"Je mogoče od tukaj pobegniti v Severno Korejo?" hudomušno vprašanje požgečka poročnika. "Zakaj bi sebi in meni danes zagrenili življenje? Če želite prebegniti v Severno Korejo, pojdite raje na Kitajsko. Od tam je to mala malica. Tukaj vam ne bo uspelo. Aretirani boste in naslednjih petnajst, dvajset dni vas bodo zasliševali naši obveščevalci," odvrne o možnostih dezertiranja v deželo samozadostne ideologije džuče.

Demilitarizirano območje med Severno in Južno Korejo že leta ni doživelo resnega varnostnega incidenta. Med buhtečimi živozelenimi riževimi polji in neokrnjeno naravo, ki se je v zadnjih šestdesetih letih regenerirala v eno največjih zakladnic flore in favne v Južni Koreji, se proti pogajalskemu stičišču dveh ideologij vije ena sama asfaltirana cesta. Panmunžon je eden največjih turističnih hitov na razdeljenem Korejskem polotoku. Tihi spektakel paradirajočih severnokorejskih vojakov si v kraju redkih varnostnih pogovorov med obema Korejama pride vsako leto ogledat več deset tisoč turistov in domačinov. Hitro gestikuliranje in kazanje s prstom na severnokorejsko stran sta strogo prepovedana.

Kot pojasni poročnik Harner, bi lahko to severnokorejski vojaki razumeli kot provokacijo. "Z njimi se ne pogovarjamo. Vsakršna komunikacija je strogo prepovedana. Tudi sončna očala nosimo zato, da ne bi mogli razbrati izrazov na naših obrazih," pravi Harner. Za nekaj minut lahko obiskovalci stopijo dober meter na severnokorejsko ozemlje. Majhne modre konferenčne dvorane, kjer se stikata zahodni kapitalizem in plansko gospodarstvo, so preprosto urejene. Velika miza iz masivnega lesa prečka razmejitveno črto na 38. vzporedniku točno po sredini. Vrata na severnokorejsko stran v tipično zastraševalni poziciji varuje južnokorejski vojak. "Ne svetujem vam, da se mu preveč približate. Uporabiti sme vsa sredstva, da vam prepreči prehod na sever," svari poročnik Harner.

Po nekaj minutah opazovanja mobiliarja in skorajda obveznem fotografiranju z južnokorejskimi vojaki je obisk ene najbolj bizarnih mednarodnopolitičnih atrakcij sveta končan. Spokojnost demilitariziranega območja je močno varljiva. Ker državi nikoli nista podpisali mirovnega sporazuma, sta tehnično gledano še vedno v vojnem stanju. V zadnjih letih se je med Seulom in Pjongjangom kar nekajkrat zaiskrilo. Lanskega marca je na mejnem območju domnevno severnokorejska podmornica potopila južnokorejsko vojaško ladjo s 46 vojaki. Osem mesecev pozneje je severnokorejsko topništvo obstreljevalo južnokorejski otok Jeonpjeong. Pred vsakoletnimi južnokorejsko-ameriškimi vojaškimi vajami Severna Koreja svoji južni sosedi zagrozi z vojno.

Od lani se je že tako ognjevita retorika Pjongjanga še okrepila. Za šeststranska pogajanja o severnokorejskem jedrskem programu v času imenovanja naslednika Kim Džong Ila ni bilo prostora. Utrjevanja položaja mladega Kim Džong Una se je severnokorejski režim lotil tudi s sekanjem vezi z Južno Korejo. Dejansko se proces zaostrovanja odnosov med obema Korejama vleče že vse od leta 2008, ko je takrat novoizvoljeni konservativni predsednik Li Mjung Bak prešel na tršo politiko do severnih bratov, kot jo je poprej vodil njegov predhodnik Ro Mu Hjun. Dvostransko pomoč v prehrani severu je začel pogojevati z napredkom pri denuklearizaciji Severne Koreje. Tako imenovana "sončna politika" zbliževanja s severom, za katero je njen pobudnik, nekdanji južnokorejski predsednik Kim Dae Jung leta 2000 prejel Nobelovo nagrado za mir, se je sesula v prah.

