Gospod Janežič, kako je mogoče, da se v Šoštanju že gradi šesti blok termoelektrarne, če se država o njem uradno še ni odločila?

Od leta 2004 je bila država seznanjena in obveščena o poteku investicije, izdana so bila vsa dovoljenja in soglasja, ki so bila v danem trenutku potrebna za nadaljevanje projekta. Ključni so vsaj štirje dokumenti. Pri financiranju gre za dve pismi, s katerima je vlada izdala soglasje k najemu posojil pri Evropski investicijski banki (EIB) in Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD). Objekt ima okoljevarstveno dovoljenje in od 27. marca letos tudi gradbeno dovoljenje, izdana so bila tudi vsa energetska soglasja. Res pa je, da vlada in državni zbor še nista soglašala z zakonom o poroštvih.

Ali lahko Holding Slovenske elektrarne (HSE) brez poroštva države financira blok 6?

Zelo težko. V času, ki nam je preostal, drugih možnosti za financiranje skorajda ni. Vse druge možnosti so slabše. Treba je razumeti, da skladno z zakonodajo energetske infrastrukture ni mogoče zastaviti za najetje posojila. Glede na to, da je država hkrati zakonodajalec, izdajatelj poroštva in naš lastnik, je logično, da smo se obrnili nanjo. K financiranju takih projektov, kot je TEŠ6, zaradi obsega naložbe pristopajo le banke, specializirane za te projekte. Dvomim, da je sploh katera od komercialnih bank sposobna zagotavljati takšne ročnosti kreditov kot EIB in EBRD, torej v povprečju 20 do 22 let z moratorijem na odplačilo glavnice štiri leta in obrestno mero, ki je za tretjino ugodnejša od tistih pri komercialnih bankah.

Kako je mogoče, da imate že za milijardo evrov podpisanih pogodb, obenem pa dve leti po tem, ko ste nakazali prvo tranšo za projekt, še vedno ne veste, ali boste dobili vsa soglasja za zadolžitev s poroštvi? Zakaj nismo o tem govorili že leta 2009, ko je HSE nakazal prvih 120 milijonov evrov Alstomu, dobavitelju tehnološke opreme za blok 6?

Težko bi sodil za nazaj. Dejstvo pa je, da je bilo prvo soglasje države za zadolževanje izdano že julija 2007 in da je bilo marca 2010 s strani vlade izdano soglasje obema mednarodnima bankama, EIB za 550-milijonski kredit, EBRD pa za 200-milijonskega. Od skupno 750 milijonov evrov kreditov bi bilo 440 milijonov zavarovanih z državnim poroštvom, za katerega bo investitor TEŠ plačal državi stroške zavarovanja v višini 50 milijonov evrov v celotni dobi trajanja poroštva, preostanek kreditov v višini 310 milijonov evrov pa je delno zavarovan s starševsko garancijo in odstopom terjatev, delno pa z garancijami mednarodnih komercialnih bank.

Se je s temi poroštvi čakalo do samega konca samo zato, da se je vmes na veliko nakazoval denar Alstomu, zaradi česar lahko danes trdite, da se projekta ne splača več ustaviti?

Ne. Gre za dve povezani stvari. Pogodba z Alstomom je bila podpisana leta 2008, od takrat pa vodimo tudi pogovore o pogojih financiranja naložbe. Res je, da smo državna poroštva želeli pridobiti že v začetku leta, vendar je takrat zadeva obstala zaradi zamude pri izdaji gradbenega dovoljenja. Konec leta, ko sem prevzel vodenje HSE, je manjkalo tudi soglasje Republike Avstrije zaradi čezmejnih okoljskih vplivov, zato nismo dobili okoljevarstvenega dovoljenja, to pa je osnova za izdajo gradbenega dovoljenja. Naknadno sta ministrstvo za gospodarstvo in vlada začela odpirati določena vprašanja, nekatera utemeljeno, recimo glede količine premoga in investicijske vrednosti, nekatera pa bi morala biti rešena že pred petimi leti, na primer o zaprtju ali revitalizaciji blokov 4 in 5.

Zakaj javnosti ne omogočite vpogleda v študijo družbe Evonik, ki je pokazala, da bi obnova obeh blokov stala dobrih 400 milijonov evrov, obratovala pa bi lahko do leta 2028?

Kvalificirane javnosti so to študijo ob podpisu izjave o nerazkrivanju podatkov dobile, javno dostopna pa v skladu s pogodbo z Evonikom ne more biti. Študija je ugotovila, da bi s prenovo dobili dva bloka enake kapacitete in z manjšimi izkoristki, kot bi jih imel blok 6, cena električne energije pa bi bila vsaj 20 odstotkov dražja kot lastna cena iz bloka 6, predvsem zaradi plačila CO2-kuponov, ker bi bloka na enoto proizvedene električne energije emitirala za 30 odstotkov več CO2 in drugih polutantov.

