Zidar-Klemenčičeva tako pravi, da ji ni jasno, kakšna naj bi bila podlaga za tak ukrep. "Sojenja so javna, razen v izjemnih primerih, ko sodnik lahko sojenje zapre za javnost (predvsem kadar gre za zaščito zasebnosti ali varovanja tajnosti, op. p.). Vendar v teh primerih je prepovedana že sama prisotnost javnosti v dvorani.
Javnost sojenja je sicer eden izmed elementov demokratične družbe, ki zagotavlja pravično sojenje in nadzor javnosti nad sodno vejo oblasti," meni Zidar-Klemenčičeva in dodaja, da se sodišča z uporabo elektronskih pripomočkov in novih tehnologij, ki omogočajo vedno več funkcij, med obravnavami srečujejo na novo in takšna uporaba ali prepoved uporabe tudi ni urejena v predpisih. "Zaradi zagotavljanja ustavnopravne pravice do javnosti sojenja ter omogočanja pravice do obrambe verjetno ni na mestu prepoved uporabe sedaj že široko uveljavljenih in za potek sojenja nemotečih naprav, za katero pa ni podlage v predpisih," še pripoveduje Zidar-Klemenčičeva.
Sojenje se lahko spremeni v cirkus
Nekoliko drugače razmišlja ljubljanski odvetnik in nekdanji sodnik Emil Zakonjšek, ki poudarja, da je fotografiranje na obravnavah dovoljeno le z odobritvijo vrhovnega sodišča in še takrat pod določenimi pogoji (navadno le na začetku obravnave, op. p.), ter da je zato smiselno, da naprave, ki poleg drugih funkcij omogočajo tudi slikovno snemanje, niso dovoljene. "Kar se tiče komuniciranja po drugih elektronskih napravah, kot na primer prenosnih računalnikov in ipadov, pa je stvar odločitve sodišča, da presodi, ali njihova uporaba moti normalen potek postopka. Sodišče mora namreč zagotoviti razmere, ki omogočajo nemoten potek postopka, in če razno dopisovanje postopek moti, lahko sodišče ukrepa," razmišlja izkušeni ljubljanski odvetnik.
Po mnenju Zakonjška tudi načelo javnosti obravnav ne more biti vsemogočno. "Javnost sojenja še ne pomeni, da lahko kdorkoli na sodišču počne karkoli. Če sodišče oceni, da obnašanje javnosti postopek moti, lahko ukrepa," pravi Zakonjšek. Prenos v živo z obravnav, na katerih mora istega dne pričati več prič, je lahko sporen tudi, zato ker priče obravnav do svojega pričanja ne smejo spremljati. Na zaslišanje morajo počakati pred sodno dvorano, saj lahko slišano vpliva na njihovo kasnejšo izpoved. Zakonjšek tudi sicer poudarja, da se sodni postopki ne smejo preleviti v medijske dogodke, saj gre pri kazenskih postopkih za resne obtožbe in resne postopke. "Zato je treba preprečiti, da se sodni postopek ne spremeni v nastop ene ali druge strani," meni nekdanji sodnik.
Da je okrajna sodnica Barbara Klajnšek ravnala povsem pravilno, se strinja tudi predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc, ki pravico do javnega sojenja razume kot pravico, da lahko vsakdo pride v sodno dvorano, ne pa kot pravico, ki bi morala omogočiti tudi neposreden prenos s sodišča. "Mislim, da je sodnica ravnala popolnoma pravilno. Sodnica ima zadnjo besedo, če kdo z njeno odločitvijo ni zadovoljen, pa lahko zahteva sklep in ima vse možnosti za pritožbo," pravi Kozinc. Prenose (celo televizijske) iz sodnih dvoran sicer ponekod v tujini poznajo, vendar je njihov učinek vprašljiv. Sojenje se v tem primeru s pomočjo spretnih in manipulativnih vpletenih lahko spremeni v (še bolj) neobvladljiv cirkus brez kakršnihkoli zavor. Že povsem banalni zapleti, kot na primer sedež premalo ali trma obtoženca, da ne želi sedeti na zatožni klopi, pa se lahko spremenijo v strateško premišljeno melodramo.
Vodja službe za odnose z javnostmi na vrhovnem sodišču Gregor Strojin podobno opozarja, da je sodna obravnava enoten in celovit dogodek, ki traja daljše časovno obdobje in zasleduje spoštovanje procesnih pravil, konča pa se šele s končnim narokom. Medtem ko medijsko poročanje o sodnih postopkih po njegovem ne more čakati daljši čas, ampak se mora prilagoditi poročevalskemu formatu in časovnim standardom medija, kar pomeni da iz posameznega dogodka na obravnavi naredi samostojno celoto, ki predstavlja le delček, izvzet iz teksta, in ne predstavlja realne slike o dogajanju.
Zmotno pojmovanje javnosti sojenja
"Želel bi si, da bi se sodišče namesto z zapleti v zvezi z javnostjo sojenja ukvarjalo s samo vsebino, enako pa bi pričakoval tudi od ostalih udeležencev postopka. Prepričan sem, da bo sodišče tudi brez medijske vsenavzočnosti odgovorno in strokovno opravilo svoje delo," ob tem razmišlja dr. Primož Gorkič iz katedre za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti.
Če novinar nima dovoljenja za zvočno in videosnemanje sodne obravnave in če ne zaleže opozorilo sodnika, naj obravnave ne snema, je prav, da mobilni telefoni in ipadi do konca obravnave počakajo bodisi na mizi predsednika sodnega senata bodisi pri katerem drugem sodnem uslužbencu, meni predsednica Slovenskega sodniškega društva Janja Roblek. To je po njenih besedah ukrep, ki se izvaja že vrsto let.
Pri vprašanju, zakaj sojenja, ki je javno, ne bi neposredno prenašali, pa gre po mnenju Roblekove za zmoto v pojmovanju, kaj pomeni javnost sojenja. Gledališka predstava ali športna prireditev je namenjena javnosti, sojenje pa je namenjeno ugotavljanju, ali je obtoženec storil kaznivo dejanje. "To ni teater, ampak sojenje," opozarja Roblekova in dodaja, da ima javnost sicer pravico do informiranosti o sodnem postopku, novinarji so tako na obravnavi prisotni, zato da obveščajo javnost, ni pa sojenje namenjeno uprizarjanju gledališke predstave.
"Javnost ima pravico do informiranja, to pa se doseže tudi brez snemanja," so prepričani na pravosodnem ministrstvu, kjer opozarjajo tudi na negativne izkušnje, ki so jih v 90. letih imeli s snemanjem kazenskih obravnav v ZDA, kjer je sedaj takšno snemanje tudi na ravni posameznih držav praviloma prepovedano. Glede omejitve snemanja so po besedah ministrstva pomembni tudi varnostni vidiki, in sicer zaradi varnosti (izpostavljenosti) sodnega osebja in pravosodnih funkcionarjev. "Treba je postaviti meje varovanja zasebnosti oseb, ki so udeležene na obravnavi," še dodajajo.
