Človeštvo enake napake ponavlja še danes. Eno najbolj žalostnih zgodb so ljudje v zadnjih desetletjih spisali o nekoč četrtem največjem jezeru na svetu, Aralskem jezeru. S preusmerjanjem tokov Amur Darje in Sir Darje v namakalne jarke, iz katerih se je voda razlivala po bombažnih poljih, se je Aralsko jezero skrčilo za več kot polovico (volumen vode pa za dve tretjini), katastrofa pa je nato udarila tudi lokalno prebivalstvo. Z nepravilnim in preveč intenzivnim namakanjem so uničili lastno osnovo za preživetje. Izsuševanje jezera in zaslanjevanje prsti in vode pa nista uničila le tamkajšnjih poljedelcev, ampak tudi živinorejce in ribiče, saj za živino ni bilo več na voljo dovolj pašnikov, medtem ko so zaradi preslane vode izginile tudi ribe.

Vedno manjša pridelava hrane

Kmetijstvo danes proizvaja dovolj hrane za potrebe vsega svetovnega prebivalstva. Tehnologija pripomore tudi k zagotavljanju dovolj velikih količin sladke vode, saj je mogoče onesnaženo vodo s čistilnimi napravami "reciklirati" in vrniti v ponovno uporabo, v pregovorno sušni Savdski Arabiji pa proizvajajo celo nove količine sladke vode - iz morske vode.

Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je ocenila, da bo treba svetovno proizvodnjo hrane do leta 2050 povečati za 70 odstotkov glede na današnje razmere. To naj bi se zgodilo predvsem v državah v razvoju, saj bo prebivalstvo naraščalo skoraj izključno tam. Ob tem naj bi 20 odstotkov povečanja proizvodnje dosegli s širitvijo obdelovalnih površin, preostalih 80 odstotkov pa z njenim intenziviranjem oziroma s povečevanjem hektarskih donosov. To je še poseben tehnološki izziv, saj svetovni hektarski donos zadnja desetletja zato, ker gnojila nimajo več takšnega učinka in se zemlja izčrpava, stalno upada če je bila letna rast produktivnosti pri najpomembnejših žitaricah v letu 1960 3,2-odstotna, je bila v letu 2000 1,5-odstotna. Rešitev vidi FAO v podvojitvi investicij v razvoj kmetijske tehnologije v državah v razvoju.

Strokovnjaki so si enotni, da je treba staviti na bolj učinkovito izrabo obstoječih pridelovalnih površin, saj je možnosti za širitev kmetijskih površin vse manj. "V tem trenutku okoli 12 odstotkov kopnega namenjamo kmetijstvu, varna meja planeta pa se giblje okoli 15 odstotkov," pojasnjuje klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj in opozarja na dejstvo, da je napovedana rast svetovnega prebivalstva bistveno večja. "Če to varno mejo prestopimo, se porušijo meje okoljskega ravnovesja."

Širjenje svetovnih obdelovalnih površin je po besedah geografinje dr. Katje Vintar Mally mogoče namreč le z izsekavanjem gozdov ali poseganjem v pašnike. Ti se tradicionalno nahajajo v bolj sušnih območjih, ki so zelo izpostavljena degradaciji prsti, še posebej dezertifikaciji oziroma opuščavljanju, prst pa ni najbolj primerna za poljedelstvo. Za večje hektarske donose si je tako treba pomagati s tehnologijo, kot je namakanje, vendar ta povzroča številne okoljske probleme in tudi nadaljnje zmanjševanje rodovitnosti prsti, opozarja geografinja.

Na drugi strani z izsekavanjem gozdov močno posegamo v ogljikov cikel, saj drevesa ne le nevtralizirajo ogljikov dioksid, ampak se z njihovim posekom v zrak sprošča še dodatni ogljikov dioksid iz tal, na katerih so drevesa rasla. Prav tako se poveča izgubljanje prsti oziroma erozija tal, z izsekavanjem gozdov pa se spremeni tudi vodni cikel in zmanjša varnost vodne bilance, našteva dr. Kajfež Bogatajeva.

