A zakonska zahteva po šolski knjižnici in police, polne knjig, same po sebi nimajo posebnega učinka. Gradiva mora biti dovolj in biti mora ustrezno, delavci v knjižnici morajo biti strokovno podkovani in vsestranski, prostor pa mora biti sodobno opremljen, da omogoča različne načine dela in učenja, saj knjižnica že dolgo ni več le izposojevalnica knjig. Denarja za vse to pa je vedno premalo, pravijo sogovorniki.

Pri razvoju šolskih knjižnic se Slovenci zgledujemo predvsem po anglo-ameriškem sistemu, pravi mag. Majda Steinbuch, vodja področja za knjižnično dejavnost na Zavodu RS za šolstvo. Evropska ureditev na tem področju ni enotna, a zakonsko urejene šolske knjižnice imamo le pri nas. V sosednjih Avstriji in Italiji jih v takšni obliki ne poznajo. V Združenih državah Amerike pa po njenem šolske knjižnice zaradi gospodarske krize v zadnjem času zapirajo, saj se financirajo iz davkoplačevalskega denarja okrožja, v katerem delujejo.

Prvi otrokov stik z javnimi službami

Knjige niso edine, ki šolskim knjižnicam dajejo poseben pomen, pravi Steinbuchova. Knjižnica se vključuje v pouk, spodbuja učence k branju, jih uči informacijske pismenosti. Stanislav Bahor iz Centra za razvoj knjižnic pri NUK dodaja, da je šolska knjižnica pogosto prvi stik otroka z eno od oblik javne službe. "Če šolski knjižničar svojega dela ne opravi dobro, povzroči katastrofo. Otrok ne dobi kompetenc za uporabo knjižničnega gradiva, ne zna uporabljati knjižnice, poiskati informacij. To je osnova za nadaljnje pridobivanje znanja," opozarja.

Naloge šolske knjižnice in knjižničarja je najbolje pogledati skozi prakso. "Naša šolska knjižnica je srce šole," pravi Gregor Škrlj, šolski knjižničar v Osnovni šoli Prule v Ljubljani. "Knjižnica in knjižničar sta vključena v vse dejavnosti: dan odprtih vrat, kulturni dnevi, projekti, ki se izvajajo zunaj šole. Sodelujemo pri projektu Rastem s knjigo, organiziram obisk knjižnega sejma za otroke od šestega do devetega razreda. Skrbim za bralno značko. Prirejam kviz s priznanji. Sodelujem pri urah, ki jih drugi učitelji izvedejo v knjižnici, vodim pouk knjižnično informacijskih znanj. Obveščam o novostih v literaturi in na področju stroke, prirejam uganke meseca in organiziram avdiovizualno delo," našteva svoje naloge.

Denarja je vedno premalo

Med pomembne naloge Gregorja Škrlja sodi tudi nabava strokovne literature za učitelje in leposlovja za učence. Pojasnjuje, da to poteka v dogovoru z drugimi zaposlenimi v šoli. Namen nakupa novih gradiv je podpora vzgojno-izobraževalnega dela, pravi Škrlj. "Če več učiteljev potrebuje neko gradivo pri pouku, ga nabavimo. Poskrbeti moramo, da je na voljo dovolj materiala za pouk, za domače branje, za bralno značko."

Denar za nakup knjig in drugega gradiva šole dobivajo večinoma iz proračuna ministrstva za šolstvo in šport, in sicer iz postavke za učila in šolske pripomočke, pojasnjujejo na ministrstvu. Koliko tega denarja bo namenjenega šolski knjižnici, po njihovi besedah določi vsak ravnatelj sam. Ta je tudi pedagoški in kadrovski vodja, zato odloča tudi, kdo bo v šolski knjižnici delal.

In koliko denarja šole namenijo knjižnicam? S temi podatki na ministrstvu zaradi avtonomije šol ne razpolagajo. Po podatkih Statističnega urada RS so leta 2009 šolske knjižnice za nakup vsega knjižničnega gradiva namenile 4,400.466 evrov, za nakup elektronskih virov pa 96.598 evrov. Prirast knjig in brošur je istega leta znašal 738.196 enot.

V letošnjem koledarskem letu Osnovna šola Prule nakupu novih knjig namenja 2200 evrov, pravi ravnatelj šole Dušan Merc. "Vsaka šola mora določiti svoje prioritete in narediti finančni načrt. Predlaga ga ravnatelj in v njem določi, koliko denarja gre za kaj. To potrdi svet šole. Je pa od ravnatelja do ravnatelja odvisno, kaj jemlje v svoji šoli kot prioriteto." Sicer pa se ne strinja z vladnim omejevanjem denarja za materialne stroške in izobraževanje v šolstvu zaradi gospodarske krize. "Kdor se ne izobražuje, ne more izobraževati, zato se pri tem ne more varčevati. Krčiti sredstva za knjižnico je napačno ravnanje."

