Na pogovor v kavarno Slamič je prišla v kratkih kavbojkah, visokih petah in modnih dodatkih Lare Bohinc ter takoj oznanila, da je control freak.

Predstaviva vas za začetek z vašimi izdelki: stol po imenu Služkinja (Maid), svetilka Lolita, kuhalnik, ki ste ga oklicali Ga. Dalloway (Mrs. Dalloway) po romanu Virginie Woolf, serija domačih predmetov V vrtincu (Gone With the Wind), mizica Scarlet. Vas navdihuje ženska literatura?

Zdi se mi nevarno in zavajajoče svet deliti na moški in ženski, je pa vsekakor res, da oblikovalska stroka še vedno preferira moškega oblikovalca. In tudi to je bila ena od stvari, ki so me gnale od prvega projekta naprej.

Zelo sem si želela zamajati ta moški klub, in to z uporabo likovnih elementov, ki veljajo za izrazito ženske in prav zato za naivne, nerelevante, za nekaj, kar je kič in ne sodi v svet v črno oblečenega arhitekta ali oblikovalca, intelektualca. Torej podobe, ki je stroki in klientom ljubša. Poleg tega v tem svetu še vedno velja sintagma, da oblika sledi funkciji. In v tem smislu so ti likovni simboli, ki veljajo za izrazito feminilne, mnogokrat tabuizirani ali razumljeni slabšalno. Na drugi strani pa je na primer tudi oblikovalka v visokih petah s pšeničnimi lasmi problematična podoba, ker ni tipična podoba nekoga, ki naj bi bil oblikovalec, sploh pa dober oblikovalec.

Svoji ženskosti se nisem želela odreči, ker je to nekaj, kar me veseli in zabava, hkrati pa sem hotela podrezati tudi v to smer. Tako je prišlo do teh naslovov. Sicer pa je bila literatura vsa leta šolanja moj najljubši predmet.

Leta 2000 ste diplomirali na ljubljanski likovni akademiji, na oddelku za industrijsko oblikovanje, vaša diplomska naloga pa se je posvečala življenjskim slogom in potrošniškim identitetam. Kako kot oblikovalka doživljate fenomen IKEA?

Osebno se trudim ustvarjati objekte, ki imajo v sebi trajnost v smislu, da jih lahko nekdo podeduje. Prav zato me zanima eleganca, ki preseže čas. To je tudi ena izmed postavk trajnosti, ki se pri oblikovanju ne nanaša samo na uporabo recikliranih materialov ali kaj podobnega, ampak ima opraviti predvsem z odgovornostjo oblikovalca, ki izbere, katera ideja naj gre v produkcijo. Ne zdi se mi nujno, da bi realizirali prav in čisto vsako idejo, zdi pa se mi pomembno oblikovati predmete, ki v sebi nosijo vpisano možnost, da skupaj z njimi preživimo celo življenje.

Ampak kot ugotavljam tudi sama v procesu izdelave svojih idej, kvaliteta res stane. Pa ne samo zaradi trgovskih marž, ampak predvsem zaradi kvalitetnih materialov in načinov obdelave. V tem smislu je IKEA odgovor, ki skuša prenašati vrednote dobrega oblikovanja na mlajše ali ekonomsko šibkejše kupce, ki si morda česa kakovostnejšega še ne morejo privoščiti.

Nasploh pa se mi zdi, da bi morali živeti bolj zadržano, ne tako zelo udobno, da bi nas obkrožalo manj predmetov, teh nekaj pa bi res imelo poseben pomen. Bolje bi bilo, če bi okoli nas vladala zadržanost, ki se meni osebno zdi celo zelo erotična.

Potemtakem doma niste obkroženi z oblikovalskimi kosi, ki so nekaterim že kar fetiš?

Ne, prav nasprotno! V stanovanju najraje ne bi imela nič, kar je kar logično, ker v vsakem oblikovalskem kosu začutim človeka, ki ga je naredil. Če ga je naredil kakšen moj znanec, pa bi se mi zdelo že kar incestno, da se obdam z njihovimi izdelki. Takšni predmeti me preveč spominjajo na moje delo, to pa je pogled, ki se ga je dobro znebiti. Zato mi je včasih celo bližji brezimni dizajn, kakšni klasični kosi ali kaj podobnega.

