Šlo je za nadgradnjo že tako bližnjih odnosov med Libijo in Jugoslavijo. Skupina štirih fotoreporterjev, dveh laborantov in pripravnika naj bi delila svoje izkušnje, pomagala usposobiti libijske kolege in dokumentirala proslavo ob 19. obletnici libijske revolucije - 1. september 1969 velja za dan, ko je Moamer Gadafi z vojaškim udarom libijskemu kralju Idrisu odvzel oblast.

Dve leti, dva tisoč dolarjev na mesec, preskrbljeni prenočišče v Tripolisu, hrana in prevoz.

"Takoj sem izračunal, da bi v dveh letih to naneslo preko 40 tisoč dolarjev. Za ta denar bi lahko dal v Libiji narediti jadrnico in nato z njo odplul nazaj na Jadransko morje," razlaga svoj tok misli pred dobrimi 22 leti Boban Plavevski. Danes živi v stanovanju v Mostah, kjer so stene polne slik ujetih trenutkov z jadranj tedaj, prej in kasneje.

Dober dan, delavci

Ko se je vseh sedem usedlo na letalo za Tripolis, je bilo še vedno poletje.

Libijski piloti so se šolali v Mostarju, v Beogradu so Libijci študirali medicino. Ob libijski obali so plavale jugoslovanske podmornice in v istem hotelu, v katerega so namestili fotoreportersko ekipo, so spali tudi jugoslovanski mornarji.

"Libijski mornarji so znali samo prižgati motorje," pihne Plavevski. "Za primere, ko je bilo treba izpluti ali če bi šlo zares, so imeli pripravljeno jugoslovansko posadko."

Skupina je prišla v državo, na katero so Američani dve leti prej poslali rakete in odvrgli bombe kot odgovor na libijski bombni napad v diskoteki v Berlinu. "Kaj se dogaja okoli nas, so nam povedali tamkajšnji Jugoslovani ali Libijci, ki so se vrteli okoli nas in je vsak drugi ali tretji znal srbohrvaško, ker se je šolal v Jugoslaviji," se spomni Plavevski.

Ko je skupina šestih Jugoslovanov in ene Jugoslovanke prispela v Tripolis, jih je čakal uradni sprejem. To je bilo edinkrat, ko so z Gadafijem izmenjali nekaj besed. Plavevski se spominja, da je Gadafi vprašal:

"Jugoslavija?"

"Ja," sem odgovoril

In je rekel: "Dober dan."

Gadafija ali Gagija, kot mu pravi Plavevski, so fotografirali, ko je sprejemal uradne obiske, in na njegovem posestvu v Tripolisu, ograjenem z večmetrsko betonsko ograjo ter s prvorazrednim olimpijskim bazenom.

"V šotoru, v katerem je sedel in pozdravljal politike Zahoda in Vzhoda, je imel svoj sedež dvignjen na manjši podij. Vhod v šotor pa je bil izjemno nizek. Gagi je sedel na svojem stolu, medtem ko so gostje vstopali. Vsak, ki je vstopil, še tako nizke postave, se je moral skloniti, da je prišel notri. To so bili trenutki, ko smo fotografirali. Tako so bili vsi obiskovalci vedno napol priklonjeni, Gadafi pa gosposko dvignjen in poseden na svojem stolu. Bilo je zabavno. Česa takega nisem videl nikoli prej ne kasneje," napol hudomušno, napol prezirljivo pripoveduje fotograf, ki je svojo kariero začel v začetku sedemdesetih pri beograjskem časopisu Politika in leta 1980 prestopil k Tanjugu.

Njihova vloga inštruktorjev za fotoreporterje libijske tiskovne agencije JANA (Jamahiriya News Agency) je kmalu zvodenela. Njihovi predvideni učenci so sedeli v pisarnah, klepetali, pili čaj in čakali, da so se inštruktorji vrnili s terena in sta nato njihova laboranta razvila filme.

"Organizirali smo se v dvojice, v katerih smo delali, eden s črno-belim, drugi z barvnim filmom. Šli smo kot inštruktorji, a končali kot navadni delavci," pripoveduje Plavevski. Njihov načrt, da bodo po letu dni iznašli način, kako pritihotapiti kakšne fotografije ven, je propadel. "Ničesar nimam. Kot pravi fotoreporter govorim, kaj smo doživeli, ne morem pa ničesar pokazati."