"Denarja za knjige nam vedno primanjkuje, ne glede na to, ali vlada recesija ali ne," pravi ravnateljica Osnovne šole Slave Klavore Maribor Stanislava Frangež. Tudi pri njih za knjige namenijo od tisoč do dva tisoč evrov na leto, a letos bodo morali predvidena sredstva zaradi varčevalnih ukrepov krčiti. Čeprav naj bi bila gradiva, ki jih šolske knjižnice nabavljajo, namenjena tako učiteljem in strokovnim delavcem kot učencem, se ob nabavi osredotočajo na zadnje. Predvsem so na seznamu nakupov leposlovna dela in knjige, ki jih otroci potrebujejo za bralno značko, opisuje Frangeževa.

Da je pridobivanje novih gradiv problem, se zavedajo tudi na zavodu za šolstvo. "Ravnatelje ozaveščamo o tem, da učitelji ne morejo poučevati brez dobrih sodobnih virov, ki ponujajo učencem raznovrstno gradivo, učiteljem pa orodja za poučevanje," poudarja Steinbuchova. Na splošno pa v Društvu šolskih knjižničarjev po besedah predsednice Nataše Kuštrin Tušek opažajo, da so pogoji za delovanje šolske knjižnice pogosto odvisni tudi od okolja, v katerem šola deluje. "Nekatere šolske knjižnice imajo idealne pogoje za delo. V manjšem okolju v majhnih občinah pa so pogoji za delo večkrat slabši, manj gradiva lahko kupijo, pogosto nimajo dostopa do interneta."

Kako in s čim mora biti založena šolska knjižnica? Obstaja pravilnik o minimalnih pogojih za opravljanje knjižnične dejavnosti, a se ga po šolah ne držijo povsod, recesija pa še dodatno oteži zadeve, stanje opisuje predsednica društva šolskih knjižničarjev Nataša Kuštrin Tušek. Tudi na zavodu za šolstvo, čeprav se ukvarjajo s strokovnim delom v šolskih knjižnicah in skrbijo predvsem za pedagoško vlogo šolskega knjižničarja, opozarjajo: "Šolska knjižnica ni namenjena splošni izposoji. Namenjena je potrebam šol, in v tem se razlikuje od splošnih knjižnic."

Je torej prav, da nabava šolskih knjižnic ne sledi izdajanju novih naslovov pri založnikih, na kar ti pogosto opozarjajo? "Absolutno," je prepričan predsednik Društva Bralna značka Slovenije dr. Igor Saksida. "V dobrih desetih letih se je izdaja leposlovja na Slovenskem početverila, a samo najbolj naivni verjamejo, da se je ustrezno povečala tudi kakovost izdane literature. Gre za poplavo komercialnih, na učinek naravnanih del, in tu je ključno, da so zlasti knjižničarji pri nabavi gradiva in učitelji pri izbiri naslovov dovolj konservativni, da ne nasedajo ideji "kar je novo, je odlično, kar je klasično, je zastarelo", kajti to ne drži. Vorančeve Solzice bodo vedno očarljivo branje za vse generacije. Za ostalo so na voljo splošne knjižnice."

Do knjižnih uspešnic otroci tako in tako pridejo, če želijo, pravi Saksida. Za to so na voljo drugi mehanizmi - popularizacijski, medijski, tržni, najstniško svetovalni, vrstniški, navaja. "Naloga šole ni, da ugaja otrokom, ampak da jih vzgaja v bralca, in to je tudi namen šolske knjižnice." Tako je po njegovem tudi prav, da šolski knjižničar kakšno delo otroku odsvetuje. To ni znak njegovega neznanja ali nezanimanja, pač pa je znak strokovnosti. "Najbolj enostavno je reči, izberite si. Smiselno demokratično svetovati, kaj naj učenci berejo, pa je izjemno težka naloga." Navaja, da je leta 1994 izšlo 260 naslovov knjig, leta 2009 pa že 1044. "Selekcija torej ni znamenje neznanja ali avtoritarnega načina delovanja. Je znak skrbi za bralno kulturo. Ni vsaka knjiga vredna branja."

V Osnovni šoli Prule učence k branju ustrezne literature po besedah knjižničarja Gregorja Škrlja usmerjajo s priporočilnimi seznami. "Ne kupujemo najbolj trendovske literature, na primer vampirske. Ostajamo bolj na vzgojni ravni." Ali kdaj učencu kakšno knjigo odsvetuje? "Pri nižjih razredih včasih, ko vidim, da je tako velika in obsežna, da je niti odnesti ne more. Ne delam pa cenzure. Raje se z učenci pogovorim o pričakovanjih," pravi Škrlj.

Knjižnica - zadnje zatočišče za učitelje?

Med šolskimi knjižničarji je veliko takšnih, ki so s srcem pri delu, sem in tja pa se najde tudi kdo, ki za knjižnico ni najbolj primeren. Po zakonu je učiteljski poklic reguliran poklic, in tudi knjižničarstvo sodi zraven, pojasnjuje Steinbuchova. Zanj je predpisana bibliotekarska smer izobrazbe. Vendar pa druge določbe dovoljujejo, da v knjižnici lahko dela tudi kateri drug učitelj ali svetovalni delavec, ki mu šola ne more zagotoviti polne delovne obveznosti.