Kako to, da je med vsemi mladimi oblikovalci iz teh prostorov ravno vam uspelo navezati stike s tako velikimi imeni, kot so Moooi, Moroso ali Cappellini? Ste preprosto povedano imeli srečo?

Ne bi rekla, da gre za srečo, morda gre za to, da se industrijskega oblikovanja lotevam na način, ki je pri nas na žalost nenavaden, v tujini pa povsem običajen. Znotraj oblikovanja razvijam neko poetiko, ki je zelo avtorska in v tem smislu raziskovalna. In kot taka tudi zelo značilna. Mislim, da so se omenjeni naročniki za sodelovanje z mano odločili prav zaradi tega. Ali, če rečem drugače: jaz se odločam za tiste vrhunske znamke, ki mojo avtorsko filozofijo razumejo in najdejo način, kako jo povezati s filozofijo njihovega podjetja.

In to je povsem nasprotna zgodba zgodbi servisnega dizajna, kjer je avtor skrit, kjer je samo v vlogi razvijalca neke funkcionalne rešitve. Ko delam za Moooi, ne gre za iskanje kompromisov, ampak za idejo, ki jo ponudim - od imena do tehnologije ali zgodbe, ki je zapisana v medijskem materialu. V podjetjih, s katerimi sodelujem, oblikovalec ni samo eden izmed členov, ampak je ključni člen, ki mora predvideti zgodbo, tehnologijo in tako dalje.

No, malo sreče ste že morali imeti, da ste pritegnili pozornost!

Zdi se mi, da je bolj kot sreča pomembna neka druga stvar, in to je način, na katerega gradiš svojo zgodbo. Že na začetku sem ugotovila, da hočem skozi oblikovanje nekaj povedati, da me ne zanimajo nacionalni konteksti, ampak nekaj, kar je novo v smislu mednarodne stroke.

Ne moreš kar pričakovati, da te bo takoj po koncu šolanja nekdo opazil in vzel pod okrilje! Počasi, od razstave do razstave del, moraš po korakih zagnati mašinerijo, da sploh lahko pokažeš, kaj delaš. To pomeni, da se moraš odpovedati zaslužku, včasih pa tudi sam kaj investirati. V tem prostoru je to nenavadno, v tujini pa ne. Kup italijanskih, nizozemskih ali francoskih oblikovalcev dela v domačih garažah, ker si želijo realizirati svoje ideje. Seveda pa je res, da marsikatero moje delo ne bi bilo realizirano, če me ne bi podprli tako ministrstvo za kulturo kot podjetji Trimo in Gorenje, ki sta v smislu dobrega partnerja in sponzorja pri mojih razstavah v Milanu res odigrali veliko vlogo.

Komu ali čemu pripisujete takšno stanje duha v naši deželici? Gre kriviti nespretne učitelje v nespametnem šolskem sistemu, kratkovidnost podjetij, ki ne vlagajo v razvoj idej, v mlade talente…

Ta prostor je za kreativce res travmatičen. Na hitro bi težko predelali vse parametre, ki temu botrujejo. Je pa eden od razlogov prav gotovo tudi ta, da smo tako zelo majhni in da nimamo kritične mase. Bom pa vseeno predrzno rekla, da so najbolj krivi oblikovalci sami. Nihče ne gre po tej poti. Vsi iščejo samo bližnjice, jaz ne poznam nikogar, ki bi svojo oblikovalsko zgodbo gradil tako, kot to počnejo mladi oblikovalci v tujini. Ki se trudijo svoje delo predstaviti na mednarodni platformi, kjer je šele resnično mogoče dobiti neki relevanten odziv.

In kako ste vi našli pot? Kateri projekt je prinesel preboj na tuje?

