Ateeq Rahman se je rodil leta 1947 v muslimanski družini v tedanji britanski Indiji, "britanskem indijskem imperiju", malo preden je ta istega leta razpadel. V London je prišel iz vzhodnega Pakistana, danes pa je njegov rojstni kraj v Bangladešu. Štiriindvajsetletnega mladoporočenca Ateeqa je leta 1971 njegovo podjetje za tri leta poslalo v londonski urad, vzhodni Pakistan pa se je medtem odcepil in postal nova država Bangladeš. Ateeq in žena sta ostala na Otoku, kjer je Ateeq dobil službo računovodje v velikem londonskem računovodskem podjetju. Leta 1978 je postal samostojni podjetnik, računovodja, kar je še danes, čeprav pravi, da je "napol upokojen". Trem v Londonu rojenim sinovom, starim 29, 27 in 26 let, ki vsi še živijo doma, ker časi niso naklonjeni osamosvojitvi mladih Otočanov, bo pred pravo upokojitvijo moral pomagati zapustiti družinsko gnezdo.

Ateeq gre v mošejo pogosto tudi dvakrat na dan - popoldne in zvečer. Ne samo zaradi molitev, ampak tudi zaradi družabnega življenja. Njegovi sinovi gredo v mošejo, ki je tako rekoč čez cesto, enkrat do dvakrat na leto. O deseti obletnici napadov enajstega septembra in dogodkih, povezanih z njimi, sva se pogovarjala pri njem doma. Najprej me je zanimalo, ali se je prav v to ulico v Wimbledon Parku naselil zaradi neposredne bližine mošeje.

"Ne, ampak zaradi zelo ugodne priložnosti za nakup hiše. Mošejo so sezidali kasneje," ni mogel zadržati smeha.

Kakšno je vaše stališče do vere? Zdi se, da islam ne more sprejeti posvetne države. Mislite, da morata biti država in vera ločeni?

Država in vera morata biti ločeni, ja. Vera v življenju vseh ljudi, pa naj so muslimani, kristjani, judi..., bi morala biti zasebna stvar. Moja vera je moja osebna stvar. Ne smem je nikomur vsiljevati, in nihče je ne sme vsiljevati meni. Vera nima kaj iskati v politiki. Ljudje, ki so zmerni, pa naj so muslimani ali kristjani, bi se morali združiti in se s skupnimi močmi znebiti skrajnežev.

Uživate v Britaniji tolikšno svobodo veroizpovedi, kot si želite? Se počutite povsem versko svobodnega?

Svoboda veroizpovedi tukaj je večja kot tam, kjer sem bil rojen. V svojo mošejo tukaj grem lahko kadarkoli hočem, od zgodaj zjutraj do pozno zvečer. Tam pa si zaradi groženj kriminalcev ljudje ne upajo v mošejo, še posebej ne zgodaj zjutraj in pozno zvečer.

Menda se vsi zelo natančno spominjamo, kjer smo bili in kaj smo počeli enajstega septembra 2001. Se spomnite, kje ste bili vi?

Zelo jasno se spominjam. Za računovodsko podjetje iz Cityja, za katero sem nekoč delal, sem tisti dan delal na Regent Streetu v središču Londona. Po kosilu smo se vrnili v pisarno, v kateri so bili vsi pred televizijskim zaslonom. Vznemirjeni. Sedeli so na robu stolov ali stali. Nekateri so tudi vzklikali. "Kaj je narobe?" sem vprašal. "Kako ne veš," so mi govorili, "nebotičnika, dvojčka v New Yorku sta bila napadena, poglej, poglej…"

Kakšna je bila vaša prva reakcija, ko je bilo dokončno jasno, kaj se je zgodilo?

Moja prva reakcija je bila: Kako se lahko kaj takega zgodi?! Kdorkoli naredi kaj takega, ubija, ne more biti prišteven, ne more imeti normalnega uma. Vsakdo, ki naredi kaj takega, je bolnik. Posebej, ko so žrtve neoboroženi civilisti. To je zelo jasno tudi s stališča moje vere, ki nam prepoveduje, da napademo kogarkoli: otroka, žensko ali moškega, ki ni vojak. To je nesprejemljivo. To je živalsko…

Kako na ta dogodek gledate deset let kasneje? Je ta dogodek kakorkoli vplival na vaše življenje, življenje vaše družine?