Po podatkih statističnega urada je bilo leta 2009 v šolskih knjižnicah zaposlenih 851 delavcev, med njimi jih je imelo 634 ustrezno knjižničarsko izobrazbo. Knjižničarji, ki nimajo ustrezne izobrazbe, bi morali po besedah Steinbuchove opraviti dopolnilno izobraževanje. Traja približno eno leto in poteka na ljubljanski Filozofski fakulteti. A ga zadnja leta ni bilo, ker prenovljen program čaka na akreditacijo, opozarja Steinbuchova. Tako na fakulteti kot na zavodu upajo, da bodo postopki kmalu končani in bodo program lahko razpisali prihodnje leto v poletnem semestru.

"Zelo različni profili so zaposleni v knjižnici," pravi Steinbuchova. Ravnatelji po njenih izkušnjah sicer upoštevajo tudi želje zaposlenih, a včasih se v knjižnici znajde tudi kdo, ki mu takšno delo ne leži. Vse pogosteje se dogaja, dodaja Kuštrin Tuškova iz društva šolskih knjižničarjev, da bi v šoli lahko imeli zaposlenega knjižničarja, pa namesto njega knjižnico vodijo trije drugi šolski delavci z delno obveznostjo. "Dogaja se, da v knjižnici pristanejo tudi delavci z zdravstvenimi težavami, zaradi katerih ne morejo več poučevati, na primer zaradi težav z glasilkami, ni pa to pravilo." Škrlj ve, da takim učiteljem ni lahko, saj za zakonsko ureditev niso sami krivi, tja jih pahnejo sistem in normativi. "Razumem tudi stisko ravnateljev, ki zaradi nezapolnjenih obveznosti drugih učiteljev ne zaposlijo knjižničarja."

Neustrezen knjižničar lahko škodi učencem

V praksi to pomeni, da lahko šolsko knjižnico vodi tudi profesor fizike ali tehničnega risanja, pravi Stanislav Bahor. "A če šolski knjižničar ne opravlja dobro svojega dela, lahko povzroči katastrofo. Otrok ne dobi kompetenc za uporabo knjižničnega gradiva, ne zna uporabljati knjižnice, poiskati informacij. Če tega nima, ne more znanja graditi naprej." Škoda je lahko nepopisna, meni tudi Škrlj. "Jaz sem tukaj s srcem in dušo. Knjižnica ni več tako enostavna reč, kot je bila včasih. Ogromno računalniškega znanja je treba imeti, knjižničarskega, tehnologijo je treba obvladati," pravi. Sam opaža, da so starejši zaposleni v šolah do tega precej zadržani in imajo strah pred novimi tehnologijami.

Tudi v društvu šolskih knjižničarjev menijo podobno: "Težko si predstavljam, da lahko nekdo, ki nima osnovnih pedagoških in knjižničarskih znanj, dobro opravlja to delo. Lahko imaš še tako rad knjige in otroke, ampak to ni dovolj. Naloge šolske knjižnice so specifične in raznolike," meni Kuštrin Tuškova. Po mnenju Steinbuchove v javnosti celo velja mnenje, da zna vsak zlagati knjige, saj jih tudi brati znamo vsi. "A ne more biti vsak knjižničar. Saj tudi vsi govorimo slovensko, pa ne more vsak poučevati slovenščine."

Kakšen je torej dober šolski knjižničar? Steinbuchova pravi: "Ne samo, da mora imeti pedagoško-andragoško izobrazbo in izobrazbo knjižničarske smeri. Znati mora delati z ljudmi ter obvladati napredno tehnologijo in računalnik. Biti mora prijazen, znati mora vrednotiti informacije. Celo prisluhniti mora znati učencem - včasih svoje težave raje zaupajo knjižničarju kot šolski svetovalni službi." Dr. Igor Saksida pa dodaja njihove glavne naloge: "Mlade bralce spodbujajo k branju, jim v tej poplavi gradiv svetujejo knjige, ki so dovolj kakovostne, da se jih splača prebrati. Poleg tega imajo pomembno vlogo tudi pri pouku. Pomagajo pri izbiri domačega branja in izvajajo knjižnično vzgojo."

Tudi knjižnica kot prostor se je v zadnjih letih spremenila. To ni več prostor tišine, opozarja Steinbuchova, čeprav je treba otroke še vedno naučiti reda in discipline. Dobra šolska knjižnica mora biti odprta in čim bolj dostopna učencem. V njej potekajo izposoja, pouk, individualno in skupinsko delo. "To je dandanes demokratičen prostor," meni Steinbuchova.

A mnogo šolskih knjižnic nima pogojev za takšno delo. Tako si tudi v Osnovni šoli Slave Klavore Maribor želijo, da bi knjižnico prenovili, pravi Frangeževa. Gradiva imajo dovolj, le prostora jim primanjkuje in tudi dotrajana je že.

Prav tako pa slovenske šolske knjižnice šepajo pri neknjižnih gradivih, so po besedah Steinbuchove ugotovili z raziskavami. Slovenske šolske knjižnice so v tem pogledu tradicionalne, založene so s knjigami, manj gradiv pa je elektronskih, in to bi radi spremenili.