Večkrat sem se usedla, da bi Marcelu Wandersu, ustanovitelju podjetja Moooi, ki ga zelo cenim, napisala pismo in predstavila svoje delo, pa ga nekako nisem in nisem mogla odposlati. Nekega dne sem ga končno dodala na svojo mailing listo in mu poslala vabilo za razstavo v Milanu leta 2007. Na vabilu je bil moj Maid Chair in dva dni zatem sem dobila Wandersov odgovor, da je zelo lep stol in če ga lahko prvi vidi. Kar zakričala sem od veselja!

So bili Italijani do mlade slovenske oblikovalke kaj bolj zadržani od Nizozemcev?

Ja, absolutno!

Kako to, saj so vendar sinonim za dober dizajn?!

Italijani dominirajo kot producenti, nizozemsko gibanje pa je postalo izredno močno pred kakimi desetimi leti, ko je nastal tudi Moooi, in bili so prvi, ki so sesuli dominantno pozicijo Italijanov. Zanje je bil to velik šok. Nizozemci še vedno veljajo za tiste, ki premikajo meje, medtem ko so Italijani izredno konservativni. In bistveno več časa so potrebovali, da so sprejeli, da je ena Slovenka tista, ki kreira nekaj, kar oni producirajo. Na Nizozemskem jim je čisto vseeno, kdo si in od kod si.

Povejte, ali obstaja kakšno področje življenja, ki mu dizajn ne posveča dovolj pozornosti?

Verjetno na vseh področjih obstajajo niše za kreiranje novih potrošniških identitet. Ampak mene ne zanima zapolnjevanje teh vrzeli, ponuditi želim neko novo zgodbo, ki je prej ni bilo.

Vaša zibka je lep primer.

Zibko sem naredila prav iz tega razloga, bolj kot politično gesto. Če se odločiš, recimo, za nakup torbice, da bi s tem izrazil, kdo si, je izbira neskončna. V otroškem pohištvu pa tega ni; na tem področju notranje opreme je zgodba enoplastna in usmerjena v pretirano funkcionalnost, ki narekuje tudi obnašanje in življenjski slog novopečenih staršev. Pri ženskah se mi zdi še posebej problematično, da jim narekuje le eno, odreka pa vse ostale vloge. Kot da je ženska čez noč samo mati in nič drugega. Zato moje zibke niso samo za otroke, ampak tudi za starše.

Torej ni materinstvo botrovalo oblikovanju zibke?

Ne, zagon je bil moj uporniški duh.

Brala sem, da so na razstavi vaših zibk, za katere ste izbrali črno in seksi rdečo, nekateri moški dejali, da bi se sedaj tudi oni odločili za starševstvo.

Ja, ravno to je tisti čar oblikovanja, da ljudi izzoveš, jih nasmejiš…

Ampak vrniva se k ženskam, menda ste v oblikovalskih krogih precej zapostavljene… Zakaj je tako težko prodreti v krilu in petah?

Pravzaprav v vseh poklicih bolj počasi napredujemo. Naj vam kot anekdoto povem resnično zgodbo o Le Corbusieru in Charlotte Perriand, ki je pri njem zaprosila za službo. Odgnal jo je z enim samim stavkom: "Tukaj ne vezemo vzglavnikov!" Šele ko je videl njeno razstavo, jo je vzel v službo in na koncu je zanj oblikovala številne kose pohištva.

Res pa je, da so pionirke, kot je bila Perriandova, v času modernizma delale zelo moške stvari. Jaz pa se ne trudim delati objektov, ki jih od mene pričakuje moški klub, rada bi izzvala njihove poglede. Nekaj časa mi je bilo nerodno reči, da ima moje delo tudi politično noto. Ampak, ja, ima jo.

Na nekem blogu vas je nekdo opisal kot mešanico Marthe Stewart in lika iz filma Široko zaprte oči.

(smeh) Z Martho Stewart se pa res ne identificiram! Ampak, če malo bolje razmislim, verjetno ta opis res združuje kakšne lastnosti, ki jih je moč pripisati mojemu delu. Recimo, naj vam povem, kako je nastal kuhalnik Mrs. Dalloway. Pred leti smo preurejali kuhinjo in na voljo smo imeli le star, majhen Gorenjev gorilnik. Ob treh ponoči sem nanj otroku grela mleko in pomislila, zakaj ne obstaja ta predmet v neki bolj sodobni različici.