Moje življenje se ni spremenilo. Povsem enako je, kot je bilo prej.

Številni britanski muslimani pravijo, da se je odnos do njih spremenil po napadih enajstega septembra in napadih v Londonu leta 2005, da je postalo okolje do njih sumničavo, celo sovražno. Kakšne so vaše izkušnje?

Srečo imam, da živim v delu Londona, v katerem se ta odnos ni niti najmanj spremenil. Spomnim se soseda, kristjana, ki je po napadih na nekaj mošej v Britaniji po enajstem septembru prišel k meni in rekel: "Ateeq, če se bo karkoli zgodilo tvoji mošeji, ne hodi tja, bom šel jaz in opravil s krivci." Med tistimi, ki prihajajo v to mošejo, nikoli nisem slišal nobenih pritožb, da bi jih kdorkoli nadlegoval ali jim naredil kaj slabega zato, ker so muslimani.

V nekaterih britanskih mestih so velike muslimanske skupnosti, o katerih je znano, da se držijo zase in da so se po enajstem septembru še bolj zaprle vase.

Morale bi se, prav nasprotno, odpreti in z odprtimi rokami objeti ljudi iz drugih skupnosti, ljudi drugih veroizpovedi. Morali bi se večkrat usesti skupaj in se pogovarjati, povedati drug drugemu svoje misli. Ljudje so dobri in slabi, ne glede na versko ali kakšno drugo pripadnost. Usedimo se skupaj in skupaj premagajmo zlo.

V Britaniji se veliko govori o radikalizaciji mladih muslimanov in povečevanju števila skrajnežev…

Velika večina mladih ni radikaliziranih. Med mladimi muslimani, ki prihajajo v našo mošejo, prav gotovo ni radikalnih muslimanov. V mošejo pridejo na molitev in to je to. Skrajneže bi morali osamiti, jim pokazati, da so družbeno nesprejemljivi, nedobrodošli v naših domovih. Zmerna večina lahko premaga manjšino skrajnežev. Konec koncev pa je radikalizacija mladih posledica pomanjkljive izobrazbe in predvsem revščine. Tudi v tako imenovanem muslimanskem svetu, kjer je bogastvo skoncentrirano v rokah peščice, kar rojeva jezo, frustracije, radikalnost. Kralji in predsedniki živijo v razkošnih palačah, večina ljudi pa v revščini. Moje iskreno upanje je, da bodo tako imenovani voditelji sveta sedli skupaj in poskusili dejansko rešiti največji problem revščine. Prerazporeditev bogastva je nujna.

Kakšno je vaše mnenje o terorizmu? Tako imenovanem islamskem terorizmu?

Terorizem je en sam. Muslimanski teroristi so "ugrabili" vero. Muslimanska vera ne dovoljuje terorizma.

Kakšno je vaše mnenje o vojnah, ki so sledile enajstemu septembru?

Govorilo se je, da Sadam Husein daje zatočišče talibanom in da ima orožje za množično uničevanje, kar ni bilo res. Vemo, da Sadam Husein ni bil angel. Bil je zlo. Morali bi se ga znebiti, vendar zato še ni bilo treba iti v vojno. Enako velja za Libijo.

Ko so Britanci vladali v Indiji, so se hoteli polastiti Afganistana. Pa jim je spodletelo. Problem Afganistana je ta, da ni država. Afganistanci niso narod. Tam so plemena, ki ne sprejemajo drug drugega. Pripadniki različnih plemen ne bi niti jedli skupaj, kaj šele počeli kaj drugega skupaj. Sovražijo drug drugega. Zahod jih hoče združiti, kar je nemogoča misija.

Kakšna je bila vaša reakcija na likvidacijo Osame bin Ladna? Je bilo prav, da so ga ubili, ali bi ga morali postaviti na sodišče?

Bil sem zelo vesel in zadovoljen, da so ga izsledili, vendar bi ga morali ujeti živega in ga postaviti na zatožno klop, mu prebrati obtožnico in mu dati priložnost, da pove, kar bi imel povedati, To, da so ga ustrelili, ni prav. Tudi to je terorizem. Morali bi mu soditi, pa bi na dan prišla resnica. Naj ljudje slišijo, kaj je naredil, in naj sam pove, zakaj je to naredil. Na dan bi prišla resnica, ki je zdaj verjetno ne bomo nikoli izvedeli.