Dolgo časa je bila s tretjim metom vseh časov (71,25 m) v vodstvu Abakumova. V peti seriji je najprej z afriškim rekordom (68,38 m) zablestela Južnoafričanka Sunette Viljoen (na koncu tretja), nato pa je svoje mojstrstvo pokazala Špotakova in prevzela vodstvo (71,58). Veselje Čehinje je trajalo slabi dve minuti, saj je Abakumova za njo z drugim dosežkom vseh časov (71,99) zasluženo postala svetovna prvakinja ter se Špotakovi maščevala za olimpijski poraz.

Vidno vlogo je igrala Martina Ratej, ki je s sedmim mestom dosegla najboljšo slovensko uvrstitev na SP v metu kopja, ki je bila doslej v lasti Renate Strašek (deveta v Göteborgu 1995). Konjičanka se je igrala z živci, saj je bila v dveh serijah deveta, v tretji pa prekinila met in se vrnila na začetek zaletišča. Kazalo je na neslaven konec slovenske rekorderke. Toda v odločilnih trenutkih se je zbrala in se z dosežkom 60,58 metra prebila na peto mesto. V nadaljevanju je Ratejeva svoj dosežek izboljšala na 61,65 metra, kar je zadoščalo za sedmo mesto.

Kako ste zadovoljni z dosežkom?

Zelo sem zadovoljna. Rezultatsko sem sicer pričakovala daljši met. A se nisem mogla zbrati in sem očitno pregorela v preveliki želji. Tudi sedmo mesto na svetu nekaj pomeni. Lahko rečem, da če ne bi imela poškodb, bi bil rezultat v finalu drugačen, tako pa moram biti zadovoljna. Konkurenca je bila res močna in najboljše so pokazale neverjetno formo.

Finale ste začeli slabše od pričakovanj, potem ko ste v kvalifikacijah zanesljivo v prvem poskusu presegli kvalifikacijsko normo. Kaj se je dogajalo?

V prvih dveh metih se je pokazalo natanko tisto, česar sem se najbolj bala. Telesno sem sicer odlično pripravljena, toda zaradi pomanjkanja treninga je tehnika slabša. Takšna sta bila tudi meta.

Sledil je tretji, odločilni met, ki je vsem vzel veliko sape. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste prekinili met in ga izvedli še enkrat?

Da bi v ponovnem zaletu vrgla čez 60 metrov, se mi še ni zgodilo v karieri. S tem sem presenetila samo sebe. Očitno je prevladala želja, da sodim med najboljših osem na svetu. Ko sem prekinila prvi met, sem dobila dodatno dozo adrenalina, ki je bila odločilna.

S trenerjem Andrejem Hajnškom sta se med finalom pogovarjala daleč največ med vsemi dvojci v finalu. Kako to?

Andrej je vedel, da sem sposobna več. Sploh, ko je videl, da je bila do predzadnje serije dosegljiva kolajna na 65 metrih. Verjel je, da sem tega sposobna. Skušal me je čimbolj motivirati, da bi me pripravil, da bi en met res odletel.

Kako se v olimpijski sezoni približati nebeškim daljavam, ki so jih prikazale tekmice?

Težko bo. Ko vidim takšne daljave, si želim, da bi jih enkrat dosegla tudi jaz ali se jim vsaj približala. Čaka me garaško delo, za napredek pa potrebujem več zdravja, kot sem ga imela v tej sezoni.