Navdihuje me najbolj brutalna realnost, ta sivi vsakdan, ki mu nihče ne uide. In zato se mi zdijo predmeti, kot je Mrs. Dalloway, pobeg iz tega vsakdana. Poleg tega večina oblikovalcev pozablja, da na stvari najprej reagiramo emocionalno.

Nekje sem prebrala, da so vam največji izziv omejitve. Ste imeli v mislih tehnološke omejitve?

Vsakršne! Tudi finančne: če se izkaže, da neko podjetje v razvoj mojega izdelka ne more investirati 400.000 evrov, moram poiskati druge rešitve. Oklestijo ti kreativne možnosti, znotraj tega pa je krasno ustvarjati.

Trenutno je na ogled razstava Oblikovanje republike: Arhitektura, oblikovanje in fotografija v Sloveniji 1991-2011, kjer je razstavljeno tudi vaše svetilo Black Cherry Lamp. Kako doživljate domače oblikovalsko izročilo?

Do tega prostora sem izredno kritična, v njem se počutim prej napaka kot kaj drugega. Kar se umetnosti in mode tiče, pa se mi zdi, da je nekaj svetlih izjem. Predvsem iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Podobne poglede imajo ljudje tudi na prostor vzhodne Evrope, ki se v zgodovino oblikovanja ni vpisal kot najbolj zgovoren primer. Čemu pripisujete dejstvo, da v teh koncih niso zrasli izvrstni oblikovalci? Gre kriviti bivši politični sistem?

Gotovo gre tem prostorom zameriti to, da želijo ugajati zahodu. Sicer pa ne verjamem v nacionalni kontekst. Mislim, da je treba razmišljati znotraj stroke, zgodovinsko…, ne pa nacionalno. Za moje delo sploh ni pomembno, da prihajam iz Slovenije ali iz bivše Jugoslavije, pomembnejše je bistvo moje avtorske poetike in tem, ki jih raziskujem znotraj stroke.

V nekem intervjuju ste izjavili, da ne delate za ženske, in vendar to v bistvu ves čas počnete!

Ne delam za ženske v smislu, da bi zanje oblikovala določene predmete, ampak delam za ženske v smislu refleksije, kako so pozicionirane v družbi.

Obstaja kakšen predmet, ki si ga nadvse želite oblikovati?

Stol je tak večen izziv, zelo težko ga je oblikovati. Pa včasih se hecam, da čakam dan, ko me bo poklical Maserati ali Bentley, da zanje oblikujem avto.

Avto si želite oblikovati? A zato ste se lotili otroške različice po imenu Konstantin…

Morda tudi zato, ampak razlogi so bili enaki kot pri zibki. Otroke od rojstva dalje zalagamo z igračami, ki trajajo samo en dan, vdirajo pa v življenjski prostor staršev, zato sem iskala nekaj drugega.

Ste tudi strastna surfarka na valovih, pa deske za ta šport še niste oblikovali.

Ta šport mi pomaga vzdrževati samodisciplino, ki jo res potrebuješ. Deskanje in Šmarna gora, to sta moji dve stalnici.

Tale slednja je nadvse nacionalen moment!

(smeh) Res je, Šmarni gori celo rečem moja druga pisarna. Ne vem, kaj je na njej tako privlačnega… Po mojem si takrat preplavim možgane s kisikom, med sprehodi se mi namreč porodi največ idej. Ko sem se pred leti poškodovala in so mi svetovali, naj grem v fitnes in si omislim še trenerja, se mi je to zdelo nekaj groznega. Ampak bolečine so me prisilile, da sem se tega lotila in se naenkrat znašla v svetu fitnes opreme, oblek, športnih copat in vsega tega, kar se me prej ni nikoli dotikalo. Estetsko živijo športniki povsem drugo zgodbo! Kdo ve, morda se pa enkrat v prihodnje še tega lotim, zdi se mi, da se da na tem področju še veliko narediti!