Pred enajstim septembrom

Marca 2001 so talibani kljub protestom iz vsega sveta v afganistanski provinci Bahmian razstrelili veličastna, 55 in 37 metrov visoka, v skalo izklesana kipa Bude iz 6. stoletja. Šlo je za sistematično barbarsko uničevanje kulturne dediščine, ki je bilo utemeljeno na islamističnem prepričanju, da ob islamski ni mogoče prenašati nobene druge kulture. (Med islamom in islamizmom je velika razlika: islam sam po sebi ni izključevalen in je v preteklosti pomembno prispeval k razvoju sredozemske, evropske in svetovne kulture.)

Ne glede na svoje nečloveške in smrtonosne značilnosti je imel terorizem svoje branitelje in celo častilce. Znano je, da imajo v Organizaciji združenih narodov pa tudi v Svetu za človekove pravice - zaradi velikega števila nedemokratičnih članic, med katerimi je večina članic gibanja neuvrščenih - težave z definicijo terorizma. Teroristi se označujejo kot bojevniki za svobodo, sklicujejo se na krivice, pravice, plemenite cilje, božjo voljo itn. Včasih se sklicujejo na pravico do samoodločbe. V OZN so večkrat obsojali teroristična dejanja in razglašali, da za terorizem ni opravičila, vendar do danes niso sprejeli celovite konvencije o mednarodnem terorizmu. Glavni razlog naj bi bil nasprotovanje Organizacije islamske konference (OIC), ki ni dovolila, da bi konvencija prizadela uresničevanje pravice narodov do samoodločbe. OIC je želela v konvencijo vnesti besedilo, ki bi izvzelo ravnanje v oboroženih konfliktih, kadar gre za tujo okupacijo. Pakistan je na primer menil, da je treba razlikovati med terorizmom in legitimno pravico narodov, da se uprejo tuji okupaciji. Te zahteve so do neke mere povezane z bližnjevzhodno problematiko.

Pred enajstim devetim (2001) se je zgodil deveti enajsti (1989), torej padec berlinskega zidu. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah praznovali konec hladne vojne in zmanjševali vojaški proračun. Državljani so upali, da bodo uživali delež "mirovnega dobička". Zmagoslavje se je preneslo tudi v Evropo, kjer sta se začeli širitvi EU in Nata. 8. julija 1997 je Nato v Madridu sprejel odločitev, da povabijo v članstvo Češko, Madžarsko in Poljsko. Glede na govorice, da utegnejo povabiti štiri države, smo upali, da bo skozi šivankino uho uspelo priti tudi Sloveniji. To se ni zgodilo, razlogov je več, razlag tudi.

V tistem času se je v Sloveniji počasi, vendar zanesljivo širil duh proti-amerikanizma. Septembra 1997 sem nastopil službo slovenskega veleposlanika v Washingtonu. Ko sva z romunskim kolegom Geoanno obiskovala ameriške senatorje, sva ugotavljala, da je za nadaljevanje širitve Nata bolj malo možnosti. Kmalu po tistem se je predsednik Clinton zapletel v neprijeten škandal zaradi razmerja z Monico Lewinsky. V Beli hiši je obsedno stanje vladalo vse leto 1998. Grožnja z impeachmentom je vzela veliko predsednikovega časa in zasedla velik del njegove domišljije.

V začetku leta 2000 sem se vrnil v Ljubljano. 19. julija 2001 sta slovenska in hrvaška vlada sklenili sporazum o državni meji (Drnovšek-Račan), ki ga je hrvaška stran odpovedala kmalu po ljubljanski ratifikaciji - 19. julija - za Hrvaško ugodnega Sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS).

