Aleš, postali ste evropski prvak v GHD. Kaj vam pomeni ta lovorika?

Ta rezultat je plod dela tako rekoč vse moje dosedanje kariere. Če kdo misli, da smo za to delali le zadnjih šest mesecev, se moti. To je, pa naj se sliši še tako čudno, projekt ene cele športne kariere, neštetega odrekanja in ne nazadnje velikega hrepenenja. Vsekakor pa je to zame in še za mnoge druge velik uspeh in uresničena petletna želja.

Kakšne so razmere v GHD v Sloveniji, v zadnjem času je bilo mogoče slišati kar nekaj ne najbolj vzpodbudnih besed?

Menim, da je stanje zadovoljivo, kolikor to dopuščajo trenutne ekonomske razmere v svetu in posebej v Sloveniji. Nikomur trenutno ni postlano z rožicami, tudi v našem športu ne. Je pa kljub zmanjševanju števila dirkačev v našem prvenstvu kakovost tistih, ki so ostali, na zelo visoki ravni.

Kako ste bili pripravljeni na letošnjo sezono? Očitno ste bili vsi v ekipi v odlični formi, vključno z dirkalnikom?

Začetek je bil katastrofalen, še posebno zadnji teden pred prvo dirko. Konec tedna pred prvo dirko je razneslo motor v dirkalniku in sem ostal brez dirkalnika. A potem smo se odločili za drug dirkalnik, ki se je v nadaljevanju sezone pokazal kot odlična izbira. Forma se je stopnjevala iz dirke v dirko, kar res ni bilo lahko.

Kakšne so značilnosti dirk GHD?

Dirke bi lahko primerjali s smukom v alpskem smučanju. Dva treninga in potem ena ali dve dirki. Proge si ogledujemo z običajnim avtomobilom in vozimo po cestnoprometnih predpisih. Taki ogledi trajajo dva do tri dni, odvisno od dolžine proge. Proge so po navadi dolge od pet do sedem kilometrov, ekstremni pa sta dirki v Italiji z dolžinama 15 in 17 kilometrov. Tako se moramo na pamet naučiti 241 ovinkov, kar je že skoraj pravi mali izpit na fakulteti. (smeh)

Kaj bi v dosedanji karieri storili drugače? Katera leta dirkanja so vam ostala v najlepšem spominu?

Spremenil ne bi ničesar. Na napakah se učimo, to je proces, ki ga mora opraviti vsak športnik. A najlepša leta so bila, ko sem začel dirkati. Prvi start in prvi ovinek ti vedno ostaneta v spominu. No, osvojitev evropskega prvaka pa je zagotovo najlepši rezultatski spomin.

Ali lahko slovenski dirkaški šport sploh še napreduje? .

Pri nas so mnogo bolj cenjeni športi z žogo. A upal bi si trditi, da je na naših dirkah mnogo več gledalcev kot na kakšni tekmi z žogo. Zato res upam, pa ne le zaradi sebe, da bo tudi Slovenija znala ta naslov prvaka unovčiti v pravi meri.

Zakaj je, po vašem mnenju, toliko talentiranih dirkačev šlo v pozabo, čeprav se je v njih skrival velik potencial?

V Sloveniji kot športnik skorajda ne moreš preživeti. Ne morem reči, da so šli talenti v pozabo, le našli so si druge življenjske projekte. Je pa dejstvo, da bi z več razumevanja s strani sponzorjev katerega od teh talentov danes lahko gledali na dirkah najvišje ravni. Da, imeli smo take dirkače, a nismo znali poskrbeti za njih.