Črni Finci in Bosanci

Priznam, kar zapeklo me je, ko je Merklova z nemško hladnostjo na prafaktorje razsula enega velikih evropskih (in mojih osebnih) idealov - multikulturnost. To je propadel projekt, je dejala kanclerka, lastnica stotih hlačnih kostimov, živeti bo treba drug ob drugem, vsak po svoje, ampak izključno po pravilih večine in države. Ne vem, ali so se skrhali odnosi med različnimi v njeni krajevni skupnosti, da je multikulturnost razglasila za klinično mrtvo, toda očitno je bilo nekaj hudo narobe. Morda Nemci niso več hoteli jesti šiškebaba pri turških sosedih ali pa Vietnamci niso več hoteli pri nemških sosedih jesti klobas s kislim zeljem, treskati z litrskimi kriglami piva in stotič peti Nenino 99 luftballons. Morda so se otroci skregali okrog tega, ali je nemški nogometni reprezentant Mesut Özil Nemec s turškim imenom ali Turek z nemškim potnim listom. Lahko pa, da je Merklovo prehitro vrglo iz tira, ker soseda Iranka nosi hidžab in nihče ne ve, katere znamko ličila uporablja. Morala bi pogledati preko plota krajevne skupnosti. Lahko bi si vzela nekaj ur za evropsko košarkarsko prvenstvo, namesto da se vsake pol ure dobiva s tistim Francozom Sarkozyjem, pa ji na misel ne bi prišlo metati multikulti na smetišče novejše zgodovine. Videla bi nekaj, kar v osnovi ruši njeno teorijo. V Litvi ga namreč skorajda ni moštva, ki ne bi imelo temnopoltega reprezentanta. Dobro, Francozi so od nekdaj imeli črne košarkarje in kakšnega belca, da jim ne bi kdo očital rasizma, toda danes črnca imajo celo Finci (kar dva - Shawn Huff in Gerald Lee) in Bosanci (Henry Domercant). Seveda to niso avtohtoni črnci z juga Finske ali iz južne Bosne, kjer je sonce malce močnejše, ampak črnci, ki so nenadoma v sebi začutili tako močan finski ali bosanski gen, da so odšli v novo domovino in zaprosili za državljanstvo. Omar Sharif Cook je med košnjo trate pred hišo v Brooklynu nenadoma ugotovil, da njegovo srce in košarkarsko znanje pripadata Črni gori, da je njegov najljubši pesnik Njegoš, in takoj naslednji dan odpotoval pod Lovćen. Tam so ga sprejeli kot izgubljenega brata, saj je črnec, to pa pride od Črna gora. Da je potomec Aleksandra Velikega, torej Makedonec, je Lester Bo McCalebb začutil v daljni Louisiani, in tako je uresničil svojo otroško željo, da gre v Skopje, kjer ga bodo vsi na ulici ogovarjali z "deka si koga ti vikam Trajče" (kje si, ko te kličem, Trajče) in bo postal najbolj črn makedonski košarkar, odkar so Makedonci poselili Balkan. Henry Domercant je tipičen temnopolti Bosanec iz Chicaga, ker ima bolj kot koš za tri rad čevapčiće v lepinji pri Ferhatoviću. Zato je vzel bosansko državljanstvo, čemur se niso uprli niti bosanski Srbi, in resno razmišlja, da bi se preimenoval v Ermina Hadžispahića. Kosovar Dardan Berisha je navdušen, da igra košarko za najbolj katoliško državo v Evropi. Pravi, da se počuti kot Poljak in je nor na simbola Poljske Loleka in Boleka. Bolj kot ta selitev narodov pa navdušuje, da je v košarki multikulti še kako živ. Nihče na Finskem namreč ne bi zameril črnemu košarkarskemu reprezentantu, če bi tekel na smučeh s turbanom na glavi. Na Hrvaškem črnega Dontaya Draperja nihče ne bi razčetveril zato, ker so Hrvati zgodaj izpadli in ker bi morda volil za HDZ. Zakaj le, ko pa je on tako multikulti, da ima najraje zagorske štruklje in navija za Hajduk. Nihče Emirja Preldžića, Bosanca, ki je bil tudi Slovenec, zdaj pa je Turek, ne zmerja, da je janičar, Turki pa ga imajo radi, kot da bi bil glavni lik iz žajfnice Počeno srce na Bosporju, čeprav zna turško toliko kot Merklova. Zatorej - (*) Multikulti ni mrtev, Angelca!

Državna injekcija

Priznati je treba, da je Sarah Palin pred štirimi leti v predvolilno kampanjo vnesla veliko pestrosti. Za razliko od Hillary Clinton, ki je bila toga birokratka, je Aljaščanka navduševala z lucidnimi izjavami v slogu "Jaz bi že vedela, kakšno zunanjo politiko morajo ZDA voditi do Rusije. Ne pozabite, jaz s svojega okna vidim Rusijo!" Ko pa je v biografiji avtor Joe McGinniss razkril, da je Sarah, idol ameriških farmarskih žensk srednjega vzhoda, v mladosti pa tudi pozneje veselo šmrkala kokain, kadila travo in se predajala posteljnim igricam, sem se ustrašil, da bo tokratna kampanja eno samo dolgočasno moško blebetanje. Sarah si je namreč zapravila vse možnosti, saj Američani ne marajo politikov, ki počnejo vse tisto, kar počne polovica prebivalstva. A mi vero v razburljivo in kakovostno kampanjo vrača druga republikanska kandidatka, Michele Bachmann. Njen življenjski cilj je postati predsednica ZDA in potem državo povsem umakniti iz življenja ljudi. Oblast naj lepo čemi štiri leta v Washingtonu, prireja sprejeme in gala večerje in se prav z ničimer ne vmešava v ameriški svetinji - družino in biznis. Pravo osvežitev v politično zatohlost je prinesla z izjavo, da so orkani, poplave in potresi, ki so nedavno prizadeli ZDA, božja kazen, ker Obamova Bela hiša in kongres vsiljujeta Američanom programe za zaposlitev brezposelnih, zdravstveno zavarovanje za vse, boljše šole, višje davke za bogate in ostale traparije. Vse to bo uredil trg. Toda Bachmannova je razkrila nevednim sodržavljanom še eno grozljivo resnico. Država z injekcijo špika dvanajstletna nedolžna dekletca! Država cepi deklice proti papiloma virusu! Nezaslišano. Cepivo, po Bachmannovi, ima dve strahotni posledici - pri deklicah povzroča mentalno zaostalost, obenem pa jih, ker naj bi jih ščitilo pred virusom, ki ga prenašajo fantje, dobesedno sili v prezgodnji seks. Zdravnikom gredo lasje pokonci ob tej teoriji, a Michele se ne da in pravi: ker država uvaja v šolo spolno vzgojo, ki je izrazito družinska stvar in se jo je najbolje učiti s sovrstniki v peskovniku, postajajo ZDA ena sama Sodoma in Gomora, leglo razvrata, ki ga bo znova doletel božji srd. Ta Michele je res od hudiča in komaj čakam njeno novo demontiranje ameriške države.