Vsak dan ob sedem hektarjev njiv

"Če bi gozd krčili malo tu, malo tam, bi še šlo, ampak v resnici se to dogaja strnjeno in na enem območju, ponavadi tam, kjer je na voljo velika in poceni delovna sila," pristavlja klimatologinja. To v praksi pomeni, da se danes polovica izsekavanja odvija v brazilskem pragozdu, druga polovica pa v afriških in azijskih pragozdovih. "Brazilski pragozd ima izjemno velik vpliv na globalni vodni cikel in določa tudi podnebne razmere v Rusiji, medtem ko na primer kanadski gozd takega vpliva nima. Odtod strah, da bo izsekavanje gozdov tako nevarno, saj bo vplivalo na dolgoročne vremenske vzorce," poudarja dr. Kajfež Bogatajeva.

Obenem opozarja, da se je zaradi rasti prebivalstva od leta 1962 do danes velikost obdelovalne površine na prebivalca zmanjšala za polovico: leta 1962 je znašala 0,43 hektarja, leta 1998 0,26 hektarja, leta 2004 pa le še 0,22 hektarja. Pri tem pa kmetijstvo ves čas tekmuje še z drugimi človeškimi dejavnostmi, najbolj silovito z urbanizacijo oziroma pozidavanjem tal, v zadnjem času pa pridelavo hrane izpodrivajo tudi biogoriva, dodaja strokovnjak za tla, pedolog dr. Franc Lobnik. Za primer navaja kar Slovenijo, ki ima na voljo le 18 odstotkov ravnin, na njih pa so najboljše obdelovalne površine, najboljša podtalnica in tudi najboljši prostor za pozidavo, zaradi česar se med različnimi dejavnostmi bije trd boj za ta zemljišča.

"Ker je kapital zelo močan, v Sloveniji s pozidavo vsak dan izgubimo sedem hektarjev njiv," poudarja pedolog. Izhajajoč iz potreb svetovnega prebivalstva po žitu pojasnjuje, koliko hrane danes potrebuje svet: glede na globalni trend je treba za vsakega prebivalca planeta zagotoviti 800 kvadratnih metrov žitnih površin ali 320 kilogramov pšenice na leto. Pri nas imamo po nekaterih podatkih na voljo samo še 500 kvadratnih metrov žitnih površin na prebivalca, dodaja.

Zaradi nizke, okoli 50-odstotne stopnje samooskrbe hrano uvažamo, v veliki meri z območij s poceni delovno silo, podobno pa velja tudi za preostali razviti svet. Dr. Lobnik ob tem opozarja na izjemne količine porabljenega goriva za prevoz ter neizogibne okoljske posledice.

Te ne nastajajo le zaradi energetske potratnosti prevažanja hrane po planetu. Po besedah dr. Kajfež Bogatajeve "bi lahko v Evropi pridelovali hrano za vse tiste, ki nimajo ne hrane ne vode, a se dogaja ravno obratno, hrano od tam uvažamo. Pri tem siromašimo območja, ki nikakor niso primerna za kmetijstvo." Dr. Lobnik jo dopolnjuje s podatkom, da je po svetu na voljo v povprečju okoli 11 odstotkov potencialnih zemljišč za pridelavo hrane, medtem ko je v Evropi takšnih površin okoli 36 odstotkov. Najslabše jo odnesejo Severna in Srednja Azija, Južna Amerika in Afrika.

Evropa ima tudi to prednost, da bi morala namakati največ 30 odstotkov obdelovalnih površin, medtem ko je globalno gledano 70 odstotkov vse zajete sveže vode namenjene kmetijstvu, poudarja pedolog. "Nizozemska je bila vzor dobrega upravljanja zemljišč in namakanja, a pred časom se je država odločila za večji uvoz hrane. Pametne države so ugotovile, da jim kmetijstvo degradira okolje, zato so ves umazan del pridelave hrane - porabo in izrabo zemlje ter vode - izvozile drugam," pa pojasnjuje dr. Kajfež Bogatajeva.

Vse manj kmetijskih sort, vse več puščave

Izpostavljenost prsti vetru in vodi namreč povzroča vetrno in vodno erozijo oziroma odnašanje prsti. Uporaba težke mehanizacije povzroča zbijanje prsti. Vnos mineralnih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev onesnažuje prst in vodo. Gojenje monokultur zmanjšuje biotsko raznovrstnost. Zaradi novih semen se na svetu sadi vse manjše število kmetijskih sort; včasih so na svetu gojili več tisoč sort koruze, danes pa le še nekaj, zato so te toliko bolj ranljive za škodljivce, našteva dr. Vintar Mallyjeva. K temu dodaja, da neznanje oziroma pomanjkanje finančnih sredstev negativne učinke kmetovanja le še povečuje: namesto uporabe kapljičnega namakanja polja zalivajo z ogromnimi količinami vode, ki izhlapeva, mineralne snovi pa ostajajo v prsti, ki se tako zaslanjuje.