Bi se leta 2006, če bi vodili TEŠ ali holding, odločili za blok velikosti 600 megavatov, ki je po oceni nekaterih energetikov prevelik, ali bi izbrali manjšega?

To težko komentiram. Zagotovo bi bile variante z manjšimi bloki v investicijskem znesku zmernejše, vendar bi se verjetno odločil enako, ker tehnologije, ki bi zagotavljale tako visoke izkoristke, v manjših termoenergetskih blokih enostavno ni.

So bile pri projektu TEŠ6 nepravilnosti, in če, katere?

Bilo jih je kar precej. Danes je v projekt vključenih okoli 70 ljudi na več lokacijah, prej pa ga je vodila manjša skupina zaposlenih v TEŠ. V nezadostni meri so nadzorovali tudi samo izdelovanje tehnološke opreme, kar je bila ena ključnih napak. Za visoko ceno bi tako lahko dobili tehnično neprimeren objekt, zato je Alstom prav na našo pobudo del proizvodnje opreme iz Kitajske prenesel v Evropo in Indonezijo. Prav tako odgovorni pri projektu niso obvladovali tveganj. Tu izstopa tako imenovana eskalacijska klavzula, ki je omogočala neomejeno prilagajanje cene opreme rasti cen materialov na svetovnih trgih. Naše simulacije so pokazale, da bi bila končna cena opreme le tri leta po podpisu pogodbe zaradi te klavzule višja za 150 milijonov evrov, z dogovorom pa smo jo omejili na 98,5 milijona evrov. Prepočasi so se vodili postopki za pridobitev dovoljenj. Šele po marcu 2011, ko smo dobili gradbeno dovoljenje, smo se z dobaviteljem začeli pogovarjati o določenih pogodbenih zavezah, ki so se po naših ocenah zdele nerazumne. Omejitev rasti investicijskih stroškov zaradi eskalacijske klavzule je bila ključni element za zaključek četrte različice noveliranega investicijskega programa in da smo pred pristojna ministrstva, vlado in parlament prišli s končno ceno (1,3 milijarde evrov, op.a.).

Imate dovolj pravne podlage za kazensko in odškodninsko ukrepanje proti prejšnjemu vodstvu TEŠ?

Tam, kjer je po naši oceni obstajal sum za negospodarno ravnanje in kjer so pravniki ugotovili obstoj možnega oškodovanja z naklepom, smo zadeve že pred časom posredovali pristojnim organom.

Lahko govorimo o imenih? Je med njimi nekdanji direktor TEŠ Uroš Rotnik?

Ne morem se postavljati v vlogo sodnika. Revizorji PriceWaterhouseCoopers (PWC) pa so me opozorili na poslovno neprimerne prakse, ki jih je treba procesirati na ustrezen način, zato smo najeli pravnike, ki so ocenili, v katerih ugotovitvah revizijskega poročila obstajajo utemeljeni razlogi za sum negospodarnega ravnanja.

Kako je mogoče, da vas ima Alstom v šahu na vseh frontah?

Pogodba z Alstomom gre zelo v korist dobavitelja, kar je posledica slabih pogajanj v času sklepanja pogodbe. V pretežni meri smo to popravili s pogajanji. Čeprav nam je nekatera določila pogodbe uspelo spremeniti, je to zelo težko, če je pogodba veljavna in jo je mogoče spremeniti le na osnovi dobre volje dobavitelja. Med pogovori se je izkazal skupni interes naročnika in dobavitelja, da projekt izvedeta na najboljši možen način.

Revizorji PWC so ugotovili, da je TEŠ Alstomu po podpisu brez pravega razloga plačal 25 milijonov evrov "rezervacije". Poslovodstvo TEŠ je dopustilo, da v pogodbi z Alstomom skupaj z rastjo stroškov raste tudi marža, pogodba pa nima protikorupcijske klavzule. Si vse to skupaj razlagate zgolj kot malomarnost ali kot naklep?

Ali je šlo za naklep, je težko soditi, na vsak način pa verjamem, da takšno ravnanje ni bilo gospodarno in da presega okvire malomarnosti. Pri projektih, še posebej takšne vrednosti, je treba narediti analizo tveganj in več simulacij, ki izhajajo iz pogodbenih razmerij. Tega prejšnje poslovodstvo ni storilo.

