Ali matematika in komedija lahko hodita z roko v roki?

V življenju sem imel doslej veliko hobijev. Glasba, šport, planinstvo, matematika, komedija … Pred tremi leti je eden izmed njih postal poklic, s katerim si služim kruh. V matematičnih vodah je moč najti marsikoga. Bodoče politike in direktorje, dobrosrčne umetnike, skuštrane glasbenike in tudi tiste, ki se v življenju posvetijo zgolj matematiki. Pravil ni!

Ti kaj od znanja matematike koristi pri komediji?

Komedija je ena najbolj subjektivnih oblik kulture, tako z vidika komika kot z vidika gledalcev. Obstaja mnogo načinov, kako se je lotiti. Po zanosu, iz osebnih izkušenj, sporočilno ali zelo analitično. Nastop komika zrcali njegovo notranjost, preteklost in razmišljanje. Ne morem reči, da je moj humor neka znanstvena veda, čutim pa, da material nastaja predvsem na podlagi asociacij in logike. Obe prvini uporabljam tudi v vsakodnevnem poklicu.

Katero delo zahteva celega človeka: stand-up komedija ali znanstveno in raziskovalno delo?

Spoštujem vse, ki delajo in so temu predani, ne glede na to, kaj je predmet njihovega dela. Obvladati zahtevno in razgreto publiko ali pisati znanstvene članke, oboje je težko. Če hočeš biti v nečem dober moraš veliko vlagati. Kot v športu - zgolj talentirani mladinci brez motivacije bodo vedno ostali pred dvorano s cigareto v roki. Se pa strinjam, da ima vsaka obrt svojo obliko nagrade. Ob nastopu ti smeh daje čutiti, da je publika zadovoljna. Razumevanje in priznanje za opravljeno raziskovalno delo mnogi dočakajo šele v grobu.

Kdo so tvoji najljubši stand-up komiki?

Zrasel sem ob gledanju serije Seinfeld. Temu bi lahko rekel vzvod za spogledovanje s to zvrstjo. Nisem globalen tip človeka, zelo malo gledam televizijo, berem časopise in brskam po internetu. Zato so moji najljubši komiki moji prijatelji. Tin Vodopivec in Andrej Težak, ki sta me preko akademije Panč sploh spravila na odre, sošolec Aleš Novak, s katerim sva največ prijateljevala tudi izven delavnic, ter Perica Jerković, ki me je s svojim razmišljanjem in osebnostjo prepričal tudi izven soja žarometov.

V kakšnem stanju je slovenski stand-up?

Stand up komedija v Sloveniji se zelo lepo razvija. Vsak začetek je težak, zato vse pohvale akterjem, ki so jo pripeljali do faze, v kateri je sedaj. Všeč mi je, da izkorišča svoje specifike npr. sorodnost jezika z državami bivše Juge, široko mrežo študentskih klubov, relativno ne-zasičen medijski prostor. Seveda mnogim, ki so zrasli ob vrhunsko produciranih posnetkih z YouTuba, to ni dovolj. A tako je to. Eni navijajo za Juventus v italijanski ligi, drugi gremo pa na tekme od Rudarja.

Pri gledalcih na festivalu Panč je bilo na obrazih, ko so napovedali tvoj nastop, možno videti presenečenje. Kaj meniš, zakaj?

Če nekdo reče matematik, si marsikdo predstavlja nekoga, ki se bo spotaknil in padel ob prihodu na oder. Mnogi dobesedno verjamejo v filme kot so Čudoviti um in Good Will Hunting, ter na odru pričakujejo nastop čarovnika. Spet tretji že od malega gojijo strahospoštovanje do matematike. Velika publika pač ljubi stereotipe in ima rada, če te lahko shrani v nek predalček. Kriv sem tudi sam, saj sem na tem podzavestno gradil svojo prepoznavnost, da bi lažje prišel do pozornosti publike. V bodoče se nameravam tega malo otresti.

Je za komika pomembno, da se pojavljala v medijih?

Včasih je lažje prebiti led, če ljudje že pred tvojim nastopom verjamejo, da si dober. Na drugi strani pa so zaradi tega pričakovanja publike večja, ti pa si bolj izpostavljen notranjemu pritisku. Dober komik te bo prepričal s svojim nastopom. Za to potrebuje približno 10 minut tvojega časa, mikrofon, oder in reflektor. Medije v prvi vrsti zanimajo zgodbe. Ko si gor, te hvalijo, ko si dol, te pljuvajo. Če te kdo ne mara, bo preko medijev našel način, da se ti maščuje ali te diskreditira. Moje mnenje je, če imaš neko stvar za hobi, ostani v ozadju, ne beri časopisja in se po svojih najboljših močeh trudi. Tako boš mirno spal in tudi v miru delal, čeprav bodo ponudbe manj številne. Neusmiljeni medijski primež je za profesionalce.

Na festivalu te je na oder pospremila glasba Res Nulliusov, Tisoč milj do doma, tisoč do Velenja. Trenutno živiš in delaš v Ljubljani. Kakšen je tvoj odnos do rodnega mesta?

V Velenju sem živel in odrasel. Mesto mi je dalo skoraj vse, kar trenutno znam. Polno je lepih zgodb in priložnosti za mlade, ki sem jih jaz s pridom izkoristil. Še vedno je to moj "dom". Poznam veliko prebivalcev, od župana do prodajalke v pekarni. Ko pridem tja, vem kam iti na pijačo. Tudi zato se, odkar sem začel s komedijo, trudim, da bi to postal prepoznaven kraj za to zvrst. Želim si, da bi se komiki tam dobro počutili in se tja vračali, ker bi vedeli, da jih publika in organizatorji cenijo.

Kot mladi raziskovalec imaš službo zagotovljeno le do doktorata. Ali se, glede na trend dogajanja v javnem sektorju, bojiš, da ne bi dobil nadaljnje zaposlitve?

Težko bo, strinjam se. A znova pravim, trudim se po svojih najboljših močeh. Če mi kruha ne bo mogla ponuditi matematika in fakulteta, se bo že našel kje drugje. Še vedno mislim, da bolj primanjkuje delovnih ljudi kot pa delovnih mest.

Kaj pa možnost, da bi se zaposlil v tujini? Kako gledaš na "beg možganov"?

To je stvar vsakega posameznika – sprejeti vlogo kapetana v domačem klubu ali biti perspektiven in dobro plačan igralec v tujini. Osebno sem bolj socialen tip človeka. Dobra, zadovoljna družba in okolica mi pomenita več kot individualni uspehi. Veliko sem že potoval, nekaj tudi po službeni poti. Seveda obstajajo mesta in države, kjer bi morda za isto znanje in delo dobil večjo kvaliteto življenja. Vendar pa bi z odhodom porušil vse vezi, ki sem jih spletel v preteklosti, in znova začel na začetku. Raje bi doma unovčil izkušnje, ki sem jih pridobil v tujini, ter na tak način vrnil okolju, kar je vlagalo vame. Le ob takem razmišljanju mladih nas čaka lepša prihodnost.