"Ker po velikih pridelovalnih sistemih prst večinoma gnojijo z mineralnimi gnojili in tlom ne vračajo organskih snovi, se njihova količina v tleh zmanjšuje, kar pomeni, da se zmanjšuje življenjski prostor mikroorganizmov, ki so bistveni za razgradnjo snovi in vzdrževanje rodovitnosti prsti," jo dopolnjuje dr. Lobnik.

To se odraža v krčenju površin, ki "zagotavljajo življenjsko moč človeštvu". Globalno je tako kar 2,6 milijarde hektarjev obdelovalnih površin prizadela dezertifikacija oziroma opuščavljanje. Degradacijski procesi, kamor spadata vodna in vetrna erozija prsti, pa so zajeli še dodatni dve milijardi hektarjev. "Degradiranih imamo 30 odstotkov obstoječih obdelovalnih površin, problem pa je v tem, de se tla izrazito počasi obnavljajo. Dvomim, da za njihovo obnovo zadostuje sto let," ugotavlja tudi dr. Kajfež Bogatajeva. Dr. Vintar Mallyjeva pojasnjuje, da so bile v preteklosti tovrstne izgube ocenjene na 0,5 odstotka vseh obdelovalnih površin, zaradi urbanizacije oziroma gradnje nove infrastrukture pa izgubimo še dodatnih 0,1 odstotka obdelovalnih površin na leto. Največ jih je v preteklosti izgubila Južna Azija.

Svet čaka še bolj kritično obdobje, če bodo podnebne spremembe povečevale puščavljenje in se bo nadaljeval industrijski način kmetovanja, napoveduje dr. Lobnik. Tudi dr. Vintar Mallyjeva opozarja, da najbolj ugodne kmetijske površine večinoma že izkoriščamo in se sedaj širimo na manj ugodne, kjer je za ustrezne hektarske donose potrebno še bolj intenzivno kmetovanje, zaradi česar bodo že omenjeni vplivi na okolje še bolj izraziti. "Temeljno vprašanje je, na kakšen način bomo povečevali kmetijsko proizvodnjo: s konvencionalnim ali ekološkim oziroma sonaravnim kmetovanjem, pri katerem se obdelovalne površine sproti obnavljajo," izpostavlja.

In zagotavlja, da si povečevanje hektarskih donosov in ekološko kmetijstvo ne nasprotujeta. "V delih Vzhodne Afrike s sonaravnim kmetovanjem dosegajo podobno visoke hektarske donose kot s klasičnim kmetovanjem - treba je samo izbirati prave sorte in smotrno kmetovati, kar vključuje kolobarjenje."

Enako meni dr. Lobnik, ki zatrjuje, da je uporaba mineralnih gnojil že dosegla svojo mejo, saj se povečano gnojenje neredko ne odraža več v povečevanju pridelka. "Kljub vsemu so naravni potencial tal, pravilen izbor rastlin in klimatski pogoji tisto, kar določa, koliko pridelka so neka tla sposobna ustvariti," pojasnjuje.

Nekateri strokovnjaki večjo produktivnost v kmetijstvu vidijo v gensko spremenjenih rastlinah, ki so bolj odporne proti nekaterim boleznim in stresu. A dr. Vintar Mallyeva opozarja, da je ta tehnologija zelo sporna in nima le negativnih okoljskih učinkov, kot je zmanjševanje biodiverzitete, ampak tudi širše družbene posledice. Kljub temu mnogi pri zagotavljanju dovolj velikih količin hrane v prihodnosti stavijo prav na gensko spremenjene organizme.

Prehranske navade se bodo morale spremeniti

S prihodnostjo kmetijstva pa je močno povezana tudi prihodnja preskrba svetovnega prebivalstva s sladko vodo, saj je največ porabimo prav za kmetijske namene. Hrana in voda sta neločljivo povezani, zato so nekatere rešitve za njuno zagotavljanje v prihodnosti skupne. Prva med njimi je po besedah dr. Kajfež Bogatajeve izbira ugodne lokacije za kmetovanje, ki ne zahteva dodatnega namakanja. Prav tako je mogoče več hrane relativno enostavno zagotavljati z zmanjševanjem prehranskih izgub. Klimatologinja navaja, da se po nekaterih ocenah na poti od polja do mize izgubi tretjina hrane, izgubljajo pa jo tako bogati kot revni. "Prvi jo med drugim mečejo v smeti zaradi izbirčnosti, pri drugih pa propada zaradi pomanjkanja skladišč in hladilnikov ali pa se onesnaži." Nekaj k izgubam pripomore tudi transport.