Kot razlaga Choi Jinwook, raziskovalec na Korejskem inštitutu za nacionalno združitev (KINU), je sončna politika temeljila na predvidevanju, da se bo Severna Koreja spremenila od znotraj. Z gospodarsko in socialno pomočjo naj bi se tamkajšnji sistem stabiliziral, kar bi povratno upravičilo nadaljnje ukrepe pomoči iz južne sosede. Želje so se sfižile. Po mnenju Choi Jinwooka je bilo takšno razmišljanje kljub vsemu preveč naivno. "S koncem hladne vojne pred dvajsetimi leti se je začela politika zbliževanja s severom in dobila osrednje mesto v medkorejskih odnosih. Prepričani smo bili, da bomo s krepitvijo gospodarskega sodelovanja s Severno Korejo naposled dosegli tudi združitev. Toda politični sistem na severu je postajal le še bolj neupogljiv in totalitaren. Podali so se na pot razvoja jedrskega programa. Vse bolj očitno je bilo, da politika zbliževanja ne bo obrodila sadov, ki smo se jih nadejali."

Možnih je sto in več scenarijev

Za korejsko ministrstvo za združitev, verjetno najbolj unikaten del javne uprave na svetu, pripravljajo na inštitutu KINU različne scenarije združitve Korej. V zadnjih letih se ukvarjajo predvsem s posledicami morebitnega nenadnega kolapsa severne sosede. "Združitev v času sončne politike za nas ni bila prioritetni cilj. Želeli smo jo dočakati nekoč v oddaljeni prihodnosti. Sprva smo se osredotočali predvsem na gospodarsko sodelovanje, medsebojne obiske prebivalstva in spravo. Sedaj smo prepričani, da do združitve ne bo prišlo po korakih. Utegne se zgoditi čez noč, kot v primeru Nemčije. Pripravljamo se na več scenarijev. Postopne združitve sicer ne izključujemo, vendar se v svojih razmišljanjih bolj osredotočamo na sesutje severnokorejskega režima," pripoveduje Choi Jinwook.

Južna Koreja se kot 14. največje gospodarstvo na svetu zaveda, da cena združitve s severom ne bo majhna. Bo stopitev dveh različnih ideologij in gospodarskih sistemov ogrozila gospodarski čudež dežele ob reki Han? S trenutnim statusom quo so vsaj največje južnokorejske gospodarske družbe zagotovo zadovoljne. Mir na polotoku jim omogoča nemoteno poslovno rast. Je po šestdesetih letih ločitve življenje v skupni državi sploh še možno? Enotne države se v Južni Koreji spominja le še starejša generacija. Ponovna združitev je njena želja, ki črpa iz nacionalnega ponosa in stremljenj, da bi po japonski okupaciji v prvi polovici dvajsetega stoletja in poznejšem bratomornem spopadu Koreja spet postala močan regionalni igralec v azijsko-pacifiški regiji.

Mlada generacija Južnokorejcev težje najde navdušenje za združitveni scenarij. Ne vežejo je spomini na čas enotne države, želi si le uživati v sadovih gospodarskega čudeža. Napoved predsednika Li Mjun Baka o uvedbi združitvenega davka po vzoru Nemčije ji kvečjemu naganja strah v kosti. Severna Koreja je zanjo le kurioziteta, ki si jo velja na enodnevnem izletu ogledati skozi vojaške daljnoglede razgledne ploščadi Dorasan na demilitariziranem območju.

"Možnih je sto in več scenarijev. V vsakem primeru bo Južna Koreja morala pomagati Severni Koreji ohraniti stabilnost. Ko je leta 1994 umrl Kim Il Sung, se ni zgodilo nič pretresljivega. Kaj nam to pove? Da je Severna Koreja zmožna obvladovati svoje notranje krize," poskuša s pozitivne plati na nejasno prihodnost gledati Tae Woo Kim, predsednik inštituta KINU. "Gospodarsko stanje v Severni Koreji se slabša, zdravje Kim Džong Ila je vse bolj krhko, politične razmere se zaostrujejo, zato se je spremenila tudi naša politika. A te spremembe v Severni Koreji še ne pomenijo, da je kolaps sistema pred vrati," pristavlja Choi Jinwook. Kljub temu priprave na morebitno sesutje oblastniške garniture v Pjongjanju že potekajo. Južno Korejo predvsem skrbi nenadni tok beguncev.

Kaj se dogaja v Pjongjangu po začrtanem prenosu oblasti na Kimovega sina Džong Una, poskušajo v Seulu sestaviti v mozaik z informacijami iz najrazličnejših virov. Eden temeljnih so severnokorejski prebežniki. V Južno Korejo jih je doslej prebegnilo že 23.000. Trend je v porastu. Po projekcijah v prihodnje pričakujejo pritok od 2500 do 3000 Severnokorejcev na leto. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je beg iz Severne Koreje uspel le peščici ljudi.