Enajsti september

Kot beremo v sklepnem poročilu Nacionalne komisije za teroristične napade na Združene države (The 9/11 Commission Report, New York 2004), sta februarja 1998 Osama bin Laden in Ajman Al Zavahiri napovedala vojno Ameriki. Medtem ko so se njene obveščevalne službe zavedale nevarnosti, so bile zaradi pomanjkanja domišljije (tako poroča Nacionalna komisija) nepripravljene na letalski napad, kot so ga izvedli Mohamed Ata, Abdul Aziz Al Omari, Marvan Al Šehi, Hani Hanžur, Kalid Al Midhar, Majed Moqued in drugi alkaidovski samomorilski morilci. Vladni uradniki in obveščevalci so si znali predstavljati ugrabitve letal ali letalske napade iz tujine, niso si pa predstavljali, da bi v nebotičnika Svetovnega trgovinskega središča oziroma v Pentagon treščila letala domačih rednih linij - kar komisija primerja z japonskim napadom na Pearl Harbor leta 1941. Leta 1999 so bili ameriški mediji polni usodnih napovedi v zvezi s koncem drugega tisočletja oziroma z začetkom novega.

Kot piše v omenjenem poročilu, so se teroristi tistega jutra v Bostonu, Washingtonu in Newarku brez posebnih težav vkrcali na štiri letala ameriških družb, vsa po vrsti namenjena v Kalifornijo: American (leta št. 11 in 77) in United (leta 175 in 93). Boeing 767 American Airlines (AA 11) je ob 8.46 treščil v severni stolp WTC, enako letalo družbe United (UA 175) pa je zadelo južni stolp ob 9.03. Boeing 757 družbe American (AA 77) je treščil v Pentagon ob 9.37, enako letalo družbe United (UA 93), namenjeno na Capitol ali Belo hišo, pa se je po zaslugi upora potnikov malo čez deseto s hitrostjo 930 kilometrov na uro zarilo v prazno polje v Pennsylvaniji. Predsednik Bush je takrat odhajal iz osnovne šole v Sarasoti na Floridi, kjer je govoril o pomenu znanja. Ameriški vojaški poveljniki so kmalu zatem ugotovili, da gre za "novo vrsto vojne".

Tistega dne je bil na obisku v Ljubljani zunanji minister tedaj še sveže Berlusconijeve vlade, bivši generalni sekretar Svetovne trgovinske organizacije in poznejši predsednik švicarske banke Citigroup, Renato Ruggiero. Bilo je eno prvih in eno redkih Ruggierovih potovanj, saj je ostal minister le pol leta (od 11. junija 2001 do 6. januarja 2002). V pogovorih z menoj in pri Drnovšku je - najbrž zato, da bi ustregel rimskim jastrebom - odprl vprašanje (vsaj simboličnega) vračanja nekdanjih italijanskih nepremičnin v slovenski Istri, kar smo ogorčeno zavrnili. Bili smo precej zoprni, Ruggiero pa ni vztrajal. Drnovšek je večkrat ponovil, da je treba spoštovati sprejete dogovore: Pacta sunt servanda! Mislil je Osimske sporazume, Rimsko pogodbo in denar, ki ga je Slovenija - v skladu z Rimsko pogodbo (1983) - vplačala na nerezidenčni račun v luksemburški Dresdner Bank. Latinski pregovor pa je imel še druge pomene, saj so Hrvati ravno prelomili dogovor med Drnovškom in Račanom.

Ko sem se po kosilu vrnil v svojo pisarno na ministrstvu, je pozvonil telefon. Iz New Yorka je klical veleposlanik Ernest Petrič. Povedal je, da skozi okno svoje pisarne opazuje, kako se iz stolpnice Svetovnega trgovinskega središča vali gromozanski dim, nakar je dodal, da sta bili ta dan prav tja namenjeni njegova hči in njena prijateljica, vendar sta zaradi prehlada ali slabega počutja ostali doma. Potem sem prižgal televizor in skupaj s svojimi sodelavci in milijoni drugih Zemljanov opazoval manhattansko tragedijo.

Po enajstem septembru

Po enajstem septembru 2001 ni bilo nič več tako, kot je bilo pred tem. Spremenila se ni le svetovna politična situacija; strah pred terorističnimi napadi je segel do vseh svetovnih letališč, kjer smo si morali sezuvati čevlje in odvezovati pasove, potovanja so postala bolj zoprna, dražja in počasnejša. Osama bin Laden in Al Kaida sta spodbudila nastajanje novih varnostnih ustanov, krepitev represivnih organov in bojevite miselnosti povsod po svetu. Medtem ko je bilo v času mojega bivanja v Washingtonu težko pričakovati skorajšnjo širitev Nata, se je po enajstem septembru usul plaz predlogov.