Na zagotavljanje dovolj velikih količin hrane in vode bodo v prihodnosti vplivale tudi naše prehranske navade. "Zelo pomembno je, ali bomo, kot kažejo novejši trendi, uživali čedalje več mesa," poudarja dr. Vintar Mallyjeva. Za pridelavo hrane živalskega izvora je namreč potrebno veliko več vode in obdelovalnih površin kot za pridelavo hrane rastlinskega izvora. "Za pridelavo ene kalorije iz govejega mesa je potrebne dvajsetkrat več vode kot za eno kalorijo iz žita," ponazarja geografinja, dr. Kajfež Bogatajeva pa jo dopolnjuje, da je potrebne tudi do desetkrat več površine: "Če bi jedli vegetarijansko hrano, bi na enem hektarju lahko prehranili do trideset ljudi, pri uživanju mesne hrane pa en hektar zadostuje komaj za pet do deset ljudi." Sicer pa dr. Vintar Mallyjeva meni, da v prihodnosti ne bomo mogli jesti toliko mesa oziroma bomo morali njegovo uživanje omejiti, ali pa bodo nekateri stradali.

Prav neenakomerna porazdelitev hrane in vode že danes pesti svet in ustvarja skoraj milijardno množico lačnih ust, stanje pa poslabšuje še globalna trgovina s hrano in posledično tudi z vodo. Čeprav ti tokovi postajajo praktično nepregledni, saj ves svet hkrati uvaža in izvaža hrano, po besedah dr. Vintar Mallyjeve prav podhranjenost kaže, komu ti tokovi koristijo in kje trpijo pomanjkanje.

Na primer na Afriškem rogu, od koder vsak dan prihajajo grozljiva pričevanja o hudi lakoti, ki je zajela to območje. Vendar tamkajšnja lakota ni le posledica dolgotrajne suše, ampak tudi politik prizadetih držav, ki ne poskrbijo za ustrezne zaloge hrane, poudarja geografinja in našteva več razlogov za katastrofo v podsaharski Afriki. Eden izmed njih je povečevanje prebivalstva, zaradi katerega dajejo te države poljedelstvu prednost pred tradicionalno pašno živinorejo. Zaradi prebivalstvene rasti se sicer povečuje tudi živinoreja, vendar je izrinjena na vse manj ugodna območja, kjer posledično prihaja do pretirane paše. Tako prihaja do opuščavljanja, kar še dodatno zmanjšuje pašne površine.

Hkrati ta konec sveta zaradi podnebnih sprememb dobiva vse manj padavin, državam pa se tudi zaradi hudih socialnoekonomskih problemov, ki izvirajo iz slabega političnega upravljanja, ni uspelo prilagoditi nanje. Za to nimajo sredstev, saj po prioritetni lestvici politika v teh državah najprej poskrbi za gospodarski razvoj v mestih - ta se bodo namreč prej uprla kot politično nemočni in sindikalno neorganizirani kmetje. Pred samooskrbnim kmetijstvom ima prednost tudi tržno kmetijstvo, saj države z njim služijo devize, ki se ne stekajo v kmetijstvo, ampak v druge dele gospodarstva in zasebne žepe elit.

Čisto na repu so ljudje, ki se ukvarjajo s tradicionalnim kmetovanjem. Ti nimajo denarja za povečevanje proizvodnje, nakup novih semen, gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, posledično pa imajo slabše hektarske donose. Za povrh pogosto sploh niso lastniki zemljišč, ki jih obdelujejo, saj Afričani lastništva nekoč niso poznali. Zaradi tega nimajo finančnih jamstev in ne morejo dobiti kreditov, ker niso lastniki zemljišč, pa pogosto tudi niso motivirani za njihovo obdelavo. Rezultat vsega tega je, da ljudje nimajo zalog hrane, saj jih razmere silijo v sprotno prodajo ali proizvodnjo za trg, na koncu pa morajo hrano zase kupovati na trgu, začarani krog opisuje dr. Vintar Mallyjeva.