Beg v suženjstvo?

Od sredine devetdesetih, ko so državo začele pretresati hude lakote, gospodarske razmere pa so postajale vse slabše, se je tok beguncev čez kitajsko mejo postopoma krepil. Kitajske tihotapske tolpe so začele svoje usluge ponujati za masten denar. Toda predvsem mnoge ženske prebežnice Južne Koreje nikoli niso videle. Kitajski tihotapci so jih pogosto prodali kot sužnje na domače podeželje.

Za te grozovite zgodbe je slišala tudi 39-letna Lee Young. Kljub temu je z materjo leta 2009 tvegala življenje in se odločila za beg. Kitajskim tihotapcem sta za pot v boljše življenje izročili vse svoje prihranke. Okoli 10.000 evrov sta jim odšteli na roko. Lee Youngova pravi, da se je splačalo. Toda v njeni zgodbi je vendarle čutiti nekaj otožnosti za domovino in rodnim mestom Hamhung.

Časa v Severni Koreji se spominja z besedami: "Do triindvajsetega leta sem služila vojaški rok v mornarici. To so bila najboljša leta mojega življenja. Svoje življenje sem posvetila severnokorejski vojski, služila sem državi. Hotela sem se vpisati na univerzo, da bi se lahko nato prebila v politični establišment. Toda skromni družinski prihranki mi niso omogočali študija. Zelo sem bila razočarana. Ko sem se vrnila s služenja vojaškega roka, sem ostala tri leta doma, pretrgala sem vse družabne vezi. Mati je izgubila dobro plačano delo kuharice, družino je skušala preživeti z delom na tržnici v obmejnih krajih s Kitajsko. Tam je izvedela za možnost pobega v Južno Korejo."

Pisalo se je leto 2003, ko se je družina začela poigravati z mislijo, da obrne hrbet domovini. V resen premislek o begu jih je sililo vse težje življenje. "Oblasti so nam dnevno delile živilske pakete. Toda z zaostrenimi gospodarskimi razmerami je tudi ta pomoč presahnila. Z izjemo privilegiranih družbenih slojev je kar štiri petine prebivalstva okusilo lakoto," razlaga Lee Youngova, ki se ne želi fotografirati.

"Zakaj ste želeli služiti državi?" jo vprašam.

"V Severni Koreji otroke od tretjega leta starosti učijo, da se morajo za svoje življenje zahvaljevati Kim Il Sungu in Kim Džong Ilu. Poklanjajo se pred njunimi slikami. Takšne izobrazbe so bili deležni že naši starši in prenašali so jo naslednjim generacijam. Od rane mladosti ti vcepljajo občutek, da moraš za to državo nekaj narediti, ji nekaj vrniti. Družbeno ozračje narekuje participacijo v političnem delovanju, če želiš biti deležen kakšnih koristi."

Lee Youngova je bila nedvomno patriotka. Beg v Južno Korejo zanjo očitno ni bil beg iz prepričanja, temveč iz nuje. Na vprašanje, ali kaj pogreša domovino, se globoko zamisli. "Včasih res razmišljam o Severni Koreji. Malo me žalosti, toda večinoma me preveva občutek jeze. Če bi bila severnokorejska vlada dovolj premožna in bi Kim Il Sung ter Kim Džong Il vodila boljšo politiko za svoje ljudstvo, bi še vedno uživala lepo življenje v rodnem mestu. V Hamhungu sem živela skoraj trideset let, vse svoje življenje. Ob vseh težavah zaradi lakote takrat nisem mogla razumeti, kaj pomeni rodno mesto. Tukaj se sedaj srečujem z diskriminacijo, z drugačnim narečjem in kulturo. In zato sem jezna na Severno Korejo."

Ob prihodu v Južno Korejo severnokorejski begunci doživijo kulturni šok. Srečajo se s povsem drugo ideologijo, življenjskim tempom in gospodarskim sistemom. Mnogim integracija v družbo ne uspe. Težave imajo pri navezovanju stikov z Južnokorejci in iskanju zaposlitve. Po uradnih podatkih ima okoli 70 odstotkov prebežnikov zgolj osnovnošolsko ali srednješolsko izobrazbo. Za Južno Korejo, kjer uspeh temelji na čim boljši izobrazbi, je to slaba startna pozicija. Večina, 65 odstotkov, se jih naseli na območju metropole. Po podatkih ministrstva za združitev se jih kar 54 odstotkov sooča z resnimi osebnimi težavami. Okoli 30 odstotkov naj bi jih trpelo za posledicami posttravmatskega sindroma in depresijo.

