Zmaga nove normalnosti

Vsaka vojna pomeni korak nazaj za človekove pravice. Temu vzgibu so sledile tudi Združene države. Preprečitev ponovitve napada na domačih tleh je Bush označil za največji dosežek svojega predsedovanja. Cena za to, merjena v demokratičnih vatlih, pa je bila in, pomembneje, še vedno ostaja visoka in javno sprejemljiva. Predsednik je takoj po napadih dejal, da so "strahopetci brez obraza danes napadli svobodo, toda svobodo bomo branili". Deset let kasneje je Amerika v svojem odnosu do svobode presenetljivo spremenjena. Domoljubna zakonodaja s prisluškovanjem Američanom, razraščanje varnostno-represivnega aparata in kopica drugih ukrepov ostajajo dojeti kot nujen ukrep boja proti terorizmu, politična cena spremembe smeri pa previsoka celo za najbolj smele. Da se le ne zgodi nov napad. Razmerje med varnostjo na eni ter omejitvijo pravic in svoboščin na drugi strani se je opazno nagnilo v prid prve. In nič ne kaže, da bi bilo kaj kmalu drugače. Predsednica Ameriške zveze za državljanske svoboščine Susan Herman je za agencijo Reuters dejala: "Če smo deset let po napadih še vedno v stanju duha izrednih razmer, to pomeni, da smo takšni postali. Da je to zdaj normalno stanje."

Če gre nenazadnje za notranjo zadevo Američanov, obstajajo tudi drugačne dileme. Globalno najbolj izpostavljeni sta zapor v Guantanamu, ta produkt vzporednega sistema pravice, ki je s pojmom "nezakonitih bojevnikov" utemeljil zapiranje ljudi tudi za več kot devet let brez sodnega procesa, ter opravičevanje metod zasliševanja, ki po ženevskih konvencijah štejejo za mučenje. Pred enajstim septembrom bi odkritje takšnega primera v ameriški javnosti povzročilo burne odzive, zdaj so prav Američani po raziskavah javnega mnenja v več deset zveznih državah najbolj nenaklonjeni zaprtju Guantanama. Bill Clinton se je med svojim mandatom obotavljal poslati tomahawke nad Osamo bin Ladna, ker se je bal civilnih žrtev (oziroma odziva javnosti na krvave slike). Danes letala brez pilotov dnevno opravljajo takšne misije v Pakistanu z redno "kolateralno škodo" med pakistanskimi civilisti in postavljajo pod vprašaj uveljavljene definicije državne suverenosti ter načelo nedolžnosti, dokler ti ne dokažejo krivde. In po ameriških volitvah leta 2008 se je že kmalu pokazalo, da bo šlo za zelo dolgoročne ukrepe. Obama je takoj po prevzemu mandata povlekel nekatere poteze in denimo preklical sporne metode zasliševanja, a obenem v nasprotju z eno svojih prvih predsedniških obljub Guantanama ni zaprl, ker za to ni imel ali hotel imeti dovolj političnega kapitala, močno je povečal število letalskih napadov v pakistanski "tihi vojni" in dal Cii dovoljenje za uboj ameriškega državljana Anwarja Al Awlakija, ki v Jemnu razpihuje džihad.

ZDA so v sporne ukrepe s seboj potegnile del Evrope, z veseljem pa so se jim pridružile še številne države, ki so boj proti terorizmu izkoristile za zatiranje domače opozicije. V Turčiji so denimo po dostopnih podatkih obsodili kar tretjino vseh na svetu obsojenih za terorizem po enajstem septembru, kar kritiki povezujejo z lovom na disidente. Osamo bin Ladna in Al Kaido so mnogi voditelji islamskih držav izrabljali za zatiranje političnih nasprotnikov. In imeli so mir pred ZDA, dokler so z njimi sodelovali pri tajnih procesih. Številni so jim nudili prostor za zasliševanje domnevnih teroristov, tudi evropske države. Po poročilu Sveta Evrope je Cia nad Evropo opravila več kot tisoč skrivnih letov, na katerih je prevažala "nezakonite bojevnike", na evropskih tleh je po trditvah iste organizacije ugrabila sto ljudi, tudi na stari celini pa so postavili črne zapore za zasliševanje in mučenje ob vednosti domačih oblasti.