Koliko pa je za to odgovorno nekdanje poslovodstvo HSE z Jožetom Zagožnom in Viljemom Pozebom na čelu, ki je parafiralo pogodbo z Alstomom?

Zagotovo je bilo prejšnje poslovodstvo precej manj vključeno v projekt, kot sem sam ali pred mano gospod Borut Meh. To je ključni projekt skupine HSE, saj je že zdavnaj prešel okvire Šaleške doline.

Kako si razlagate, da se poslovodstvo HSE očitno ni pretirano ukvarjalo z največjo energetsko naložbo v zgodovini samostojne Slovenije?

To težko dojamem, kaj šele komentiram. Ključna napaka je, da se v prvotnih napovedih ni vedelo, koliko bo ta elektrarna dejansko stala. Iz vseh dokumentov je razvidno, da je prvotna ocena investicijske vrednosti za projekt TEŠ6 znašala 600 milijonov evrov, že leta 2008 pa je dosegla milijardni znesek.

PWC je ugotovil tudi, da sta Jože Zagožen in Viljem Pozeb s parafiranjem pogodbe z Alstomom prekoračila pooblastila. Zakaj niste ukrepali zoper njiju? Navsezadnje je gospod Pozeb še vedno direktor Dravskih elektrarn.

Te zadeve so še v teku, ampak niso enoznačne. Treba je ugotoviti naklep in škodo, ta pa v tem trenutku še ni nastala. Vsak je nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže.

Torej po vaši logiki tudi gospoda Rotnika ne bi bilo treba zamenjati v TEŠ.

To je drugače. Tam so bila odstopanja pri vodenju projekta prevelika.

Vtis je, da se po zamenjavi ekipe na HSE nadaljuje politika izvršenih dejstev. Da se torej počne isto, kot se je prej, da se vse podreja projektu TEŠ6, le da bolj transparentno in z novimi ljudmi, ne pa tudi razčiščevanju odgovornosti.

Če je res tako videti, to zagotovo ni naš namen. Projekt je v teku in ima svoje roke. Ukvarjamo se tudi z razčiščevanjem odgovornosti, a ključna zadeva je projekt. Odškodninski zahtevki zagotovo ne morejo pokriti škode, ki lahko na tem projektu nastane. Takega projekta ni mogoče ustavljati ali prekinjati brez večjih gospodarskih in socialnih posledic.

V Avstriji so zaradi nasprotovanja volilcev na referendumu gradnjo jedrske elektrarne ustavili na polovici projekta.

Da, ampak tisto je nekdo plačal. Nečesa se je treba zavedati. Skupina HSE ustvarja 380 milijonov evrov dodane vrednosti za svoje lastnike in približno 100 milijonov evrov na letni ravni plača tudi davkov in prispevkov. Skupna dodana vrednost drugih energetskih družb, torej Petrola, Geoplina in Gen Energije, je manjša od dodane vrednosti Skupine HSE. Na zadevo je treba gledati tudi v širšem gospodarskem smislu. Lokacija v Šoštanju je v tehničnem in tehnološkem smislu v tem trenutku edina, kjer lahko izvajamo sekundarno regulacijo in proizvajamo jalovo energijo, ki je pomembna za optimalno obratovanje elektroenergetskega sistema. TEŠ proizvede tretjino slovenske električne energije. Če bloka 6 ne bo, bo stabilnost sistema ogrožena. Vprašanje je, ali bomo alternativne vire, od fotovoltaike naprej, sploh lahko priklapljali na omrežje, ker sistem ne bo več stabilen. Kar se tiče ekonomskega dela: če vzamemo tretjino električne energije iz sistema, bo ob tem, da smo v konjunkturi uvažali četrtino električne energije, njena cena ob ponovnem gospodarskem okrevanju šla v nebo. V Italiji so cene od 10 do 15 evrov nad borznimi cenami, zato je pomembno, kaj bi se v tem primeru zgodilo z energetsko intenzivno industrijo. Če si bolj odvisen od uvoza, so cene višje. Dokaz za to je Italija, in danes tudi Madžarska. Zavedati se moramo še, da je dovolj vode za proizvodnjo električne energije na voljo le v mokrih letih, premog kot primarni energent pa je na voljo neodvisno od vremena.

Zakaj ni recimo HSE že leta 2009, ko ste že bili svetovalec gospoda Boruta Meha, za nekaj mesecev zamrznil pogodbe in opravil skrbnega pregleda projekta TEŠ6, še preden je nakazal prvih 120 milijonov evrov Alstomu?

