Ustava ni desna ali leva

Volilci se torej nad formalno demokratičnostjo naše ureditve načeloma ne bi smeli pritoževati. Ustava nam zagotavlja, da neposredno ali (praviloma) posredno izvršujemo oblast, odločamo o temeljnih pravilih skupnosti, v kateri živimo, pri tem pa smo lahko prepričani, da imajo ta pravila svoj izvor v naši volji oziroma pristanku. V bistvenem podobno ureditev poznajo tudi druge razvite in demokratične države. To, da je nad ljudsko voljo ustavno sodišče, ki lahko (zlasti zaradi varstva človekovih pravic) razveljavi zakon ali prepove referendum, ni nikakršen odklon, pač pa normalen element ustavne demokracije. Ustavna demokracija namreč prepreči uveljavitev demokratično oblikovane volje, ko je ta v neskladju z ustavnimi vrednotami, ki so v demokraciji največkrat ogrožene pri majhnih, politično nemočnih in nepriljubljenih družbenih skupinah (na primer izbrisani, homoseksualci itd.).

Sicer pa si moramo ustavo predstavljati kot zelo široko zastavljen okvir, znotraj katerega se po določenih pravilih odvija politična igra, v kateri naj zmaga tisti, ki je dobil največ glasov volilcev. Zmagovalec naj ima potem realne možnosti, da v praksi uresniči mandat, ki so mu ga dali volilci, torej da dejansko sprejme zakone, ki ustrezajo njihovim interesom, vrednotam in preferencam. Zmagati na volitvah, potem pa odločati v nasprotju z dejanskimi ekonomskimi interesi večine ljudi, je v resnici neke vrste perverzija demokracije, zaradi katere lahko postane demokracija prazna forma oziroma "stroj za žigosanje", medtem ko se prave odločitve sprejemajo na sedežih mednarodnih organizacij, sestankih skupin G-20 ali G-8 ali znotraj zaupnih krogov lokalnih oligarhij. Družbeni in socialni razvoj ter večanje prosperitete večine prebivalstva lahko tako hitro postaneta zanemarjeni frazi.

Ustavo moramo razumeti kot v osnovi politično nevtralen dokument. Ustava ni desna ali leva, dopušča pa, da na volitvah zmaga tako desnica kot levica, pri čemer ustava zgolj "poreže" ekstremne robove obeh velikih političnih usmeritev. Leve stranke morajo spoštovati gospodarsko zasnovo družbe s pomembno vlogo zasebne lastnine oziroma svobodnega podjetništva ter načela demokratične in strankarsko pluralne demokracije. Desne stranke morajo spoštovati enakost vseh ljudi, ločenost cerkve in države ter ustavno načelo socialne države; to je najgloblji izvor zapovedi določene minimalne ravni socialnega varstva, ki naj vsakomur zagotavlja preživetje, pa tudi pravila, da mora pokojnina v določeni meri zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi.

Zapora za levico

Stališču o politični nevtralnosti ustave utegne kdo oporekati prav zaradi njenega načela socialne države in obveznih javnih socialnih zavarovanj. Vendar ne pozabimo, da ustava po drugi strani varuje pred neodplačnimi razlastitvami, lastnike premoženja in upravičence do visokih dohodkov pa pred nesorazmerno visokimi davčnimi bremeni, ki posegajo v bistvo lastnine kot materialne podlage človekove svobode. Ustavno sodišče je že povedalo, da lahko skupna davčna obremenitev donosa od premoženja dosega največ približno polovično delitev med zasebnim in javnim.

Politična nevtralnost ustave in načelo prave, vsebinske demokratičnosti sta danes ogrožena. Ogrožena nista samo ali posebej v Sloveniji, pač pa povsod po Evropi, in to iz t.i. neoliberalne smeri, kakor kritični avtorji ocenjujejo tisti pogled na svet, ki se zavzema za čim bolj intenzivno privatizacijo, deregulacijo, majhen javni sektor, nizke davke ter krčenje socialne države. Problem seveda ni v morebitni zmagi teh idej na volitvah, v poštenem političnem boju. Problem je v tem, da se skušajo v temeljne državne in naddržavne dokumente vnašati določbe, ki delujejo kot trajne politične blokade oziroma zapornice za tiste politične zamisli, ki so desetletja veljale za jedro programa zmerne in evropsko sprejemljive levice. S tem se levica pravzaprav (za vedno?) ukinja kot ustavnopravno dopustna politična opcija.