Odgovarjal ni nihče. Je pa Evropa po razkritju hitreje opravila s tem početjem (vsaj po znanih podatkih), čeprav sta uspešnemu napadu na najmočnejšo državo na svetu na spektakularen način in pred očmi globalne javnosti sledila napada na London in Madrid. Napadi sicer niso bili novost (pod Clintonom so v Afriki razstrelili veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji, v Jemnu ameriškega rušilca Cole), a zdaj so segli na evropska tla oziroma na ozemlja držav, ki so z ZDA najbolj aktivno sodelovale v vojaškem posredovanju v Iraku.

Da bi videli, kako je svet še drugačen zaradi enajstega septembra, si velja zastaviti vprašanje, kakšen bi bil, če terorističnih napadov na ZDA ne bi bilo. Vojne v Afganistanu bržkone ne bi bilo in s tem tudi ne ameriške vojaške navzočnosti v srednji Aziji, svet pa bi štel en katastrofalni režim več. Vojna v Iraku bi se verjetno zgodila tudi brez napadov. Gre za domnevo, ki izhaja iz besed več članov Busheve administracije, da je predsednik ZDA že od začetka mandata razmišljal o odstranitvi Sadama Huseina. O tem so že precej pred napadi teoretizirali neokonservativci, ki so potem pod Bushem dobili v roke pomembne položaje v ameriški diplomaciji in v Pentagonu. In nenazadnje so na koncu vsi argumenti za vojno (orožje za množično uničevanje, povezave z Al Kaido, iraško kupovanje urana v Nigru) padli v vodo. Vsi razen enega: da so ZDA z vojaškim posegom odstranile diktatorja oziroma širile demokracijo. Ta argument pa z enajstim septembrom nima nobene zveze.

Za ogled interaktivne infografike kliknite na spodnjo fotografijo.

Deset let po napadih se tudi kaže, da demokracije ni treba izvažati (sploh ne mimo varnostnega sveta), ampak se lahko učinkoviteje, bolj kredibilno in vendarle z manj žrtvami rodi od znotraj, kot se je zgodilo v severni Afriki. Kjer je, pomenljivo, edina država, kjer je Zahod (Nato oziroma predvsem največje evropske sile) posredoval, tudi najbolj bogata z nafto. Severnoatlantsko zavezništvo, ki je bilo desetletja mišljeno kot obrambni pakt, ki deluje na območju Atlantika, se je na podlagi vojne proti terorizmu prvič podalo zunaj tega teritorija, v Afganistan, in tako zakorakalo na novo misijo globalnega policajstva, ki ga zdaj nadaljuje v bližji Libiji. S tem je posegel v vplivna območja Rusije, tudi s postavitvijo oporišč v centralni Aziji, ki Moskvi po prvotnem soglasju nič več ne dišijo.

Konec ameriške prevlade?

Po padcu berlinskega zidu se je dobro desetletje govorilo, da na svetu obstaja le ena velesila. Po enajstem septembru se je začelo ugibati o usihanju ameriške prevlade. Sam napad na ZDA ni razlog za takšne ocene, mu je pa sledila veriga dogodkov, ki je k njim pripomogla. Gre za izčrpavanje v dveh vojnah (zamajala se je doktrina ameriških oboroženih sil, da morajo biti v vsakem trenutku sposobne voditi dve vojni hkrati), za velikansko finančno breme in za vzporedne, nepovezane dejavnike, kot sta vzpon novih gospodarstev in finančna kriza.

Maja letos so v pakistanskem Abotabadu ubili Osamo bin Ladna. To dejanje, ki je imelo ogromno simbolike, je skoraj desetletje po enajstem septembru sklenilo obračun s človekom, ki je bil po napadih na ZDA najbolj iskana oseba na svetu. Že maja lani je Obama, ki mu ni bil všeč Bushev besednjak, dejal, da je vojne proti terorizmu ali vsaj uporabe tega izraza konec. "Naša dolgoročna varnost ne bo izhajala iz zmožnosti, da v drugih porajamo strah, ampak iz naše zmožnosti, da nagovarjamo njihove upe," je rekel. Medtem ko je vojna v Iraku pri koncu in ZDA iščejo poti za odhod iz Afganistana, uresničevanje vseh razsežnosti te izjave ostaja izziv, s katerimi se bo ubadala vrsta Obamovih naslednikov.