Žalostno je, da članice elitnega kluba OECD ne dajejo dobrega zgleda, s tem ko (po)trošijo 1885-krat več denarja za vojsko kot pa za preprečevanje oboroženih konfliktov, praktično ničesar pa ne prispevajo pri podpiranju civilistov (civilne družbe), ki si prizadevajo preprečiti ali zaustaviti nasilje. Globalni vojaški izdatki znašajo letno skoraj poldrugi bilijon dolarjev (217 dolarjev na vsakega prebivalca našega planeta) in so se v zadnjih desetih letih, torej že po koncu "hladne vojne", povečali za 45 odstotkov. Dodajmo še, da se vsako leto na svetu proda za 45 do 60 milijard dolarjev orožja, dve tretjini ga kupijo države v razvoju, največji trgovci z orožjem pa so pet stalnih članic varnostnega sveta OZN, ki je sicer zadolžen za ohranjanje oziroma vzpostavljanje miru v svetu (!).

Brez svetovne strategije za mir

O prevladi vojaške paradigme varnosti največ pove že goli statistični podatek, ki ga navaja Scilla Elworthy, da zadostuje v povprečju en dolar za financiranje programov za preprečevanje nasilnih konfliktov, medtem ko so stroški za njihovo bolj ali manj (ne)uspešno reševanje šestdesetkrat večji. K temu velja omeniti še naslednje tri podatke: danes se več konfliktov konča s pogajanji kot pa z vojaško zmago; v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo razmerje med prvimi in drugimi 42:23, medtem ko se je v obdobju od leta 2000 do 2005 to razmerje izboljšalo na 17:4.

Omenjena avtorica se zato upravičeno sprašuje, kako to, da je svet še vedno brez kakršnekoli svetovne strategije, ki bi dala prednost vzpostavljanju in izgradnji miru. Vprašanje pa bi lahko zastavili tudi drugače: kako je mogoče, da se je uveljavila oziroma dobila priložnost paradigma varnosti, ki po svojih realnih učinkih in posledicah varnost ne le zmanjšuje, temveč povečuje nasilne konflikte in v tem smislu praviloma ne prinaša rezultatov, ki jih s tako lahkoto obljublja ali napoveduje?

In če naredimo še naslednji korak: ali ni že napočil čas, ko je treba dati priložnost novi paradigmi, ki bi bila v resnici manj zlagana in kot taka bolj produktivna pri večjem zagotavljanju varnosti ne le za omejeni, v bistvu privilegirani del sveta, temveč za človeštvo v celoti?

Doslej najbolj celovit prispevek k nastajajoči alternativni paradigmi družbene varnosti sta ponudila Shannon D. Beebe in Mary Kaldor v delu z naslovom The Ultimate Weapon Is No Weapon - Human Security and the New Rules of War and Peace. Knjiga je pravzaprav sistematično zastavljena in kot taka prepričljiva kritika tradicionalne vojaške doktrine, po kateri ima lahko vojska le en in edini cilj, to pa je, da dobiva vojne, medtem ko nima ta ničesar skupnega z izgrajevanjem miru (peacebuilding). Takšno omejeno stališče razumevanja varnosti najbolje ponazarja velikokrat citirana izjava nekdanje Busheve svetovalke za nacionalno varnost Condoleezze Rice, da, če povzamemo, ni naloga vojske, da varno prevaža otroke v vrtce.

V tem stališču sta avtorja predvsem pogrešala kompleksnejše razumevanje varnosti, ki bi vključevala družbeno razsežnost, torej tako zastavljeno (družbeno) varnost, in posledično radikalno spremembo vojaške strukture in njene doktrine, ki bi na koncu koncev vendarle vključevala tudi "varovanje otrok na poti v vrtec".

Omenjena avtorja imata zato dobre razloge za zavračanje vojaške strateške algebre iz časov hladne vojne, ki je znala svojo (pre)moč in vpliv graditi le na preštevanju tankov in bojnih letal ter povečevanju vojaškega proračuna in ki še danes verjame, da lahko najnovejša orožja, v katere je treba skoraj neomejeno investirati, učinkovito odpravljajo aktualne grožnje varnosti držav. V resnici taka orožja v svetu hibridnih groženj - tako tistih, ki jih povzročajo družbeno-ekonomske delitve, kot tistih zaradi okoljskih omejitev - nimajo več nobene ali prave vojaške teže: še več, kvečjemu še povečujejo intenziteto nasilnih konfliktov in generirajo nove.