Treba je poudariti, da je investitor TEŠ in ne HSE. Do danes ni ne v TEŠ in ne v HSE nobenega dokumenta, ki bi poslovodstvu nalagal ustavitev projekta, so pa na razpolago številni dokumenti, ki podpirajo izvedbo projekta. Stroški zamrznitve bi po naših ocenah mesečno znašali od 4 do 5 milijonov evrov, če projekt ustavimo brez pravega razloga. To bi povišalo stroške investicije za vsaj 20 milijonov evrov, če bi probleme rešili znotraj v pogodbi predpisanih štirih mesecev.

Ampak razlogi za "time out" so že takrat bili. Konec koncev, kaj je 20 milijonov evrov v primerjavi z 1,3 milijarde evrov?

Že do takrat, ko sem prevzel vodenje HSE (lani jeseni, op.a.), smo naredili temeljito analizo, kaj bi bilo smiselno narediti. Zamrznitev pogodbe bi pomenila, da bi pod projekt naredili črto, plačati pa bi morali vse, kar je bilo narejeno. To bi nas stalo 400 milijonov evrov, poleg tega pa bi se ob zamrznitvi iz projekta umaknili kreditodajalci in projekt bi padel.

Lahko zagotovite, da blok 6 ne bo kuril indonezijskega premoga?

Seveda. Po vseh študijah, ki so bile izdelane, ne dvomim v zadostne količine premoga v Premogovniku Velenje.

To je zagotavljalo tudi prejšnje vodstvo, potem pa se je naknadno izkazalo, da je razpis predvidel možnost mešanja velenjskega premoga z uvoženim.

To drži, vendar to pojmujemo zgolj kot tehnološko možnost. Šlo je za majhne količine, ki bi bile opravičljive, če bi se to izkazalo za koristno. Moramo pa vedeti, da so tudi cene uvoženega premoga v zadnjih letih močno narasle, zato za njegovo uporabo ni nobene ekonomske logike.

Kako si razlagate, da tudi Nacionalni energetski program (NEP) ne daje končnega odgovora na vprašanje, kaj z blokom 6?

V programu ni ekonomskih izračunov, obenem pa napoveduje, da bomo v energetsko infrastrukturo do leta 2020 vložili 25 milijard evrov, kar se mi ne zdi realno. V tem primeru bi morali vsako leto investirati toliko, kot znaša investicija v TEŠ6, kar niti fizično niti finančno ni izvedljivo. Tudi sicer sem do energetskega programa skeptičen, saj veliko stavi na obnovljive vire energije, s čimer se načeloma strinjam, je pa veliko vprašanje izvedljivost teh projektov. Skupina HSE letno proizvede 8,4 teravatne ure električne energije, od tega skoraj polovico iz obnovljivih virov (v hidroelektrarnah), ta količina pa predstavlja 80 odstotkov električne energije iz obnovljivih virov v Sloveniji. Če bi recimo želeli 3,5 teravatne ure električne energije, ki jo bo letno proizvedel TEŠ6, v celoti nadomestiti s fotovoltaiko, bi nas to stalo sedem do devet milijard evrov, subvencije za obnovljive vire pa bi morali v okviru podporne sheme plačevati petnajst let, in to v višini ene milijarde evrov na leto. Bioplinarne recimo tolikšne količine električne energije ne zmorejo proizvesti.

Bo HSE finančno preživel gradnjo bloka 6, če mu država ne bo dala poroštev?

V tem primeru bo zelo verjetno prišlo do umika bank iz projekta tudi za kredite, ki so bili že črpani. To bi v končni posledici pomenilo spremembo lastništva vsaj nad delom slovenske energetike. Hipotetično pa je prva možnost dolgoročni zakup električne energije, kar pomeni razprodajo primarnega energenta, premoga, hkrati pa se bo samozadostnost oskrbe z električno energijo močno zmanjšala, kar bo dvignilo cene električne energije v Sloveniji. Druga možnost je delna vključitev komercialnih bank v financiranje, kar bo znižalo donosnost na državni lastniški kapital. Oba scenarija pa sta izvedljiva le, če obstoječi banki ostaneta v projektu vsaj do ravni kreditiranja v višini 550 milijonov evrov, kar pomeni, da sta scenarija omejena na financiranje v višini 200 milijonov evrov.

Kaj pa strateški partnerji iz Kitajske, Katarja in drugih držav? Zakaj interesa za TEŠ6 niste preverili z mednarodnim razpisom?

Ker bi šlo za razprodajo slovenskega primarnega energenta, premoga, in ker s strateškim partnerjem ne zagotavljamo samozadostnosti oskrbe z električno energijo v Sloveniji.

Država bi prek HSE v TEŠ zadržala večinski delež, strateški partner pa bi se zadovoljil z donosom.