Življenje v Južni Koreji je polno čeri

"Zakaj se Severnokorejci tako zelo težko integrirajo v družbo?" vprašam direktorja think-tanka severnokorejskih prebežnikov v Seulu, gospoda Hung Kwang Kima.

"Do težav prihaja, ker državi temeljita na dveh popolnoma različnih ideologijah. V Severni Koreji je vse podrejeno spoštovanju življenja voditelja," začne razlagati Hung Kwang Kim. "Ob prihodu v Južno Korejo prebežniki potrebujejo predvsem začetni kapital in znanje, kako preživeti v tržni ekonomiji. Ko pridemo sem, moramo spremeniti svoj način razmišljanja in izbrisati vse ideološke vrednote, ki so nam jih vcepili v Severni Koreji."

Zveni logično. Je pa to vse prej kot preprosto izvedljiva naloga.

Tudi Lee Youngova je imela precejšnje težave z integracijo. In se ji še kar otepajo. "Življenje v Južni Koreji je polno čeri. Težko sem se prilagodila hitro razvijajoči se južnokorejski družbi. Ob prihodu nisem imela prijateljev, nikogar ni bilo, ki bi mi pomagal, nihče se ni pogovarjal z mano. V Severni Koreji so mi prav pogovori s sosedi in prijatelji največ pomenili. Tukajšnji politični sistem, družba in kultura so mi bili tuji. Sedaj sicer imam južnokorejsko prijateljico, a jo poskušam držati na distanci. Pošilja mi esemese, me vabi na večerjo ali klepet, vendar se ji skušam čim bolj izogibati. Raje se družim z drugimi severnokorejskimi prebežniki. Z njimi sem lahko bolj sproščena."

"Bi se po morebitni združitvi želeli vrniti domov?"

"Nisem se še odločila. Če bo prišlo do združitve, se bodo življenjske razmere v Severni Koreji zagotovo izboljšale. Mater in brata vleče nazaj zaradi boljšega podnebja, ne marata vročine in vlage v Seulu. Meni to podnebje ustreza. Verjetno bom ostala kar v Južni Koreji," odvrne po krajšem premisleku.

Lee Youngova sedaj dela kot administratorka v think-tanku severnokorejskih prebežnikov North Korea Intellectual Solidarity. Inštitut so ustanovili univerzitetno izobraženi severnokorejski begunci. Svojim sonarodnjakom ponujajo pomoč pri integraciji v južnokorejsko družbo, družinam zagotavljajo popoldansko varstvo za otroke, vladi pa svetovalne usluge glede bodočih združitvenih scenarijev. Organizacijo vodi prebežnik Hung Kwang Kim, ki je do leta 2004 v Severni Koreji služboval kot profesor.

Kot sodelavec univerze je bil nedvomno človek režima. Učil je ideologijo, ki jo sedaj sovraži, zato je na mestu vprašanje, kaj je bila njegova točka preloma s planskim gospodarstvom in ideologijo samozadostnosti.

"Bilo je več razlogov," pravi Hung Kwang Kim. "Vzgojili so nas v duhu spoštovanja enega voditelja in ene politične skupine. Rečeno nam je bilo, da so vsi ljudje povezani kot ena družina. 'Telo ste prejeli od staršev, dušo pa od Kim Il Sunga,' so nas učili. 'Naše telo bo s staranjem pešalo in naposled umrlo, toda naša duša bo prejela večnost od voditelja.' Skozi vse generacije smo spoštovali državne voditelje. A ko sem videl poročila iz tujine, sem ugotovil, da to še zdaleč ni globalna ideologija. Sprevidel sem, kako po nepotrebnem podrejamo svoja življenja voditeljema. V glavo so nam vcepili fantazije! To človeka razjezi."

