled omogočili tudi publiki, ki ji ni uspelo priti do sedeža v dvorani. Naši sosedje Avstrijci so tedaj na primer ugotovili, da je ceneje publiko salzburškega festivala z letalom prepeljati na predstavo v Maribor, kot pa vse skupaj seliti v Salzburg.

To so bili časi, ko so si v Venezueli, deželi nafte, še lahko privoščili takšne spektakle, saj so organizatorji hoteli dokazati, da festival tudi po smrti ustanovitelja Carlosa Gimeneza z vso močjo deluje naprej. Na žalost se dokazovanje ni izšlo. Ker je del vodstva festivala vztrajal, da je treba Pandurja še naprej vabiti v Venezuelo, drugi del pa opozarjal na enormne stroške, je v festivalu prišlo do razcepa, na koncu pa ga je dokončno uničil predsednik Hugo Chavez. Vodstvo festivala, ki je delovalo v Ateneu de Caracas, je podpiralo njegov prihod na oblast. Chavez je imel leta 1998 v njihovi dvorani svoj prvi govor po zmagi na volitvah, direktorica Carmen Ramia pa je postala ministrica za informiranje, a je morala že po nekaj tednih odstopiti, saj v Chavezovi vladi ni smela več misliti s svojo glavo.

Ko sta s soprogom Miguelom Henriquejem Oterom, direktorjem in lastnikom osrednjega dnevnika El Nacional, postala Chavezova nasprotnika, so se začeli temni časi tudi za venezuelsko gledališče. Leta 2009 je vlada nacionalizirala prostore Atenea de Caracas in gledališčnike izselila. Legendarna skupina Carlosa Gimeneza Rajatabla je za konec v njej uprizorila predstavo "Ko mi gre na jok, ne jočem" pisatelja Miguela Otera Silve, očeta Miguela Henriqueja Otera.

Vse več festivalov

Nekaj podobnega zdaj visi tudi nad znamenitim iberoameriškim festivalom v Bogoti, največjim gledališkim festivalom na svetu. Sredi devetdesetih let sem samo na hitro naredil izračune. Tedaj je imelo slovensko kulturno ministrstvo za vse mednarodno sodelovanje na leto na razpolago 2 milijona dolarjev, v Bogoti pa so imeli za tri tedne festivala proračun v vrednosti 5 milijonov dolarjev. Nato so šle številke samo še navzgor. Leta 2008, na zadnjem festivalu pred smrtjo Fanny Mikey, je proračun znašal več kot 8 milijonov dolarjev. Od tega sta država in mesto Bogota prispevala polovico, ostalo pa sponzorji in sodelujoče države. Dvorane so bile zasedene 90-odstotno in to je bil za organizatorje čisti dobiček. Na festivalu je sodelovalo 1200 gledališčnikov iz 45 držav sveta, ki so skupaj uprizorili več kot 750 predstav. Ogledalo si jih je več kot 2 milijona gledalcev.

Ko je Fanny Mikey umrla, je tudi v Bogoti, tako kot pred tem v Caracasu, prišlo do spopada za njeno dediščino. V njem je zmagala njena dolgoletna osebna sekretarka Ana Marta de Pizzaro, velik del ekipe festivala pa se je umaknil. Ob tokratnem obisku Bogote sem "odpadnike" opazil ob Ramiru Osoriu v njegovem Teatru Mayor. Predvsem pa sem postal pozoren na govorice, ki pravijo, da so se organizatorji zadnjega iberoameriškega festivala pod vodstvom nove direktorice tako zadolžili, da banke nikomur v kulturi nočejo več posojati denarja. Resničnost informacije se bo najbolje pokazala aprila prihodnje leto, ko bo festival spet na sporedu. Na njem naj bi gostovala tudi Drama SNG Ljubljana in Slovensko mladinsko gledališče.

Včasih je v Kolumbiji veljalo, da je iberoameriški festival za gledališčnike priložnost preživetja. Če ti je uspelo priti v program, si bil rešen za nekaj časa. Po festivalu se je za gledališče začela "mrtva sezona", ki je trajala dve leti, do naslednjega festivala. V zadnjem času pa so se festivali v Kolumbiji začeli množiti kot gobe po dežju, in s tem tudi drugačne oblike sodelovanja. Zdaj se v Latinsko Ameriko odhaja na turneje, tako kot so to storili pri Ani Monro. Osrednja točka je bil sicer nastop na 8. festivalu uličnega gledališča v Bogoti, kjer so se nato dogovorili s "podizvajalci" v Armeniji, Medellinu in Bucaramangi. Ob prihodu v lokalne prestolnice se je pokazalo, da imajo tudi lokalni organizatorji svoje podizvajalce pri festivalih v mestih Cordoba, Jerico, Giron itd.

Ob velikih gledaliških dvoranah v prestolnicah so prizorišča nastopov začeli postajati še dvorane in trgi v mestih iz notranjosti države, kar je gledališčnikom poseben izziv. Pred leti so morali člani Slovenskega mladinskega gledališča v Čilu na otoku Chiloe predstavo Kdo se boji Tennesseeja Williamsa? igrati pred indijansko publiko v naselju, kjer gledališča skorajda ne poznajo, a jim je kljub temu uspelo najti kontakt z njo. Predvsem ženske so se prepoznale v nasilju na odru. Gledališče Ane Monro pa je letos v Medellinu, nekdanjem centru narkomafije, predstavo Zlati osel odigralo v četrti, za katero je še nekaj časa nazaj veljalo, da vanjo ni varno vstopati.

Jorge Vargas, direktor Mednarodnega festivala uličnega gledališča v Bogoti, ima posebno vizijo: "V prihodnje si želim, da bi iz Bogote ves program festivala preselil še na jug Kolumbije, kjer še vedno vladajo izredne razmere. Vsi skupaj bi morali tja dol in ljudem pokazati, da je v kulturi rešitev za vse nas."