Tomaž Bukovec
"Moje življenje je tesno povezano z Dnevnikom in Nedeljcem. V sedemdesetih letih sem delal kot urednik občinskih novic Moste-Polje in takrat začel sodelovati z Dnevnikom, oba časopisa pa sem bral že prej. Kljub mojim 86 letom mi vid dobro služi in imam še veliko prebrati in tudi napisati. Vsako jutro najprej preberem Dnevnik, Nedeljski pa preberem od prve do zadnje vrstice. Veste, kaj mi je pri Nedeljcu najbolj všeč? Da je ohranil svoj značaj, ki ga je vedno postavljal pred komercialne konkurente. Značaj narodnega časopisa, časopisa vseh Slovencev, nas malih povprečnih ljudi, ki smo njegovi bralci in po svoje tudi ustvarjalci," je pripovedoval France Fajdiga, ki živi v Ljubljani, njegove kočevske korenine pa ga spremljajo že vse življenje. Več kot pol življenja pa tudi Dnevnik in Nedeljski.
Selili smo se kot trop ovac
France Fajdiga se je rodil leta 1925 v Kočevskem rogu, v Podstenicah. Oče, ki je delal v Žagi Rog, je umrl, ko je imel France eno leto, mama pa je ostala sama s šestimi otroki. Leta 1929 je ena največjih žag v tem delu Evrope, v kateri je delalo okoli 400 delavcev, propadla in družina se je preselila na Kočevsko. Leto kasneje je šel France v rejo na Blečji Vrh pri Grosupljem in se pet let kasneje vrnil v nov dom v Staro Cerkev. "Potepali smo se kot izgubljeni trop ovac," se spominja. Iz Stare Cerkve na Mlako in potem v Šalko vas ter spet nazaj na Mlako. "Od tam sem odšel v dolenjski odred in nato v Gubčevo brigado, bil v napadu na Ajdovec leta 1942 lažje ranjen, leto kasneje pa v napadu na Žužemberk težje. Od tam so me spet odpeljali v Kočevski rog v bolnišnico Jelendol, kjer sem ostal vse do osvoboditve. Nikoli ne bom pozabil dr. Janeza Milčinskega, ki me je operiral v roških gozdovih," pripoveduje France.
Družinske vezi so najtrdnejše
V kočevskih vaseh je bilo pred vojno veliko (12.500) Kočevarjev oziroma kočevskih Nemcev, ki so se v ta del Slovenije priselili že v 14. stoletju in so bili praktično staroselci. "Do leta 1933 so bili res pravi sosedi. Ampak vse to le do trenutka, ko je prišel na oblast Hitler. Kočevarski krošnjarji so v naše kraje prinesli strup nacionalsocializma, ki se je vse bolj širil med prebivalci. Otroci smo se še igrali skupaj, vendar ne dolgo. Morda je bilo na vaseh to vseeno manj občutiti kot v samem Kočevju." Vseeno pa sta bila oba z mamo med odprtjem kočevskega narodnega doma v Stari Cerkvi, kjer je leta 1935 prišlo do spopada med skojevci in Kočevarji, ranjena. France je dobil klofuto, mama pa resne poškodbe. "Vezi so se takrat trgale. Kot sem rekel, zaradi nacionalsocializma, morda pa tudi zaradi jugoslovanske predvojne politike, v kateri so Kočevarji resnici na ljubo izgubili številne pravice. Trdne vezi so bile nasilno presekane. Zaradi mnogih razlogov," pripoveduje Fajdiga.
Konec leta 1941 so se s Kočevskega v Posavje izselili skoraj vsi Kočevarji (po sporazumu med Hitlerjem in Mussolinijem). "Tudi moja sestra Anica, ki je odšla z možem Kočevarjem. Jaz sem nesel njenega Edija, ona pa kovčke in v Kočevju sva se zadnjič poljubila. Doma pa so mi potem očitali, zakaj sem šel z njo. Ampak družinske vezi ne sme pretrgati nobena vojna in ne ideologija," je nadaljeval France Fajdiga. Sestrin mož je odšel v nemške enote in po vojni prebegnil z okupatorji, se ponovno poročil in se ni nikoli vrnil. Anica pa je bila z otrokoma Edijem in Hildo do osvoboditve v okolici Brežic, potem pa so jo skupaj z otroki odpeljali v taborišče nekje na Štajerskem. In spet so se izkazale družinske vezi.
Francetov brat Ivan je med vojno postal častnik, France pa takoj po njej in tako sta se skupaj odpravila v taborišče ter rešila sestro, ki je bila v taborišču skupaj z ustaši in četniki. "Preprosto sva šla tja, uporabila oficirsko avtoriteto in jo uspela rešiti ter jo odpeljala v novomeško bolnišnico. Kasneje je šla k mami v Koblarje in tam ostala do upokojitve," je pripovedoval France Fajdiga, ki je do leta 1962 delal kot aktivni častnik, nato pa se je preselil v novinarske vode in začel delati kot urednik občinskih novic občine Moste-Polje, kot se spominja, pa je napisal tudi veliko člankov za Dnevnik.
Moje knjige - moje pripovedi
Njegovo življenje pa je vsaj deloma zajeto tudi v njegovih pripovedih v knjigah. Pogreznjeni otok govori o Kočevarjih, Tablica čokolade je domišljijska pripoved, podprta z dokumentacijskim gradivom, ki govori o zaprtem območju Gotenice, Sla po zemlji pripoveduje o usodi kmeta, ki mu je nova oblast vzela vse, Zob za zob pa je zgodba o dveh prijateljih na dveh straneh. V Lučki je glavno dekle z imenom Lučka, Škrlatni sij govori o Kočevju med vojno, zagotovo pa je najbolj zanimiva knjiga o roških žagah z naslovom Venecijanke so utihnile. To je pripoved, v katero je vpeta tudi zgodba Francetove mame, ki je bila tam kuharica.
"Življenje je ena sama pripoved, knjige pa so del mojega življenja. Tako kot je tudi Nedeljski dnevnik. Veste, nekoč je o meni pisal vaš novinar Ladislav Lesar. Takrat sem bil najbolj ponosen. Nekajkrat bolj kot prej, ko se je moje ime pojavilo pod članki v Dnevniku. Ker so o meni lahko brali ljudje po vsej Sloveniji. In bodo tudi sedaj. Ne vem, če veste, ampak besede, zapisane v vašem časopisu, segajo množicam do srca."