Ogrožen košarkarski šov

Težave so nastale, ker je kar 22 od 30 klubov, ki sestavljajo ligo NBA, v minuli sezoni poslovalo z izgubo, zato so lastniki z novo kolektivno pogodbo želeli znižati skupne stroške za okoli 750 milijonov dolarjev letno. Igralcem namreč sedaj pripada 57 odstotkov vseh ligaških prihodkov, košarkarski sindikat v ligi NBA pa je bil pripravljen pristati na znižanje tega deleža na največ 54,3 odstotka. S tem bi v naslednjih petih letih strošek za plače igralcev upadel za 500 milijonov dolarjev, kar pa za lastnike še vedno ni sprejemljivo. V desetih letih želijo namreč prihraniti dve milijardi dolarjev. Pogajanja so se sicer začela že na začetku leta, a vse do danes niso bila uspešna, zato je nastopil tako imenovani "lockout". Gre za obdobje, v katerem moštva ne morejo trgovati z igralci, podpisovati novih pogodb z okrepitvami ali kakorkoli komunicirati s člani svoje igralske ekipe. Košarkarjem sta v tem obdobju onemogočena trening in stik s trenerji ter preostalim klubskim osebjem. Mnogi poznavalci razmer v ligi so prepričani, da letos košarkarskega šova onkraj luže sploh ne bo. V šestdesetletni zgodovini lige NBA se je lockout sicer primeril že četrtič, najbolj odmeven pa je bil pred dobrim desetletjem. Sezono 1998/99 je namreč skrčil na vsega 50 namesto običajnih 82 tekem.

Stavka igralcev v ligi NBA ima le eno pozitivno lastnost. Kup zvenečih imen iz košarkarskega sveta si je namreč začasnega delodajalca našlo v Evropi, tako da bomo nekatere največje zvezdnike lahko gledali na parketu dvoran klubov, ki igrajo v evroligi.

Podobno zgodbo doživlja tudi nogometni svet. Tik pred začetkom državnih nogometnih prvenstev v najmočnejših ligah na svetu se je zapletlo v Španiji in Italiji. V španski 1a ligi je zaradi stavke nogometašev odpadel prvi krog prvenstva, igralcem pa je prekipelo predvsem zaradi finančne nediscipline večine klubov, ki so svojim nogometašem dolgovali več kot 55 milijonov evrov. Ena od dodatnih zahtev sindikata igralcev nogometa v španski prvi ligi je bila tudi sprememba zakonodaje, po kateri bi lahko igralec enostransko prekinil pogodbo s klubom, če tri mesece ne prejme plačila.

Medtem ko so v Španiji že dosegli dogovor, pa so se za stavko odločili tudi nogometaši v italijanski elitni ligi, kjer pa jih pestijo drugačne težave kot njihove španske kolege. Jabolko spora tiči v kolektivni pogodbi, ki je za zdaj še niso sklenili, klubi in igralci pa ne podpisali. Pogajalski strani se namreč ne moreta zediniti predvsem glede davčnih obveznosti. Nogometaši zahtevajo, da bi od svojih plač državi namenili za nekaj odstotkov manj denarja.

Stavke bogatašev

Gre za tri povsem različne športne zdrahe, ki imajo skupni imenovalec le v preloženem začetku državnega prvenstva. "Stavka nogometašev v španski prvi ligi je po mojem mnenju upravičena, medtem ko so zahteve igralcev v italijanski nogometni ligi in košarkarjev v ligi NBA neupravičene," meni poznavalec obeh športov, športni komentator in direktor edinega slovenskega športnega dnevnika Ekipa Goran Obrez. Sicer priznava, da je poplava stavk športnikov v največji meri odraz trenutnih gospodarskih razmer v svetu, vendar pa so pri vseh treh omenjenih primerih razlike ogromne. "Gospodarstvo v Španiji je na psu, večina predvsem manjših klubov nima nekih pravih sponzorjev, poleg tega praktično polovica klubov v prvi ligi ni izplačevala plač svojim nogometašem. Za povrh ima Španija, povedano po domače, zelo čudno zakonodajo, ki klubom omogoča celo, da enostavno razglasijo bankrot in jim ni treba nikogar izplačati, pa jih zato ne čaka deložacija v nižjeligaško tekmovanje," dejstva pojasnjuje Obrez. Sicer pa je kriza v Španiji predvsem rezultat popularnosti in premožnosti dveh največjih in najbolj slovitih klubov, Barcelone in Reala iz Madrida, ki sta morda nehote ustvarila težke razmere za nogometaše iz drugih klubov. "Barcelona in Real sta res super ekipi, ki tudi ogromno vlagata. Obenem imata izvrstno razvit marketing. Prodata na milijone in milijone kopij dresov svojih nogometašev, njuna štadiona sprejmeta po 80.000 oziroma 100.000 gledalcev in sta vso sezono razprodana, poleg tega moštvi igrata ogromno število tekem, ker se borita na vseh frontah. Obenem že tradicionalno beležita uspehe v ligi prvakov, kjer prav tako dobita veliko denarja, enormen pa je tudi zaslužek od prodaje televizijskih pravic. Tekme omenjenih klubov prenaša ves svet. Na drugi strani so klubi, ki vsega tega nimajo. Še posebej zaradi koncentracije moči pri Barceloni in Realu umirajo na obroke. Njihov marketing je mnogo slabši, imajo manj navijačev, kar pomeni manj prodanih vstopnic, posledično pa tudi manj sponzorjev, število prodanih rekvizitov je v primerjavi z Barcelono ali Realom mizerno, tudi od televizijskih pravic ne zaslužijo skoraj nič, saj prenose španske lige ves svet odkupuje zgolj zaradi velikih dveh. Vse je povezano eno z drugim," težave v Španiji opisuje Obrez.