Z ustavno izločitvijo najbolj pomembnih ekonomskih vsebin iz političnih programov in njihovim prenosom na domnevno neodvisne tehnokratske ustanove se naklepno zagotavlja, da bodo te ekonomske vsebine v praksi urejene na način, ki ustreza predvsem premoženjskim koristim najpremožnejšega dela prebivalstva. Ko so ustavne blokade določenih politik sprejete, jih je mogoče spremeniti le z absolutno, dvetretjinsko večino v državnem zboru, kar za politične stranke predstavlja pogosto nepremostljivo prepreko. Toda tak odklon od načela navadnega večinskega odločanja je lahko sprejemljiv le za določanje najvišjih ustavnih vrednot, o katerih obstaja zelo široko družbeno soglasje.

Slovenska ustava že vsebuje skrito "mino", ki pomembno oži polje možnih politik, za drugo pa se pripravljajo politične podlage. Prva določba-zapornica je načelo neodvisne (oziroma v svojem delovanju samostojne) centralne banke iz 152. člena ustave, ki je maksimalno izolirana od političnega vpliva. Zaradi prenosa monetarne politike na Evropsko centralno banko (ECB) je v praksi daleč pomembnejša njegova evropska ustreznica v 130. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v kombinaciji z mandatom ECB, da skrbi za stabilnost cen (nizko inflacijo) kot najvišji "meta-cilj", kateremu morajo biti podrejeni vsi drugi morebitni cilji monetarne politike.

Druga problematična določba za zdaj obstaja le v evropskem pravu, kjer t.i. maastrichtska kriterija postavljata meji: za javnofinančni primanjkljaj največ 3 odstotke BDP, za javni dolg pa največ 60 odstotkov BDP. Ti dve merili v preteklosti nista bili dosledno spoštovani, zato nemška kanclerka in francoski predsednik zadnje čase vznemirjata EU s pobudo o ustavni vzpostavitvi zavezujočih "dolžniških zavor" oziroma pravil o izravnanem proračunu držav območja evra.

V Sloveniji je največja opozicijska stranka predstavila podoben predlog, ki pa se nanaša na še bolj radikalno vprašanje omejitve deleža javne porabe v BDP na 45 odstotkov BDP. Uveljavitev tega predloga bi z močjo ustavne prepovedi preprečila, da bi Slovenija vzpostavila deleže javne porabe na ravni denimo Švedske ali Danske (52,5 in 51,8 odstotka v letu 2011), kar se mi zdi, milo rečeno, nenavadno pravno blokiranje morebitnih razvojnih poti naše družbe, za katere bi se utegnili nekoč odločiti slovenski volilci. Vendar ni dvoma, da bodo za takimi predlogi - če jih bo sprejel legendarni francosko-nemški vlak - stale vse domače politične opcije.

Veliko vprašanje je, koliko so tovrstni predlogi v današnjem kontekstu zdravljenja posledic finančne krize in posledičnih velikih javnofinančnih primanjkljajev in državnih dolgov sploh (na kratki rok) uresničljivi. Pomembnejši pomislek pa je naslednji: so brutalno nizka inflacija (manj kot 2 odstotka po kriterijih ECB!), neodvisnost centralne banke, izravnani proračun, zelo nizka stopnja državnega dolga ter navzgor omejen delež javne porabe v BDP res tako nesporne, trajne in bistvene vrednote, da si zaslužijo ustavni status, najsi bo na domači ali evropski ravni? Kdor želi volilce na volitvah prepričati, da je na primer krčenje števila bolnišnic in stagnacija števila vzgojiteljic v vrtcih prava stvar, ima za to na voljo politično areno. Če pa želijo politične elite ob sklicevanju na odgovornost do mednarodnih finančnih trgov na hitro spraviti skozi spremembe ustave, z njimi trajno zabetonirati novo ureditev ter tako zanemariti socialne obveznosti države do tistih, ki so vir njihovega mandata, je to lahko sporno.