Ne. V energetiki svoja tveganja vedno zaščitiš s končnim produktom, to je z električno energijo. Vem, da se je pred leti za partnerstvo zanimal RWE, a vedeti moramo, da bi ta električno energijo proizvajal zase in jo prodajal v svojem imenu in za svoj račun. Res je, da se cene električne energije oblikujejo na borzi, cene v regijah pa so najpogosteje odvisne od tega, kolikšen delež v končnem produktu predstavlja hidro-, termo- ali jedrska energija in kakšna je stopnja samozadostnosti oskrbe z električno energijo. Določene banke se veliko ukvarjajo z energetiko, samo Deutsche Bank denimo letno trguje s 700 teravatnimi urami električne energije. Kjer oni nastopajo kot kreditodajalci, se zavarujejo s produktom.

Bi bilo slovensko energetiko smiselno vsaj delno privatizirati?

Nisem pristaš privatizacije tako pomembne gospodarske dejavnosti, kot je energetika. Če bi se lastnik odločal za privatizacijo, je treba najti model, ki bi državi omogočil iztržiti najvišjo možno vrednost, hkrati pa zagotoviti obvladljivost rasti cen električne energije zaradi potenciala zmanjšane samozadostnosti oskrbe. Kar zadeva projekt TEŠ6, pa v tej fazi ni smiselno niti razmišljati o njegovi prodaji, ker projektu vrednost zraste šele, ko začne maksimirati prihodke. Zagovarjam pa vstop strateških partnerjev v projekte, ki jih tehnološko nismo sposobni izvesti sami.

Zakaj bi vam država dala jamstvo, če jo z dilemo "TEŠ6 ali propad" dejansko izsiljujete?

Vtis je napačen. Vsi roki tečejo že od leta 2008, projekt kot tak ni slab. Treba je tehtati tudi, ali je projekt dober za slovensko gospodarstvo.

Je država ujetnica termolobija iz Šaleške doline?

(premisli) O tem ne bi govoril na tak način. Projekt je pomemben za Slovenijo, zadnjo besedo pa bo imel lastnik. Ne razumem pa, zakaj je projekt, ki ima donos na lastniški kapital 13,6 odstotka, kar ni ravno pogosto, slab za državo ob diskontni stopnji 7,59. Sektorska politika za naložbe v energetiki sicer zahteva devetodstotno diskontno stopnjo in devetodstotni donos na kapital, kar v praksi ni mogoče. To bi namreč pomenilo, da bi morali posojila najemati po obrestni meri devet odstotkov, financiranje TEŠ6 pa je po bistveno nižji obrestni meri.

Se vam ne zdi nenavadno, da se sindikati v energetiki vedno oglasijo, kadar nekdo, recimo država, poskuša razjasniti določene zadeve? Je simbioza med upravami premogovnika in TEŠ ter sindikati naravna?

Simbioza med upravami in sindikati vsekakor ni naravna, še posebej kadar preseže okvire pristojnosti in odgovornosti, ki so zakonsko določene. Kadar so teme povezane s socialno varnostjo zaposlenih, pa je iskanje skupnih rešitev nujnost. Podpiram komunikacijo in informiranje o vseh pomembnih, tudi poslovnih dogodkih. Nenavadno pa se mi zdi predvsem, da se sindikat kot organizacija še ni opredelil do sodno dokazane nezakonite stavke v TEŠ iz novembra 2010.

Ali morda zaradi svojega nekonfliktnega značaja v tem trenutku preveč mirno opazujete dogajanje v Premogovniku Velenje in TEŠ, torej izredne seje občinskih svetov, pozive sindikatov, celo strah nekaterih predstavnikov holdinga pred prihodom v Velenje?

No, tako hudo pa vendarle ni. Res je, da poskušam biti karseda nekonflikten, sprejemam pa odločitve, ki so nujno potrebne za vzpostavitev čim boljšega sistema delovanja. Ne popuščam pred pritiski, pripravljen pa sem sprejeti legitimne in konstruktivne predloge.

Zakaj pa se na razpis za položaj direktorja Premogovnika Velenje, ki prinaša dobro plačo, ugled in ne preveč stresa pri iskanju kupcev lignita, v teh časih ni prijavil nihče razen dosedanjega direktorja Milana Medveda? Nov preizkusni kamen bo razpis za člane razširjenega poslovodstva.

Na to vprašanje nimam odgovora.

Je gospod Medved več kot le običajen direktor družbe, ali dejansko nastopa že kot njen lastnik? Kako ocenjujete njegovo vodenje premogovnika?