Politični in ekonomski vidik zahtevata rekonceptualizacijo vojn, s kakršnimi se sooča svet v času intenzivne medsebojne povezanosti (globalizacije), če hočejo države resnično transformirati nastale konflikte in prispevati k vzpostavljanju in izgradnji miru. Mednarodna javnost oziroma politika se še vedno opirata na konvencionalno razumevanje narave sodobne vojne, češ da velja posedenju skrajnežev za pogajalsko mizo dati prednost pred tem, da bi isto priložnost dali drugim, miroljubnim državljanom. Oboroženim skrajnežem tako nezasluženo podelijo legitimnost, medtem ko marginalizirajo vse druge člane politične skupnosti.

Nova gramatika varnosti

Prepričljiv paradigmatični (pre)obrat na področju razumevanja in uveljavljanja varnosti bi po prepričanju Andreya Makarycheva moral najprej sestaviti novo gramatiko in jezik varnosti. Za to pa bo treba najprej zagotoviti nekaj ključnih pogojev. Poleg slovesa od državo-centričnega pristopa k problemu varnosti se bo treba otresti preživele delitve varnosti na "trdo" in "mehko" kot dve povsem izključujoči izbiri, pri čemer ima seveda prva v realno obstoječem razumevanju varnosti monopolno vlogo. Nadalje sta koncept in praksa državne suverenosti v času intenzivne medsebojne povezanosti na globalni ravni doživela vidno transformacijo. Ne govorimo več o absolutni, temveč o relativni, pogojni suverenosti, za katero sta značilna samoomejevanje in upoštevanje človekovih pravic.

V tem pogledu se Makarychev povsem strinja z omenjenima avtorjema Shannonom D. Beebejem in Mary Kaldor, da so takšni atributi, kot so absolutna državna suverenost, vojaška mentaliteta, teritorialna nedotakljivost in različni vidiki tekmovanja med velesilami, ostanki industrijske dobe in imperialne dediščine. Paradigma družbene varnosti lahko zaživi le pod pogojem, če se bodo nadaljevali procesi mehčanja ali celo dokončne odprave vestfalskega mednarodnega reda in če bodo pojmovanje "trde" varnosti postopoma zamenjale bolj prijazne strategije zagotavljanja varnosti, kar bi bilo samo v duhu novonastajajoče dobe.

Degenerirano vodenje vojne

"Lep" primer, kako malo ima stara vojaška doktrina opraviti z dejansko varnostjo ljudi, je razvijanje in nastanek nevtronske bombe pred tridesetimi leti. To bombo se je namreč zagovarjalo z "argumentom", da je narejena tako, da ubija "le ljudi", medtem ko ostajajo poslopja in druga infrastruktura nepoškodovani. Konvencionalna vojaška doktrina daje varovanju lastnine očitno prednost pred varovanjem človeških življenj (!). Podoben primer je bombardiranje z velike višine in z vojaškimi letali brez pilotov (drones), kjer najmanjša tehnična napaka povzroči, kot se je to že velikokrat zgodilo, velike žrtve med neoboroženim civilnim prebivalstvom. Implicitno zagovarjanje takšne vojaške strategije - degenerirana verzija vodenja vojne, se pravi, depersonalizirano ubijanje - se sklicuje na to, da je bolje žrtvovati "njihovo" civilno prebivalstvo kot pa "naše" vojake na tujih tleh.

To omogoča zahodnim državam, da se glede na veliko nesorazmerje med njihovimi vojaškimi žrtvami in lokalnimi žrtvami med civilnim prebivalstvom ponašajo z relativno majhnimi človeškimi in posledično tudi političnimi stroški vojne. Kot ugotavlja Martin Shaw, je takšen prenos žrtev, se pravi na stotine in tisoče nedolžnih civilistov, premišljena in sistematična odločitev zahodnih vlad. Seveda je taka politika vodenja vojne sporna z vidika tradicionalnega razumevanja oziroma zagovora pravične vojne, po kateri mora biti povzročeno nasilje sorazmerno.

