Ingrid Mager
Šamanka Branka, kot je samo sebe poimenovala dr. Branislava Sušnik, je povsem nenapisana stran v naši zgodovini in ena največjih znanstvenic, ki so se kdaj rodile pri nas. Predana raziskovalka, humanistka in borka za pravice staroselskih Indijancev, predvsem v Paragvaju, kjer je 40 let vodila etnografski muzej Andres Berbero v Asuncionu in tam živela tudi do svoje smrti leta 1996, je sedaj razumljena kot svetnica. Posvetili so ji znamko, nedavno so po njej poimenovali ulico, v znanstvenih krogih se spomnijo, da je bila nepopustljiva in težko razumljena, ker je bila podkovana s tako različnimi znanji. Leta 1992 je prejela paragvajsko nagrado za dosežke v znanosti in bila posmrtno odlikovana za znanstveni prispevek k paragvajski identiteti. Po drugi strani pa sedaj njena zapuščina zaradi pomanjkanja denarja nezaščitena propada v muzeju v Asuncionu. V Paragvaju so njeno bogato dokumentacijo pripravljeni izročiti, če bi le prišla pobuda iz Slovenije.
Branislava Sušnik se je rodila 1920 v Medvodah. Leta 1937 se je vpisala na ljubljansko univerzo, diplomirala iz prazgodovine in zgodovine, hkrati pa je študirala na Dunaju etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje, iz česar je leta 1942 tudi doktorirala pri uglednem antropologu dr. Wilhelmu Schmidtu. V Rimu, na vatikanskem Biblijskem inštitutu, je študirala orientalske študije: diplomirala je iz preučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije, obiskovala pa je tudi predavanja iz rimske in starokrščanske arheologije ter sumersko-babilonske zgodovine in arheologije.
Od begunke do direktorice
Potem se je vrnila domov, v vojno vihro, ki ji je že kmalu umorila očeta, Jožeta Sušnika, vodja žandarmerijske postaje v Devici Mariji pri Polju. Nerada je govorila o teh časih. Bila je namreč tudi v zaporu v Ajdovščini, ko je bežala v Italijo, potem nekaj časa v zaporu v Lienzu. Prijatelji jezuiti so jo nato uspeli spraviti v Rim, kjer je kot begunka ostala pri šolskih sestrah. Takrat je celo razmišljala, da bi kot misijonarka odpotovala v azijske dežele, toda življenjska pot jo je odpeljala v povsem drugo smer. Leta 1947 je prispela v Južno Ameriko.
V etnografskem muzeju v Asuncionu, kjer je potem ostala do upokojitve, je delo direktorice prevzela leta 1952. Povabil jo je ustanovitelj muzeja Andres Berbero, toda njenega prihoda ni dočakal, ker je dva meseca prej umrl. Sušnikova je ves ta čas vodila tudi katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na filozofski državni univerzi v Asuncionu.
V tem času je organizirala številne ekspedicije med staroselce v težkih pogojih za preživetje in dokumentiranje, na vseh svojih potovanjih pa je vse skrbno fotografirala in zvočno beležila. Nastajala je snov, ki jo je pozneje uporabila za svoje kulturno-antropološke raziskave, ki jih je publicirala v 83 strokovnih knjigah. Veliko jih je morda še v njenih rokopisih in med zapuščino, nekatera dela pa so se verjetno tudi izgubila. Ta dragocena dognanja o antropologiji in zgodovini Paragvaja in Južne Amerike se žal še vedno lahko berejo v glavnem v španščini, sta pa tudi v slovenščini izšli dve njeni deli: Med Indijanci Lengua (1953) ter Totemizem in šamanizem pri Čamakokih (1959).