Gospod Medved je nedvomno zelo močna osebnost in verjamem, da si je v svoji poslovni karieri zagotovil precej povezav. Verjamem tudi, da je strokovnjak na svojem področju in da ravna v okviru pooblastil, ki jih ima. V določenih pogledih se razhajava, recimo pri vprašanju, kako prestrukturirati zaposlene v rudarstvu. Čeprav to v Velenju za razliko od Rudnika Trbovlje-Hrastnik, kjer za to že porabili približno 160 milijonov evrov, počnejo brez subvencij, pa sam nisem naklonjen temu, da se prestrukturiranje izvaja skozi kapitalsko intenzivne projekte, kot je recimo Hotel Golte. Verjamem, da ima argumente tudi za te projekte, a videti bomo morali, ali se vložena sredstva tudi vračajo. Za razjasnitve teh različnih pogledov pa bova imela z gospodom Medvedom dovolj časa v okviru delovanja nadzornega sveta, v katerem sem nadomestil gospoda Tota.

Zakaj ste na dan skupščine šli spreminjati statut v svojo škodo, s čimer ste gospodu Medvedu dejansko tlakovali pot, da ostane prvi mož premogovnika tudi po razširitvi poslovodstva? Občutek imava, kot da se bojite povleči kakšno potezo.

Če bi me bilo strah, danes ne bi sedel tukaj. Izvedli smo veliko sprememb, ki niso bile tako medijsko odmevne. Imate prav, da sem se v tem primeru odločil za kompromisno rešitev. Vedeti pa morate, da je v poslu treba sprejemati tudi kompromise, vendar vedno s ciljem doseganja boljšega rezultata, kot bi bil v primeru brezkompromisnega ravnanja.

Ste seznanjeni s premoženjskim stanjem nekdanjih in sedanjih vodilnih v Skupini Premogovnik Velenje in TEŠ? Se vam zdi preobsežno glede na javno znane podatke o plačah?

Vem le tisto, kar sem zasledil iz medijev, torej da imajo nekateri v lasti apartmaje v Termah 3000. Pred časom smo prejeli anonimko, ki jo je obravnaval nadzorni svet, objavljena pa je bila tudi v medijih.

Kako je mogoče, da imajo na HSE tako velik vpliv njegove hčerinske družbe, čeprav je holding njihov lastnik? Kolikor veva, ima HSE v Šoštanju celo informacijski center, kjer naj bi svojčas brali tudi elektronsko pošto zaposlenih na holdingu.

Osnovni razlog je viden že iz izjav bivšega poslovodstva TEŠ, da je holding le storitveni servis odvisnih družb. Zagotovo bodo relacije med odvisnimi in obvladujočo družbo v naslednjem obdobju dobile še zahtevnejši okvir, predvsem zaradi zavez do bank EIB in EBRD, ki smo jih sprejeli zaradi potreb po financiranju TEŠ6. Res je, da je imel HSE glavni strežnik v TEŠ, kar pa smo letos spremenili z odkupom strežnika in uvedbo nadzora s strani HSE-jevih informatikov. Da, imeli smo tudi najavo suma, da je bila elektronska pošta zaposlenih na HSE brana preko strežnika v TEŠ. Izvedli smo in še izvajamo ukrepe, da takšni nelegalni posegi v informacijski sistem ne bodo več mogoči.

Kako daleč je projekt gradnje verige hidroelektrarn na spodnji Savi?

Vanj smo v zadnjih petih ali šestih letih investirali sedem milijonov evrov. Prejšnji teden smo se dogovorili, da vanj stopimo skupaj z Gen Energijo in Savskimi elektrarnami Ljubljana. Če bi bile izpeljane vse procedure države, bi lahko gradnjo začeli že prihodnje leto, a je umeščanje objektov v vodno telo zahtevno in zapleteno. Upamo, da bo izvedena celovita presoja vplivov na okolje olajšala izdelavo državnega prostorskega načrta in pridobitev gradbenega dovoljenja. Osnova za začetek izvajanja prostorskih aktov pa je podpis koncesijske pogodbe. Trenutno je na projektu neopravičljive zamude za približno tri leta, za kar so krivi predolgo trajajoči postopki na pristojnih ministrstvih.

Ali podpirate naložbo v nov kotel Termoelektrarne Trbovlje ali menite, da bi morala zapreti svoja vrata?

Tudi o usodi te elektrarne se moramo končno odločiti. Stroškovno gledano je težava v končni ceni električne energije, ki je okoli 88 evrov na megavatno uro, kar je krepko nad predvidenimi tržnimi cenami. Lokacija sicer izpolnjuje veliko tehničnih pogojev, ima vso infrastrukturo za dovod energenta in odvod električne energije ter bližino hladilnega medija (reka Sava, op.a.), a je težava v tem, da na lokaciji ni premoga. Rudnik Trbovlje-Hrastnik bo s kopanjem prenehal prihodnje leto. TET ima novo poslovodstvo, ki je realnejše od prejšnjega, zato mu dajem nekaj mesecev, da predstavi svoje videnje možnosti za ohranitev energetske lokacije.