Dogovorjeno je bilo, da pridejo brez opreme, saj bodo vso dobili v Libiji. A Boban Plavevski je vseeno prinesel svoj aparat in objektive. Fotoaparati, ki so jim jih dali Libijci, so imeli le minimalno možnost približevanja slike. Plavevski je s svojim večjim objektivom naredil nekaj portretov Gadafija.

"Ker sem lahko toliko približal njegov obraz, so se nenadoma videle vse nepravilnosti njegove kože. A bila je dobra fotografija in vztrajal sem, da so jo razvili tudi v barvah. Ko mi jo je libijski kolega pokazal, sem mu rekel: 'Dobro, ne?' A se je samo posmehnil. Fotografijo in film mi je vzel iz rok in oba spustil skozi napravo za rezanje. Konec. Veliki voditelj je moral biti lep."

Senca spora

Na veliki proslavi ob 19. rojstnem dnevu Gadafijeve države, na katero so bili povabljeni tudi vsi pomembnejši in prijateljski voditelji, se je trlo tujih fotografov in novinarjev. A vsi so bili pod tribuno. Le jugoslovanska dvojica je imela dostop nanjo.

Boban Plavevski je končal v lovskem džipu, v katerem se je zadnji sedež lahko dvignil. Priprava, ki naj bi pomagala, da lovci dobro namerijo, je bila zamišljena kot pripomoček, da bo ulovil najboljši kot za fotografijo.

"Najprej so me peljali skozi množico na glavnem trgu. Včasih so bile tam palme, a Gagi je dal vse posekati. Vse je zabetoniral in tla pobarval zeleno. To je bil Zeleni trg. Zdaj, ko so uporniki prišli v Tripolis, sem videl, da so tam spet palme, majhne, a žive."

Z džipom so ga pripeljali pred tribuno.

"Voznik me pogleda, če je vse v redu. Pokimam mu in hočem stopiti ven. A me ustavi. Da moram ostati v avtu. Potem je zapeljal še malo naprej, pa malo nazaj, in tam sem potem fotografiral veliko slavje."

Ko so čakali na prihod Gadafija, je klepetal s prevajalcem v srbohrvaščini. Zagledal je Jaserja Arafata, pokazal nanj in vprašal, kje v Tripolisu bi lahko kupil črno-belo kifajo. Čez nekaj časa jo je dobil v roke. Arafat je videl, da kaže nanj, se pozanimal, kaj fotograf želi, in nato svojemu šoferju naročil, da mu odnese ruto, ki je postala znak boja za neodvisnost in svobodo Palestine.

Danes je bolj nepozabno v spominu Plavevskega to, kako so mu kmalu potem, še vedno pričakujoč slavljenca, prinesli limonado. V resnici je vprašal le, ali je kje kaka plastenka z vodo. In čez nekaj minut je do džipa prihitel moški s pladnjem, na katerem je bil vrč limonade z ledom samo zanj.

Proslava je uspela sijajno, fotografije tudi. Šok je nastopil, ko je Boban Plavevski odprl časopis. Poleg Gadafija se je pojavila velika črna lisa.

"Kaj je to?" je vprašal libijskega kolega.

"Senca," je bil kratek odgovor.

Kasneje je iz drugih virov izvedel, da sta se dan po proslavi Gadafi in Hosni Mubarak sporekla. Na desnega soseda je padla dolga senca nejevoljne cenzure.

Le enkrat so bili v Tripolisu priče nemirom. "Bila je nogometna tekma med Libijo in Alžirijo. Zmaga Libijcem ne bi prinesla nič, ker so imeli premalo točk od prej. A če bi zmagala Alžirija, bi Alžirci napredovali v naslednji krog. Takrat je Gadafi rekel, zmagala bo Alžirija. In Libijci so zgubili. Potem so izbruhnile demonstracije," se spominja Plavevski.

Po dveh mesecih fotografiranja je padla zavesa. Sedijo. Čakajo. Se presedajo po hotelu. Sedijo. Čakajo. Jejo.