7. oktobra 2001 so Američani, Britanci in afganistansko Severno zavezništvo sprožili vojaško operacijo proti talibanskemu režimu - Trajna svoboda (Enduring Freedom). Decembra 2001 je v Bonnu prišlo do sporazuma o začasni ureditvi oziroma vzpostavitvi afganistanske države, marca naslednjega leta pa so z resolucijo UNSCR 1401 ustanovili ustrezno misijo OZN (UNAMA). Nato se je na povabilo OZN in afganistanske vlade pridružil prizadevanjem za vzpostavitev trajnega miru z operacijo ISAF avgusta 2003. V tem okviru se od leta 2004 misije udeležujejo tudi pripadniki Slovenske vojske. Angažiranje Nata poteka v skladu z resolucijami varnostnega sveta ZN 1386, 1413, 1444, 1510, 1563, 1623, 1707, 1776, 1817, 1833, 1890, 1917 in 1943.

V zvezi s tem angažiranjem, v zvezi s slovenskim članstvom v Natu in v zvezi z udeležbo Slovenske vojske v afganistanski krizi so se v Sloveniji razvile velike polemike. Spominjam se pogovorov s kolegi in udeleženci javnih tribun pa tudi z vidno prizadetimi starši, ki so se spraševali, zakaj naj bi "slovenski fantje hodili v Afganistan in tvegali življenja za stvar, ki se nas ne tiče". Nekaj podobnega se je nedavno zareklo tudi predsedniku borčevske organizacije. Vse te razprave in pogovori so bili upravičeni in koristni. V njih je bilo mogoče povedati marsikaj. Predvsem to, da je danes spričo novih tehnologij, predvsem pa zaradi solidarnosti zavezništev, kot sta EU in Nato, angažiranje daleč od doma enako pomembno kot obramba lastnega ozemlja. Danes Slovenija ne brani le svojih, ampak tudi meje zavezništva, ki po drugi strani brani njene meje. Slovenija zaradi zavezništva in "delitve dela" z drugimi zahodnimi vojskami ne potrebuje vseh orožij in vseh rodov vojske, kar je navsezadnje koristno tudi s finančnega vidika.

Zaskrbljujoče je nekaj drugega. V razpravah okrog enajstega septembra, okrog zavezništva Nato in Afganistana so se pojavili predsodki, ki izhajajo iz časov pred neodvisnostjo, iz nekakšnega domotožja po Jugoslaviji in neuvrščenosti. Miselnost tistih časov je bila utemeljena na predpostavki, da so naši sovražniki na Zahodu, v ZDA in v Natu, ali pa vsaj, da je zahodni tabor enako slab in nevaren kot Sovjetska zveza s svojimi sateliti v Varšavskem paktu. Neuvrščeni bojevniki proti kapitalizmu, kolonializmu, Zahodu itn. so bili celo junaki, ki jim je bilo mogoče odpustiti nenavadne in nezakonite načine bojevanja. V neuvrščenem gibanju so - kot je znano - dopuščali tudi terorizem. Nekateri znameniti teroristi so našli zatočišče v Jugoslaviji.

Osupljivo negativne in okrutne značilnosti Miloševićevega podjetja in potemtakem jugoslovanske krize so bile do neke mere povezane z neuvrščenimi izkušnjami, ki so cvetele predvsem v Jugoslovanski ljudski armadi. Slovenska osamosvojitev ni potrdila le presenetljive vitalnosti slovenskega naroda (ki danes nekako pojema) niti ni uvedla le demokratičnih običajev. Slovenska neodvisnost je vsaj v prvih letih s političnega obzorja izbrisala neuvrščenost in solidarnost s problematičnimi državami, revolucionarnimi gibanji in samodržci, kot je bil na primer libijski voditelj Gadafi. Da so se nekateri slovenski voditelji v najnovejšem času zapletli s takšnimi korifejami, je razumljivo iz opisane neuvrščene perspektive in avtoritarne miselnosti, vendar seveda ni sprejemljivo.