So bile Trbovlje v zadnjih letih žrtvovane na oltarju Šoštanja, ki bo že sam zapolnil "slovensko" kvoto emisij?

Ni težava v CO2, ker po letu 2013 ni več alokacij kvot CO2, ampak so te plačljive. Težava je v specifični investicijski vrednosti v kotel, ki lahko podaljša tehnično življenjsko dobo elektrarne le za 12 do največ 15 let, hkrati pa so visoki tudi stroški dobave in dostave premoga na lokacijo. Ima pa TET, ki je priklopljen na 110-kilovoltni daljnovod, podobno vlogo za stabilnost sistema kot TE Šoštanj v 400-kilovoltnem omrežju. Dodatna težava je, da TET po prenehanju uporabe premoga iz RTH izgubi pravico do prednostnega dispečiranja, prek katerega letno dobi sedem milijonov evrov prihodkov.

Ste idejo o gradnji hidroelektrarn na Muri dokončno opustili?

Lokalna skupnost v porečju Mure energetike očitno ne sprejema. Dravske elektrarne so v zadnjih letih porabile precejšnje vire za informiranje, ozaveščanje in prepričevanje lokalnih skupnosti in okoljevarstvenih organizacij, vendar brez vidnega napredka. Avstrijci so Murin hidropotencial izkoristili do slovenske meje, pri nas pa tega očitno ne želimo. Mura sodi med energetske reke, verjamem pa tudi, da bi bili za lokalno okolje nekateri posegi pozitivni, saj bi se na primer prenehala zniževati raven podtalnice.

Velike načrte imamo tudi z distribucijo. Zakaj HSE zanima maloprodaja?

S tremi podjetji (Elektro Maribor, Elektro Celje in Elektro Gorenjska, op.a.) smo podpisali pisma o nameri, še pred konkretnejšimi načrti povezovanja pa bomo o tem zaradi možne vertikalne koncentracije povprašali urad za varstvo konkurence (UVK). Za to smo se odločili, ker 37 odstotkov električne energije še vedno prodamo distribucijskim podjetjem. Po reorganizaciji distribucije bo tako prišlo do položaja, ko bomo 37 odstotkov naše energije v vrednosti nekaj sto milijonov evrov prodajali družbam, ki bodo imele v svoji bilanci minimalen kapital. To pomeni, da ne bodo mogle več s kapitalom jamčiti za plačilo električne energije, kar je za nas z vidika obvladovanja tveganj ključnega pomena.

Vam je Petrol z vstopom na maloprodajni trg in nakupom deleža v Istrabenz Gorenju, ki obvladuje polovični delež v družbi Gen-I, skočil v hrbet?

Kljub temu, da je konkurenca zdrava, nisem zagovornik kanibalizma, do katerega je žal prišlo. Na področju maloprodaje električne energije ne gre namreč za nobeno novo dejavnost, ampak le za prerazporeditev te dejavnosti med druge pravne subjekte. Prav tako ni smiselno imeti dveh energetskih stebrov za proizvodnjo električne energije, ker smo oboji premajhni.

Zakaj je ČEZ, ki je bil še pred desetletjem primerljiv s HSE, kljub državnemu lastništvu pomembna evropska korporacija, ki danes ustvari več kot dve milijardi evrov dobička, holding pa je po avanturah na Balkanu ostal de facto projektno podjetje za termoelektrarno?

Naše zmogljivosti že v začetku niso bile primerljive s ČEZ, zato neposredna primerjava ni korektna. Bistveno prej pa so se Čehi razširili preko meja in že prej zaključili investicijski cikel. Ne smemo pozabiti, da ima Slovenija le tri večje proizvodne enote: Jedrsko elektrarno Krško, TEŠ in Dravske elektrarne Maribor.

Bi vas zanimal nakup 16 odstotkov Petrola, ki ga trenutno prodajajo Istrabenz in nekatere banke?

Ne, ker s 16 odstotki v delniški družbi nimaš nobenega strateškega vpliva. HSE kot družba v državnem lastništvu ob tako intenzivnem investicijskem ciklu ne more biti portfeljski vlagatelj. Pa tudi v strateškem povezovanju ne vidim velikih potencialov za sinergije, ker je Petrol v svoji osnovni dejavnosti trgovec, mi pa smo proizvajalec in veletrgovec z električno energijo.

