Malick je bil spoznan za velikega režiserja že s prvencem, Surovo balado (Badlands, 1973). Zgodba o mladem morilcu (Martin Sheen), ki oponaša Jamesa Deana, in njegovi punci (Sissy Spacek) na ameriškem zahodu petdesetih let prejšnjega stoletja je briljantna slika para, odtujenega od lastnega početja, brez kakršnekoli sposobnosti sočustvovanja s svojimi žrtvami. Na mestu so že bili elementi, ki so postali značilni za Malicka: naracija v offu, narava kot raj in ljudje, ki v ta raj vnesejo nasilje in so iz njega izgnani. Ti elementi so osrednji del Malickovega opusa, od Surove balade do njegovega zadnjega filma Drevo življenja (Tree of Life, 2011), ki je te dni na ogled v ljubljanskem Kinodvoru.
V filmu Božanski dnevi so prostrana žitna polja Teksasa v letu 1916 prizorišče ljubezenskega trikotnika, prežetega s prevaro in pohlepom, ki prinese tragedijo. Tako kot v Surovi baladi je tema brezšivni del celote. Film je bil morda preveč obseden z lepo fotografijo in Richard Gere je deloval neavtentično v času, v katerem se zgodba odvija. Ampak Božanski dnevi so bili v glavnem uspešna sekularna evokacija krščanskega pojma človekovega padca in hkrati slika Amerike, ki odkriva svojo geografsko brezmejnost in porajajočo se gospodarsko moč. Končni prizor, v katerem punci veselo tečeta skozi mestece, ki se prebuja, in se odpravita v to deželo neizmerne velikosti, je eden najboljših, kar jih je Malick posnel, in obuja tako upanje kot skrivnost Amerike na začetku stoletja njenega vzpona.
Filmi, ki jih je posnel po svoji vrnitvi na sceno leta 1998, imajo drugačen ton: bolj neposreden v svoji dramatizaciji vdora človeškega nasilja v naravo. V Tenki rdeči črti so to vojaki, ki drugo svetovno vojno zanesejo v nedotaknjeno lepoto otoka v Tihem oceanu. V Novem svetu (The New World, 2005) pa so to Angleži, ki v sedemnajstem stoletju pridejo kolonizirat Virginijo. Novi svet je najbolj popolna režiserjeva realizacija te teme, s kamero, ki nas ves čas vodi globlje v ta novi svet, in Evropejci, ki s seboj prinašajo grabežljivost, ravnodušnost do navad domorodcev ter seme genocida. Film od začetka do konca ustvarja občutek odkrivanja ter čudenja in je najboljši primer Malickove sposobnosti posneti naravo in človeka v njej tako, da se nam zdi, kot da ju prvič doživljamo. Pa tudi njegove idealizacije narave, ki zamolčuje krut boj za preživetje.
Drevo življenja
V svojem zadnjem filmu Drevo življenja, zmagovalcu letošnjega canskega festivala in dobitniku nagrade Fipresci za najboljši film leta, Malick vso sugestivnost prejšnjih filmov, sugestijo, da v Kozmosu obstaja neki red ali načrt, potisne v prvi plan, z mešanim uspehom.
Drevo življenja sledi arhitektu Jacku O'Brienu (Sean Penn), najstarejšemu sinu teksaške družine, razočaranemu človeku, odtujenemu od ženske, s katero deli svojo posteljo, in človeku, ki je z leti odtaval od svoje vere v boga. Film je sestavljen iz spominov Jacka na otroštvo v teksaškem mestecu Waco v petdesetih letih, kjer je kot fant ujet med strogim očetom (Brad Pitt, nikoli boljši), ki je v lastnih očeh neuspešen (in ki reče sinu: "Nikoli mi ne reci očka. Reci mi oče.") ter eterično in božansko materjo (Jessica Chastain, ki ji uspe iz te prapodobe narediti živo bitje), ki s prstom pokaže na nebo in reče otroku: "Tam je bog doma."
Ti prizori otroštva v Eisenhowerjevi Ameriki srednjega razreda imajo fluidnost spominov, ki preplavijo človeka. Pred očmi se nam razgrinja ameriška idila z mračnim podtonom: poletni dnevi igranja z bratoma in z lepo in nežno mamo, široke trate pred hišami, ki so si vse enake, cerkev ob nedeljah, oče, ki uči sina, kako se pretepati, prepir med starši, napol slišen skozi odprto okno kuhinje. In tu so bolj mračne pustolovščine mladih fantov, prvo srečanje s črnci ter prvo srečanje s krutostjo v obliki mož v lisicah, ki jih je aretirala policija, prvi stik s smrtjo, ko se neki fantek utopi, in prvo spraševanje boga: "Dopustil si, da je otrok umrl," misli mladi Jack. "Ti vse dopuščaš."