"Začeli smo hoditi okoli po Tripolisu. Bilo je kot Potemkinovo mesto. Tri dni pred proslavo so vsa pročelja hiš prepleskali belo in zeleno. A ko si stopil dva metra med hiše, si bil nenadoma med ruševinami. Nič. Ves čas si imel občutek, da te nekdo opazuje. Ker ni bilo kaj početi, sem si sposodil knjigo nekega Angleža o muslimanih." Da bi bolje razumel okolje, v katerem se je znašel in s katerim je prišel v komunikacijski šum.

Nesojena nevesta iz Gane

"S knjigo sem hodil na obalo. Tam je bila restavracija s super teraso. Gledal sem na morje in si predstavljal, kje je Jadran. Pil sem kokosovo mleko. Ponavadi sem bil edini gost. Vrteli so lokalno muziko in stregel je črnec. Drugi dan je pristopil, pomignil na zvočnike in vprašal, če mi je všeč. Ponudil je, da predvaja jazz. Vsak dan, ko je videl, da prihajam, je zamenjal glasbo in dal gor jazz."

Zagrizen jadralec je kmalu ugotovil, da v Libiji ni ladjedelnice. "In tako je tudi moje sanje, da bom z jadrnico odplul nazaj na Jadran, odpihnilo."

Kaj natančno se je zgodilo, da so padli v nemilost, še do danes ni jasno. V stanju vegetiranja, brez potnih listov, so ostali štiri mesece.

Radi so hodili v naselje malih hišk, kjer so živeli delavci Smelta. Tam so ženske imele v vsaki hiši po dva bojlerja.

"Okoli so rasli pomarančevci, zelenje, vse je bilo bujno, plodovito. Eden od delavcev mi je v nekem trenutku rekel: 'Veš, ni trave, iz katere se ne bi dalo narediti žganja.'"

Kot tujci so alkohol lahko pili, niso pa ga smeli ne prodajati ne proizvajati ali kupiti. "Delavke Smelta so žganje kuhale v bojlerjih. Varile pa so tudi pivo iz otroške hrane. Okus ni bil izjemen, a bilo je v redu," se smeje Plavevski.

"Tudi Libijci so pri njih kupovali rakijo. A enkrat so se sprli glede plačila in čez pol ure je prišla policija. Žensko so odpeljali." Skoraj dva meseca so delavci in fotografi hodili na jugoslovansko ambasado, po ministrstvih, trkali na vrata, vrteli telefone.

"Izpustili so jo zaradi vseh pritiskov in posredovanj. Drugače ostane ženska v zaporu tudi, ko prestane svojo kazen, če je ne pride iskat oče, družinski član ali mož. Ko je prišla ven, nam je pripovedovala, da je bila zaprta še s približno 60 ženskami z otroki. Na 40 ali 50 kvadratnih metrih. Ob sobotah so jim dali liter vode, da so se umile. In tam je srečala dve ganski stevardesi. Zaprti sta bili, ker so nekaj našli v njuni prtljagi. Pred tremi leti sta bili obsojeni na pol leta ali leto dni zapora. A nato ni nihče prišel ponju in ostali sta tam. Reče mi: 'Glej, ti nisi oženjen, edini si samski, daj, poroči se vsaj z eno, da bo lahko prišla iz zapora. Saj se potem lahko takoj ločiš od nje, ni važno.'"

Boban Plavevski pravi, da je sonarodnjakinjo nekaj časa gledal, razmislil in nato rekel: "Okej." Začeli so zbirati dokumente in potrdila. Načrtovali so, da nato pobegnejo prek porozne meje s Tunizijo in se pretihotapijo na italijansko ladjo. Vse je bilo pripravljeno, da gredo naslednji dan v zapor zaprosit za roko gansko stevardeso.

"Nato je okoli šeste ure zvečer pred hotelom ustavil avto. Tip pride do nas in nam reče, da bomo naslednji dan ob devetih mi in naša prtljaga na letališču in nato na letalu za Beograd," pravi Boban Plavevski.

Naslednje jutro je bilo vseh sedem s kovčki pripravljenih. Še isti dan so v kombiju na cesti od letališča proti Beogradu odvili zamašek pravi steklenici viskija. Bil je čas za proslavljanje. Boban Plavevski se ni nikoli ozrl nazaj.