Ste vi kot nekdanji svetovalec za energetiko v Istrabenzu Igorju Bavčarju svetovali, da je leta 2007 začel po rekordno visokih cenah kupovati delnice Petrola, kar je bil eden od razlogov, da je družba danes v prisilni poravnavi?

Ne, vedel pa sem, da se nakupi delnic Petrola izvajajo. Sem pa sodeloval v projektu povezovanja Istrabenzove in Petrolove energetike. Ta projekt je žal neslavno končal s Petrolovim prevzemom Istrabenza in dlje od okvirnega poslovnega modela ter analize sinergij nikoli ni prišel.

Zakaj ste spomladi 2008 skupaj s sedmimi sodelavci sodelovali pri menedžerskem odkupu Istrabenza prek podjetja FB Investicije, v katerem vam je Igor Bavčar po javnem razkritju, da je njegov edini lastnik, prepustil simbolični delež?

Takrat nas je k temu povabil gospod Bavčar, imeli pa smo možnost izstopa, ki smo jo v določenem trenutku tudi izkoristili. Bolje bi bilo, če bi imel denar naložen na banki.

Se z gospodom Bavčarjem še kaj vidite?

Vidim ne, občasno pa se slišiva.

Kje je Igor Bavčar kot menedžer naredil napako?

Ena ključnih težav je bila, da je Istrabenz dolgoročna sredstva kupoval s kratkoročnimi viri. Poleg tega je bil izpostavljen do prevelikega števila bank, in ko je nastopila kriza, so se določeni financerji začeli iz zgodbe umikati.

Boste na čelu HSE dočakali konec svojega mandata, ki se vam izteče novembra 2012?

(premisli) Če ga bom, bom skoraj rekorder na tem položaju. V zadnjih desetih letih sem deveti direktor na tem položaju, mandat pa je končal le eden (Jože Zagožen, op.a.). Samo lani sem bil tretji direktor. A s tem se ne ukvarjam. Za svoja dejanja prevzemam odgovornost, ključni cilji pa so uspešno nadaljevanje in zaključek projekta TEŠ6 ter zagon investiranja v hidroelektrarne na srednji Savi. Nekaj pomembnih korakov je narejenih, med katerimi je eden pomembnejših umik iz naložbe v termoelektrarni Russe, s katerim smo v slovensko energetiko vrnili 52 milijonov evrov finančnih sredstev.

Se vam Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) vpleta v vodenje? Precej prahu je dvignil lanski dopis agencije, v katerem je ta zahtevala ponovno imenovanje Uroša Rotnika na čelo TEŠ.

Ne. Redno pa poročamo AUKN o poslovanju družbe in o poteku projekta TEŠ6.

Koliko boste v primeru kadrovanja v Premogovniku Velenje dojemljivi za sugestije in nasvete od zunaj?

Pripravljen sem poslušati vsakogar, ki ima legitimen interes, a odločim se vedno na podlagi svoje vesti, znanja in v okvirih svoje odgovornosti in pristojnosti.

Številni vodilni v podjetjih imajo težave z razumevanjem, koga naj pokličejo za posvetovanje v določenih zadevah. Izbira je velika: od predsednika vlade, ministra in po novem AUKN do poslanca, župana ali lobistov. Koga poslušate vi?

V našem primeru, kot stoodstotni državni lastnini, sta najvišji organ lastnika prav gotovo državni zbor in vlada. Na konkretno vprašanje pa lahko odgovorim, da je AUKN kot pooblaščenec našega lastnika, torej države, prvi, ki sprejema odločitve v smislu nadzornih organov in ocenjevanja uspešnosti poslovodenja. Hkrati pa je res, da je resorno ministrstvo (ministrstvo za gospodarstvo, op.a.) pristojno za vzpostavljanje strategije razvoja. Obe funkciji sta pomembni za normalno poslovanje družb v državni lasti, zato so po mojem mnenju za določene odločitve potrebna usklajena stališča med AUKN in resornimi ministrstvi. Torej odgovor ne more biti enoznačen in je odvisen od tematike. Seveda pa ima največjo izvršno moč AUKN, ki prek skupščinskih sklepov izvršuje lastniška upravičenja.

Kako je biti generalni direktor HSE v času, ko gre za eno redkih podjetij z denarnim tokom? Vas kličejo politiki, lobisti ali drugi "dobronamerneži"?

Mislil sem, da bo huje, a je takšnih klicev zelo malo. Ključna zgodba je verjetno povezana s TEŠ6. Mogoče mislijo, da smo že tam porabili vse finančne vire (smeh).