Šamanka Branka v dokumentarcu
Režiser Matjaž Žbontar je o tej izjemno zanimivi ženski, posledično pa o arheoloških izkopavanjih na temo inkovske kulture, posnel dokumentarni film. Snemal ga je dlje časa in ga v bistvu končal v drugem zamahu, s šamanko Branko v ospredju. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč živel v Boliviji in tam so pri izkopavanjih naleteli na zanimivo kulturo, ki je niso znali identificirati. Izkopanine, kosti, zakopane v žarah, ki so jih našli v El Beniju v Boliviji, v savani Pampa, na terasah nenavadnih oblik, sta s prijateljem odnesla v antropološki inštitut v Zürich in tam so najdbe datirali v leto 1000, kar sovpada s časom imperija Inkov, ki je Žbontarja še posebno zanimal. Prav okoli leta 1000 se je namreč vladar Manqu Qhapaq, ki naj bi bil sin Sonca, s sestro in soprogo Mama Uqllu spustil z Otoka Sonca k jezeru Titikaka, na prvotno ozemlje Inkov. Žbontar: "Toda že takoj ob prihodu sem videl, da s to zgodbo nekaj ni v redu. So res divja indijanska plemena iz Amazonije napadala inkovski imperij ter ugrabljala hrano in njihove žene? V Amazoniji so namreč veliko lepše ženske kot zgoraj na severu, prav tako imajo obilo hrane." Gradivo je bilo posneto, dokumentarec pa takrat ni ugledal luči sveta.
Petindvajset let pozneje, ko je v Južni Ameriki snemal film o arhitektu Viktorju Silčiču, mu je zgodovinarka Irene Mislej povedala, da je živela v Paragvaju Slovenka, ki je tudi raziskovala in izkopavala v tistem delu Južne Amerike kot nekoč on. "Odločil sem se, da ta film o inkovski kulturi vendarle dokončam in ko sem vstopil v muzej v Asuncionu, sem ugotovil, da je Sušnikova o tej kulturi vedela praktično vse, tudi to, česar evropska literatura še ni poznala. Te nenavadne pokope ljudi v žare, ki smo jih našli tudi mi, je raziskala do potankosti. Navsezadnje je imela dostop do jezuitskih arhivov v Boliviji, Argentini in Braziliji, ki hranijo zapise še iz 16. stoletja," je povedal režiser Žbontar, ki je po tem nadaljeval svojo raziskavo.
Doktorica s hlačami in krompirjem
Kot pravijo, je vse terenske ekspedicije prenašala izvrstno in vedno je govorila, da se med Indijanci najbolje počuti. Najbolj ponosna je bila na naziv, ki so ji ga podelili - La Doctora iz plemena Chiripa s hlačami in krompirjem. Zaradi svojega moškega videza ni imela težav pri navezovanju stikov s plemenskimi vladarji. Vedno je s seboj jemala moko, sol, krompir in tobak, v zameno pa so jo naučili običajev in jezika. Rekli so ji Ona-on. Oblačila se je v uniforme, kakršne so nosili angleški antropologi, vedno je imela na glavi klobuk, bila je v hlačah in škornjih ter z obvezno cigareto v ustih.
Živela je zelo samotno, moške je v bistvu prezirala. "Že trideset let samo garam in garam. Zaslužim, da živim, znanstveno delo tukaj ni plačano, ker se dežela kulturno šele razvija. Bog je priča, samo delam in živim povsem samotarsko. Če se ime Sušnik po meni omenja v mednarodni antropološki znanosti, je to vse, brez dobička," je nekoč zapisala. Zanimivost iz njenega življenja je tudi, da zaradi bolezni insomnije skorajda ni spala, sploh ni imela postelje, živela je v majhnem stanovanju zraven muzeja in ves svoj čas posvečala znanosti. Obstajajo tudi izjemno dragocena pisma, ki jih je pisala svojim domačim v Slovenijo.
Režiser Žbontar: "Že takrat je razumela, kaj pomeni biti v sonaravnem okolju in sozvočju z naravo, spoštovala je plemenske običaje in zelo dobro je tudi vedela, kaj so s pokristjanjevanjem nameravali narediti z avtohtonim prebivalstvom in kaj so tudi naredili. Bila je del rimskokatoliške cerkve, toda njen doprinos je prav v tej njeni odprtosti do različnega. Vedno je želela, da bi se ohranile tiste stvari, ki so kulturno oblikovale neko pleme, kar je tudi njen ogromni doprinos k antropološki znanosti. Bila je velika borka za pravice Indijancev."