Osrednji interes njunega delovanja so eklektični stripovski kolaži in risba; ne kot skica, temveč kot samostojni medij. To pomeni, da je njuno prizadevanje usmerjeno v potrjevanje manj prestižnih tehnik, kot so na primer risba, strip, karikatura, ilustracija, otroška risba in grafično oblikovanje. V delih namenoma uporabljata slabe, grde ali nedovršene upodobitve ter neskladno pretiravata z vizualnimi elementi, ki so pogosto barvno in stilistično kričeči. V stripih uporabljata absurdno situacijsko komiko, vulgarne izjave in neokusne šale. Ravno pri teh neskladjih je najbolj vidna težnja mlade generacije, da brez zadržkov kombinira vizualne elemente, ki so po formalnih značilnostih na videz nezdružljivi. Njun pristop ni novost, saj ga vidimo že pri Basquiatu, a razširjenost tovrstne estetike v slikarstvu je danes množično prisotna vse od zbirke Saatchi do ljubljanske Moderne galerije. Pojavlja se vprašanje, koliko smo (še) zmožni reflektirati takšno vizualno "špricanje" in kakšne vsebine lahko prepoznamo v delih avtorjev, katerih temeljna tendenca je preoblikovati vse vnaprej določene formalne razmisleke iz preteklih obdobij. Če ni forme, kakšna je vsebina?

Naj posežem po humorju Belega sladoleda. Za tandem lahko rečem, da sta zelo neresna, a skrajno ambiciozna umetnika. Ta izjava vsebuje določeno mero absurda in duhovitosti, ki tandem najbolj zanima. Mislim, da ne pretiravam, če v njunem igranju z naključnimi izdelki popularne kulture, grdimi risbami, cenenimi materiali in eklekticizmom prepoznam politični interes, ki se izraža v institucionalni kritiki sodobne umetnosti. Galerije ju po večini prepoznavajo kot pomembna avtorja - razstavljala sta v mnogih galerijah, bistvenih za sodobno umetnost - a povsod sta se izkazala za neuklonljiva. Za kustose sta pripravila presenečenja, ki so bila pogosto nekoliko neprijetna, saj so vsebovala cinizem in parodijo, ki je presegal receptorje likovne publike.

Akterja tandema Beli sladoled občasno nastopata kot samostojna avtorja: Miha Perne se ukvarja s projekcijami zahodne civilizacije od popularne kulture do zgodovinskih dogodkov, Leon Zuodar pa uporablja predvsem referencialno okolje alternativnih gibanj. Zanima ju delo in situ s prostorskimi postavitvami risb, instalacijami in performansi. V tem prepoznamo njuno povezanost s poulično umetnostjo (street art), ki se ukloni urbani pokrajini, tako da prostor, dogodek in arhitektura določajo vsebino in izvedbo dela. Nedavno sta prejela nagrado skupine OHO za leto 2011, ki jo Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. podeljuje mladim vizualnim ustvarjalcem. Na razstavi sta se predstavila z delom Stopničke za zmagovalce, ki so ga sestavljali les, vijaki, barve, plastična trava, kovinske številke in dve človeški bitji. Avtorja sta se dobesedno porogala tekmovalnemu ozračju, ki sodi bolj na področje športa kot umetnosti. Seveda bi bilo njuno delo neuspešno, če ga komisija ne bi prepoznala kot najbolj kakovostnega med nominiranci. Za podobno presenečenje je tandem Beli sladoled poskrbel tudi pri in situ instalaciji v Galeriji Kapsula, ko je po principu gradnje ladje v steklenici v zastekljeni galeriji razstavil ladjo iz rdečih opek.

Eden od produktov njune težnje po iskanju zunajinstitucionalne pozicije so izdaje številnih nizkocenovnih samizdatov, ki jih brezplačno distribuirata med ljudi, ki jih zanimajo risbe in stripi. V nakladi izdata vedno le sto kopij. Med drugim sta tako izdala strip Antišalce in nekaj risarskih zbirk, kot so 10 o'clock, It's time to move on in risbe z miško My msn drawings.