Že na začetku izvemo, da bo eden od Jackovih bratov umrl, in film poskuša odgovoriti na boleče vprašanje matere, s katerim se obrača k bogu: "Kje si bil? Kaj ti sploh pomenimo? Odgovori mi." Odgovor se začne z dolgo sekvenco nastanka sveta in evolucije, z erupcijami vulkanov, lavo, prvimi živečimi organizmi in z dinozavri ter s pogledi na Zemljo iz vesolja; vse te podobe so nastale pod nadzorom mojstra predračunalniških posebnih učinkov Douglasa Trumbula, ki je prekinil svojo upokojitev, da bi delal z Malickom. V tej dolgi sekvenci postane Drevo življenja visokoproračunski eksperimentalni film, ki zapusti zgodbo in se odpravi na neko drugo raven, preden se osredotoči na mladega Jacka v njegovem zapletenem in pogosto mučnem raju otroštva.
Vseeno pa Drevo življenja nima moči Malickovih prejšnjih filmov, in to zato, ker se je režiser nehal spraševati in začel, kot pridigar, odgovarjati. V Tenki rdeči črti, recimo, je Malicku uspelo dati filmsko formo protislovju med vzvišenostjo človeških aspiracij in surovostjo tuzemskega življenja. Film o boju med Američani in Japonci za otok Guadalcanal je fuga misli vojakov, ki jih slišimo v offu, vpraševanje o uničevalnosti v človeškem značaju. Misli, ki jih izgovarjajo vojaki v skoraj svetih tonih, polnih čudenja nad nepoznanimi skrivnostmi sveta, zamenjata hrup in krvavi kaos bojišča ter surovi dialogi vojakov med bojem. Tenka rdeča črta utelesi nasprotje med svetim in profanim. Če obstaja nevarnost didaktičnosti, jo izbriše silovita moč Malickove režije.
V Drevesu življenja nasprotno vse prizore prežema vztrajen in zadušljiv občutek pobožnosti. Tu ni sugestije, ki bi nas vodila do razmišljanja o bogu. Malick nam ga od prvih do zadnjih kadrov filma vsiljuje, tako da film pusti vtis pridige, ki ne dopušča prostora za dvom. In tisti, ki dvomimo, ostanemo zunaj, pregnani iz Malickovega raja, tako kot družina v filmu, ko oče izgubi službo.
Malickova zasebna pridiga
Družinska zgodba, ki se odvija v specifičnem času in na specifični lokaciji, ima svojo univerzalnost, ki pa je bolj očitno univerzalni prizori, kakor so ti že osupljivi, nimajo. Srce filma je v spominih, posnetih tako, da so skoraj taktilni. Vse drugo je nekako manj posrečeno. Ko se je film končal, sem čutil praznino in razočaranje. Ko sem slišal besede, naslovljene bogu - "V tvoje roke ga prepuščam... Prepuščam ti svojega sina" -, nisem bil ne ganjen ne prepričan, pa ne gre za to, ker sem skeptik v odnosu do vere.
Malickova vizualizacija družinske sprave ter sprave med človekom in bogom na koncu filma je neinventivna in banalna, kar je posebej moteče, ker film vse od začetka teži v tej smeri. Odgovori na velika vprašanja, ki nam jih Malick ponudi, delujejo poenostavljeno in šablonsko. In film je preveč grandiozen, kamera prepogosto gleda nebo v iskanju boga, preveč je vpadljive glasbe, ki začne delovati bombastično, preveč šepetajočih glasov v offu. Tisto najboljše v svojem filmu, tisto najbolj ganljivo, ker je najbolj otipljivo, je Malick žrtvoval na oltarju velike vizije o vrnitvi izgubljene duše k bogu.
Težko pa je do filma ostati ravnodušen, ali do režiserja, ki je tako drzen, da prekine zgodbo s sedemnajstminutno sekvenco, ki prikazuje stvarjenje sveta. Drevo življenja vsekakor ima svoje odlike, čeprav je ta film za Malicka očitno tako globoko osebno delo, da se spremeni v njegovo zasebno pridigo.