Za Slovenijo te ugotovitve niso relevantne, saj sta bili študiji narejeni za države v razvoju oziroma prejemnice takšne pomoči. Vendar se študiji neposredno in brez romantike lotevata nekaterih vidikov delovanja varnostnega sveta, za katerega se v obdobju 2012-2013 poteguje tudi Slovenija. Drugič. Prihodnji mesec bo minilo štirinajst let, odkar je dočakala svoj dotedanji vrhunec na mednarodnem odru in bila izvoljena za nestalno članico. Tisti čas je za kandidaturo vladalo precej zanimanja, ker se je država potrjevala na mednarodnem parketu sredi naporov, da postane članica Evropske unije in Nata, zaradi kandidature pa je bila deležna tudi poplave tujih obiskov - francoski zunanji minister je na enem takšnih denimo dejal, da je Francija zdaj "odkrila Slovenijo". Mlada diplomacija je s članstvom dobila priložnost in izziv, da se spopade z vprašanji, ki so segala neprimerno dlje od regionalnega dometa, ter vpogled v diplomatsko zakulisje na najvišji ravni.

Zdaj Slovenija kandidira znova. Še slab mesec dni jo loči od glasovanja v generalni skupščini Združenih narodov, ki bo izbirala pet novih nestalnih članicah varnostnega sveta za obdobje 2012-2013. Slovenija se za sedež vzhodnoevropske skupine poteguje skupaj z Madžarsko in Azerbajdžanom: sprva je kazalo, da bo močnejša protikandidatka Madžarska, zdaj kaže, da bo to Azerbajdžan, ki bo dobil podporo med islamskimi državami in naj bi kandidaturo izdatno financiral z naftnimi dolarji. Tokrat ni čutiti pretirane vznemirjenosti okoli kandidature. Ob vseh doseženih zunanjepolitičnih ciljih in ob dejstvu, da je tudi v varnostnem svetu Slovenija že sedela, je kandidatura izgubila draž.

Doma so v ospredju pomembnejše in bolj življenjske teme, kampanjo za članstvo pa tudi Slovenija sama načrtno vodi bolj potiho. Ob sami kandidaturi ni bilo preveč polemik, kar je najbrž posledica tega, da ima dolgo brado - zamislili so si jo že leta 2000 in je šla torej skozi štiri (z Ropovo skozi pet) različnih vlad. Je pa bilo nekaj očitkov - da je lobiranje za članstvo vodeno prešibko in v preozkem krogu, da je zunanji minister potegnil napačno potezo z lobiranjem za podporo kandidaturi na vrhu neuvrščenih v Beogradu, pa da je kandidatura nepotreben strošek, sploh ker je naš manevrski prostor zdaj ožji kot pred štirinajstimi leti, tudi zato, ker lizbonska pogodba oziroma pogodba o Evropski uniji določata, da članice Unije v varnostnem svetu sledijo skupnim stališčem sedemindvajseterice.

Večna dilema med stroški na eni in koristjo na drugi strani torej. No, kar se tiče neposrednih stroškov, je težko reči kaj konkretnega: znani niso, pravijo na zunanjem ministrstvu, težko, da kdaj natančno bodo, ker potekajo številna lobiranja v okviru državnih obiskov, delovnih kosil ali rednih obveznosti na veleposlaništvih in so torej premešana z drugo dejavnostjo. Znano je, da bo v primeru izvolitve v varnostni svet misija pri OZN dobila sedem dodatnih diplomatov iz Ljubljane. Glede koristi na drugi strani je podobno kot s stroški - težko so merljive. Načeloma pa je ni države, ki bi se članstva branila, in to ne velja le za takšne, ki nastopajo v študijah iz uvoda. Zanj se denimo redno potegujejo Japonska, Nemčija, Brazilija...

Prepoznavnost države v širši svetovni javnosti (s tem se v Sloveniji v zadnjem času le precej manj obremenjujemo) sicer, jasno, s članstvom ne bi bila nič večja. Redki razen zares posvečenih v dogajanje vedo, da sta v sedanji sestavi nestalni članici varnostnega sveta Gabon in Libanon ali navsezadnje Bosna in Hercegovina, ki ta čas zaseda vzhodnoevropski sedež. Tudi če bi vedeli, je vseeno. Bolj gre pri koristih za stike, sklepanje poznanstev in prepoznavnost v politično-diplomatskih krogih že med lobiranjem za kandidaturo, in to zunaj tradicionalno bližjih držav in regij, za pozicioniranje s svojimi stališči, za večjo težo države v dveh letih članstva in za koristne izkušnje, ki si jih pri tem nabira diplomatski zbor. "Zvijajo prste in pulijo nohte," je še ob prvi slovenski kandidaturi o dogajanju v varnostnem svetu slikovito dejal nekdanji diplomat, "napačen" glas pa lahko tudi škoduje.

Novinar Associated Press Barry Renfrew je pisal o dogajanju v začetku leta 2003 ob poskusu sprejetja resolucije o napadu na Irak in prepričevanju oziroma pritisku na več nestalnih članic varnostnega sveta, kako naj glasujejo, ko so jih na eni strani so jih obdelovale ZDA in Velika Britanija in na drugi Francija (vse tri države so precejšnje donatorke pomoči). V neugodnem položaju se je denimo znašla Gvineja, ki je tedaj največ pomoči dobila iz Washingtona, za podporo resoluciji pa je ta Conakryju ponujal kar novo gospodarsko partnerstvo. Drugi najvišji znesek pomoči je dobila od Francije, nekdanje kolonizatorke. Za povrh so Britanci pred glasovanjem ponujali dodatnih 6,2 milijona dolarjev pomoči. Komu se zameriti?

Letos bo to vprašanje verjetno relevantno, še preden bodo sploh glasovali o nestalnih članicah varnostnega sveta, in sicer, ko se bo v generalni skupščini odločalo o palestinski državnosti (če bo do glasovanja res prišlo). Treba bo tehtati med nekaterimi zaveznicami na eni strani in glasovi arabskih držav za slovensko kandidaturo ter načelnim stališčem o pravici do samoodločbe na drugi. Morda prvi veliki preizkus na poti ponovnega članstva v varnostnem svetu. Ali pa zadnji pred nečlanstvom...