Tako kot Hung Kwang Kima je bes razjedal 58-letnega Lee Tee Yonga, ki je v Južno Korejo prebegnil leta 2004. Njegovo življenje v Severni Koreji je bilo obremenjeno z družinsko zgodovino. Med japonsko okupacijo so se starši umaknili na Kitajsko. Oče je bil uspešen veleposestnik, kar je po vrnitvi v Severno Korejo pri novih komunističnih oblasteh pomenilo skorajda usodni greh. Režim mu je sicer dovolil opravljanje pisateljskega poklica, toda zaradi "omadeževanosti" družinskega imena je moral svoja dela objavljati pod psevdonimom. Pisal je kratke domoljubne romane. V njih ni bilo ničesar, kar bi lahko oblastem povzročalo sive lase. Tri dela so celo uprizorili na odrskih deskah. "Eno od uprizorjenih del je Stara šefinja. Zgodba pripoveduje o strogi oficirki, pod katero služi mlad vojak. Čeprav se mu ponudi priložnost, da dobi boljšo službo, se odloči ostati v enoti pod njenim poveljstvom in naprej služiti svojemu edinemu voditelju," pove Lee Tee Yong.

Ni smel na lastno predstavo

Tematika njegovih uprizorjenih del je vzbudila zanimanje v samem vrhu države. Toda Lee Tee Yongu ni bilo dano uživati v pisateljski slavi. Prepovedano mu je bilo celo rokovanje z "ljubljenim vodjem". "Ko sta si prišla predstave ogledat Kim Il Sung in Kim Džong Il, zaradi družinskega ozadja nisem smel biti prisoten v dvorani." Omejitev umetniškega delovanja ga je z leti vse bolj najedala. Prelom z režimom je doživel na Kitajskem, ko je stopil v knjigarno in se srečal s tamkajšnjo pestrostjo idej in razmišljanj. "Nikoli nisem bil ponosen na svoje delo v Severni Koreji. Vsak zapis novinarja ali pisatelja, vsaka gledališka predstava mora prestati avtorizacijsko sito oblasti," se spominja.

Odločitev za pobeg je dozorela v letih 1997 in 1998, ko so zaradi lakote v Severni Koreji vladale težke razmere. Če je v preteklosti pisateljska plača zadoščala za spodobno življenje, so zaostrene gospodarske razmere družino pahnile na rob preživetja. "Poslovno sem večkrat potoval na Kitajsko, kjer sem imel sorodnike in prijatelje, da bi še kaj dodatno zaslužil. Na enem takšnih obiskov mi je med bivanjem na Kitajskem potekel potni list. Postal sem ilegalec."

Zaradi daljše odsotnosti so ga doma začele iskati oblasti. Če bi se vrnil, bi mu s precejšnjo gotovostjo grozil zapor. Šest let se je preživljal s priložnostnimi deli. Nalivno pero je zamenjal za kramp in se za pol leta podal na tlako v kitajske rudnike, pozneje pa v gozdovih ob meji z Rusijo poprijel za sekiro. Dolgo časa je odlašal z odločitvijo. Kolebal je zaradi žene in hčerke, ki sta ostali v Severni Koreji. Prepričati ju je hotel, da se mu pridružita, a sta ga zavrnili. "Hčerka je bila že poročena, težko bi zapustila svojo družino, žena pa se je odločila ostati zaradi hčerke, ni je hotela same pustiti v Severni Koreji."

Svojih najbližjih ni videl nikoli več. Stike ohranjajo po mobilnem telefonu kitajskega operaterja, ki ga je dal pretihotapiti v Severno Korejo. Čeprav v državi deluje nacionalni mobilni operater, število uporabnikov omrežja, ki ga je zgradil egiptovski Erascom, pa naj bi že preseglo 400.000 naročnikov, klici v Južno Korejo niso možni. Enkrat na mesec se slišijo za borno minuto. Če bi na zvezi ostali dlje, bi tvegali, da ženo izsledijo patrulje ob meji s Kitajsko, ki poskušajo opremljene z najmodernejšo tehnologijo izslediti klice v kapitalistično južno sosedo. "O političnih zadevah ne razpravljamo, pogovorimo se zgolj o najnujnejšem," pove Lee Tee Yong.

Strah pred severnokorejskimi petokolonaši

V Južni Koreji je končno našel ustvarjalno svobodo, zato svoje odločitve nikoli ni obžaloval. Preživlja se z urejanjem revije za severnokorejske prebežnike, svoje pisateljske ambicije pa je izživel z ubeseditvijo osebne družinske tragedije in leta 2008 izdal roman z nedvoumnim naslovom Kje je moja žena?. Fotografirati se ne pusti, strah ga je morebitnih posledic za družino, ki je ostala v Severni Koreji.