Parcialni pogledi ne sodijo v ustavo

Nihče si ne želi hiperinflacije, finančno neodgovorne vlade, bankrota države ter zloma javnih financ. Vendar nam kratek vpogled v ekonomsko zgodovino pokaže, da vrednote, ki naj bi jih danes povzdignili na ustavno raven, niso vedno igrale posebej pomembne vloge. Še več, monetarno-ekonomske rešitve, ki nam jih vsiljujejo, niso niti najmanj "tehnične" in "strokovne", pač pa so politične in vrednostno nabite z interesnim nabojem, ki ustreza željam vplivnih finančnih krogov ter zasebnega kapitala.

Nepopustljiva osredotočenost centralnih bank na zasledovanje zelo nizke inflacije vpliva na višje obrestne mere in s tem na rast in zaposlenost, s čimer se namenoma ustvarja pritisk na višino delavskih plač in uničujejo delovna mesta, obenem pa se ščiti premoženje velikih imetnikov finančnih instrumentov s fiksno obrestno mero (fixed income). Nižjemu in srednjemu sloju z vsaj delno indeksiranimi rednimi prihodki, predvsem pa vsaj z varno redno zaposlitvijo, zmerna inflacija po drugi strani niti ne škodi preveč.

Bolj sproščeno monetarno politiko in posledično nekoliko višjo inflacijo pa je mogoče doseči z rahljanjem neodvisnosti centralnih bank ali vsaj z njihovim izrecnim mandatom, naj njihova politika pripomore h gospodarski rasti. Trade-off med inflacijo in nezaposlenostjo je eminentno politično vprašanje in ni jasno, zakaj bi namesto politike o njem odločale od demokratičnega procesa izolirane bančniške klike. Ustavne dolžniške zavore in zahteve po izravnanem proračunu otežujejo izvedbo obsežnih socialnih programov in proticikličnih politik. Te koristijo t.i. malim ljudem. Po drugi strani finančni trgi ljubijo varnost in stabilnost, ki jo zagotavlja ustavna ureditev, ki se upira naravni težnji demokratične družbe po redistribuciji dohodkov. Kateri od teh dveh teženj dati prednost, je še eno eminentno politično vprašanje, o katerem naj čim bolj svobodno odloča demokratično izvoljena vlada.

Povsem politično pogojena je tudi težnja po ustavni omejitvi deleža javne porabe v BDP pod "skandinavske" deleže, ki bi očitno delovala celo ob izravnanem proračunu, ki bi ga vlada lahko dosegla, med drugim, denimo, z opazno povišano obdavčitvijo kapitala, ki je v Sloveniji trenutno pod povprečjem EU. Ne gre toliko za vprašanje, ali je v določenem zgodovinskem trenutku z vidika konsenza ekonomske stroke smotrno začasno sprejeti restriktivne in konservativne poglede na javne finance ter inflacijo. Ne gre niti za to, ali lahko v nekem trenutku vodilno vlogo v državi prevzamejo politične sile, ki imajo to za jedro svojega programa. Oboje je povsem mogoče v sedanjem ustavnem okviru Slovenije in EU. Gre za vprašanje, ali je neki interesno obremenjen, parcialen in nujno nepopoln pogled na vodenje ekonomije tako pomemben, da ga je mogoče povišati na ustavno raven, kamor spadajo le najvišje, najbolj soglasno deljene ter najbolj trajne vrednote naše družbe.

Treba se je upreti najnovejšim tendencam po konstitucionalizaciji vprašanj ekonomske politike (pri centralnih bankah je veliki met elitam sicer že uspel), ki so žarišče družbenih konfliktov in interesov različnih skupin. Demokratična arena je namreč pravi prostor za reševanje teh vprašanj. Tisti, ki se zavzemajo za ustavne spremembe, dobro vedo, koliko so njihovi interesi nasprotni interesom večine prebivalstva. Zato bodo dali vse od sebe, da monetarno in fiskalno politiko izvzamejo iz dosega demokratičnega odločanja.