V Španiji so igralci in klubi dosegli dogovor po že odpadlem prvem krogu prvenstva, paradoksalno pa je, da sta tudi za hitro rešitev spet zaslužna prav krivca za nastale razmere. "Stavka španskih nogometašev je prizadela ves svet, ker si vsi želijo gledati tekme omenjenih dveh klubov, ki pa obenem sama ne moreta igrati in torej potrebujeta tudi druge klube. Ti so zdaj izkoristili njuno nemoč in opozorili na svoje težave ter skušali izsiliti tisto, kar jim pripada. Na eni strani sta Barcelona in Real torej zaslužna, da je prišlo do nevzdržnih razmer, na drugi strani pa nosita zasluge tudi za to, da so prizadeti igralci s stavko nekaj dosegli," je izčrpen Obrez.

Po njegovih besedah je položaj v Italiji bistveno drugačen. Komentator je prepričan, da nogometaši stavkajo neupravičeno. "Pri plačah, kot jih imajo igralci v Italiji, kjer ni bilo težav z izplačevanjem, nogometaši zahtevajo, da bi plačevali manj davka. Govorimo o igralcih, ki za eno uro treninga zaslužijo toliko denarja, kot znaša malo višja plača italijanskega delavca. To je na neki način že cinično, še posebej v teh razmerah, ko marsikdo nima denarja niti za hrano," je oster Obrez.

Podobno je njegovo mnenje tudi glede stavke v severnoameriški košarkarski ligi NBA. "Gre za nesramno dobro plačane igralce, ki zdaj stavkajo, zaradi česar je ogrožena celotna sezona. Ti igralci so tako dobro plačani, da bi se morali pogledati v ogledalo in se vprašati, kaj sploh zahtevajo. Obenem pa bi se morali zamisliti, zakaj so tako bogato plačani, kdo so njihovi gledalci in koliko imajo ti, ki jim torej omogočajo to bogastvo, v svojem žepu. Če zaslužiš deset milijonov dolarjev na sezono in se tako obnašaš ter zahtevaš še veliko več, si pa res nesramen. To je najmanj, kar lahko rečem," je kritičen direktor Ekipe, ki se povsem strinja s predlogom, da je treba višino igralskih plač omejiti. Ob tem opozarja, da ne gre zgolj za košarkarsko ligo NBA, ampak za večino športov onkraj luže, kjer tako košarkarjem kot hokejistom, igralcem ameriškega nogometa, bejzbola ali nogometa, v žepe kane na kupe denarja. "Nepredstavljivo je, da nekdo podpiše večletno pogodbo in s tem zasluži na desetine milijonov dolarjev, kasneje pa stavka, ker bi rad imel še več. To je povsem noro," težave opredeljuje Obrez.

Folklorne prodaje klubov

Vse opisane težave so - vsaj na nogometnem področju - še dodatno okrepili razni tajkuni in bogati arabski šejki, ki v trenutnih razmerah kot igračke kupujejo velike nogometne klube, nato pa zapravijo na kupe denarja za okrepitve. V zadnjem času so se takšnih nakupov lotili predvsem šejki iz Katarja, ki svoje lovke stegujejo predvsem po angleških in tudi že španskih nogometnih klubih. Katarju je namreč svetovna nogometna organizacija Fifa dodelila organizacijo svetovnega prvenstva leta 2022, kar jih je vzpodbudilo k tovrstnim nakupom, pravzaprav je to postala celo strategija države za popularizacijo športa. Poleg tega so kupci klubov, kot je prepričan Obrez, ugotovili, da si lahko na tak način kupijo tudi svetovno promocijo ter ob tem še uživajo. Pri njihovem bogastvu jim namreč tudi zapravljanje na stotine milijonov evrov ne predstavlja nobenih težav. "Tega bo zmeraj več, saj so šejki edini, ki si to še lahko privoščijo. Zaradi gospodarskih razmer pa so klubi tudi prej na voljo za nakup. Včasih je bilo to precej težje, zdaj pa je to postala že skoraj folklora, kajti če hoče ostati klub ostati konkurenčen, nujno potrebuje kapital. Tega pa se skoraj ne da več dobiti drugače, kot da ga prinesejo bodisi ruski ali ameriški tajkuni bodisi šejki z Bližnjega vzhoda, med katerimi trenutno prednjačijo Katarci," meni športni komentator. Ob tem poudarja, da so prav nesramno bogati šejki in tajkuni marsikateremu klubu skuhali zelo vročo juho in ga s tem pahnili v hude težave. S preprodajami v svojih klubih so namreč porušili ravnovesje na trgu, saj je za igralce, ki so bili še nedavno vredni na primeri deset milijonov evrov, danes treba odšteti tudi do osemkrat več. "Te cene so šle predaleč, toliko ni vreden nihče. Če neki tak klub drugemu plača sto milijonov evrov odškodnine za nekega igralca, ki ima potem še deset milijonov evrov letne plače, je to absurd nad absurdi, četudi gre za najboljšega igralca na svetu. Jasno, da se poruši ravnovesje na trgu in da mnogi klubi temu ne morejo več slediti," na negativne posledice bajnega zapravljanja denarja v športu opozarja Obrez. Strokovnjaki pa so prepričani, da se bodo podobne tajkunske zgodbe v športu, predvsem v nogometu, nadaljevale in da jih bo vse več. Svetovno prvenstvo v Katarju bo vendarle na sporedu šele čez dobro desetletje...