Severnokorejski prebežniki so v Južni Koreji precej zaprta skupnost. Le redkokomu uspe preboj v poslovnem življenju. Univerzitetno izobraženi imajo težave z iskanjem primerne zaposlitve. Strah pred severnokorejskimi petokolonaši je v južnokorejskih družbi še kako prisoten. Južnokorejska podjetja in javna uprava se vsakodnevno spopadajo s kibernetnimi napadi iz Severne Koreje. Po drugi strani pa državljani Južne Koreje ne morejo dostopati do severnokorejskih spletnih strani. Oblasti se namreč bojijo, da bi severnokorejska propaganda med tukajšnjim prebivalstvom utegnila pasti na plodna tla. Občasno se najdejo navdušenci ideologije džuče, ki so pripravljeni severni sosedi ponuditi svoje obveščevalne usluge. Prav v teh dneh so oblasti v Seulu razkrinkale celico južnokorejskih vohunov za severnokorejski režim. Eden izmed razkritih je delal v parlamentu.

Polstoletna ločitev in pomanjkanje komunikacije sta v južnokorejski družbi ustvarila številne predsodke proti severnjakom. Če bo nekoč v prihodnosti prišlo do združitve, želi Južna Koreja že sedaj svoje prebivalstvo pripraviti na kulturni šok, ki jih čaka. Mamutski projekt poteka pod okriljem Nacionalnega izobraževalnega centra o združitvi. Vodi ga severnokorejski prebežnik Cho Myung Chul. Nekdanji profesor na pjongjanški univerzi je najvišji državni uradnik iz severnokorejske begunske skupnosti. Za Južno Korejo igra veliko simbolno vlogo. Je živ dokaz, da je uspešna integracija z lepo poklicno prihodnostjo vendarle možna.

Cho Myung Chul je obiskoval iste šole kot otroci Kim Džong Ila. Njegovi starši, za katere pravi, da jih pomiluje, so zaposleni visoko v administraciji Severne Koreje. "Žalosti me, da si zatiskajo oči pred težavami severnokorejskega ljudstva. Severna Koreja se mora spremeniti in Južna Koreja mora v tem procesu odigrati aktivno vlogo. Do sprememb bo prišlo, ker si jih ljudje resnično želijo. Postopoma se začenjajo odmikati od režima," pravi. Gospod Cho Myung Chul govori kot državni uradnik, ki ima pred očmi politično kariero.

Svoboda je zanj postala najvišja vrednota. Pripomba, da je prav on najuspešnejši severnokorejski prebežnik, mu vidno laska, a jo vljudno zavrne. "Nisem edini. Mnogo nas je. Ko prebežniki pridejo v Južno Korejo, začnejo uživati svobodo. To je velika reč. Lahko greš kamorkoli, ne da bi te kdorkoli kaj vprašal. V Severni Koreji si za potovanja po državi moral imeti potni list, za odobritev poti pa si moral zaprositi mesec dni vnaprej."

Ko je pred sedemnajstimi leti prišel v Seul, je razmerje gospodarskega razkoraka med severom in jugom znašalo ena proti 17. "Sedaj se je ta prepad povečal na ena proti 38. S poglabljanjem gospodarskega razkoraka se bo negodovanje ljudi v Severni Koreji še okrepilo in tamkajšnja vlada ne bo več mogla zavreti sprememb. Življenje v izolaciji bo postalo nemogoče."

Toda ali je združitev tako različnih sistemov sploh mogoča? Že integracija razmeroma majhne skupnosti severnokorejskih prebežnikov v južnokorejsko družbo je polna čeri. Predstave o tem, kako naj bi bila videti skupna država, priznava Cho Myung Chul, so si na obeh straneh 38. vzporednika diametralno nasprotne. "V Severni Koreji imajo vojaški slogan, ki lepo ponazarja tamkajšnje videnje vodilne vloge Severne Koreje v tem procesu, pravi pa takole: 'Na trgu združitve bomo postavili visok kip Kim Džong Ila'. Južna Koreja, na drugi strani, si želi predvsem sodelovanja, zavezništva in končno oblikovanje nove vlade, ki jo bo izvolilo združeno korejsko ljudstvo."

Zamisli o združitvi in življenju v slogi zvenijo kot lepa pobožna želja.