Trenutni korektni politični jezik, ki se nanaša na varnost, se pogosto sklicuje na to, da je treba (za)varovati ljudi na jugu z namenom, da se zaščiti ljudi na severu, ker da prihajajo tveganja in nevarnosti predvsem iz najprej omenjenega sveta. Tudi v tem primeru smo priča temu, da so prioritetni cilji zagotavljanje varnosti države in "centra" sveta, nikakor pa ne varnost ljudi v manj razvitem svetu. V novi paradigmi (družbene) varnosti bi morala najti prostor pravica na primer Afričanov do njihove varnosti, vendar ne na način, da bi jim zahodne države diktirale, kaj je treba narediti za njihovo resnično varnost.

Akterji kaosa namesto miru

Napovedana in izvajana "vojna proti terorizmu" je v bistvu nadaljevanje binarnega jezika oziroma razlikovanja na "zaveznike" in "sovražnike", kakršno je bilo značilno za obdobje hladne vojne. Paradigma "družbene varnosti" se ne more omejiti zgolj na zagotavljanje varnosti za ameriške in evropske državljane, temveč mora vključevati tudi varnost za Afganistance in Iračane. Še več, družbena varnost mora vključevati tudi kompleks materialnega pomanjkanja in deprivacije ter stara in novoporajajoča se okoljska tveganja. Vzemimo samo en primer: nezaposleni in revni pogosto nimajo druge izbire, kot da se pridružijo kriminalnim skupinam ali tako imenovanim "etničnim milicam".

Nova filozofija razumevanja in optimiziranja varnosti ne more mimo spoznanja, da je svet kaotičen, vendar smo tudi sami del tega kaotičnega sveta. Če hočemo resnično premagati svojega največjega sovražnika, bi po njegovem koristilo stvari, če bi se od časa do časa tudi sami pogledali v ogledalo. Države, ki prevzemajo nase vlogo svetovnih policistov, namreč sebe sploh ne vidijo kot možne akterje kaosa, ampak le kot dejavnike vzpostavljanja svetovnega reda in miru. Če izključimo izjemne oziroma atipične situacije, vojaška intervencija ne more opravljati vloge kirurškega noža za tako ali drugače zamišljeni politični inženiring.

Medtem ko se literatura in publicistika na tem področju ukvarjata s tem, kako neuspešne države proizvajajo in izvažajo nasilje in varnostna tveganja, pa se obe deficitarno, če sploh, ukvarjata s transformacijo zahodnih držav, ki s privatizacijo (trženjem) vojaških potencialov in s posledičnim vplivanjem na obrambno oziroma vojaško politiko prispevajo k razraščanju vojnih žarišč. Seveda so zasebne vojaške družbe obstajale že v času hladne vojne, vendar so se s povečevanjem vojaških izdatkov po njenem koncu enormno razširile. Te družbe so "nevidne" vsaj v dveh pogledih: prvič, ker dajejo lažen vtis, da se na ta način vojska še bolj depolitizira, in drugič, ker je njihova dejavnost v tujih (okupiranih) državah izven nadzora matičnih držav pa tudi držav, v katerih delujejo, in še predvsem veljavnega mednarodnega prava.

Vojna ni usoda

Po 11. septembru 2001 se je ameriški vojaški proračun v desetih letih povišal za 119 odstotkov in danes kaže, da se bo tak trend še naprej povečeval. Pri tem takega povečevanja očitno ne more (za)ustaviti niti aktualna finančna kriza, če upoštevamo podatek, da se je samo leta 2009 obseg sredstev, ki so namenjena nakupom orožja, v svetu v primerjavi s prejšnjim letom povečal za osem odstotkov (gre za 401 milijardo dolarjev), na čelu orožarske industrije pa daleč pred ostalimi prednjačijo ZDA in Evropska unija.

Alternativna paradigma družbene varnosti zavrača razumevanje vojne kot "usode" in sprejema izbiro vojne le v dveh izjemnih primerih, kot ju določa 51. člen ustanovne listine Organizacije združenih narodov: ko jo avtorizira varnostni svet OZN in v primeru "samoobrambe" kot odgovora na "oboroženi napad". Vsaka drugačna odločitev za vojno je po Noamu Chomskem "vojni zločin", celo "najhujši mednarodni zločin", kot je to mogoče povzeti z zasedanj v Nürnbergu.