"Plakati na steno ne smejo biti pritrjeni z vsemi robovi, temveč le z zgornjim. Tako lahko vedno preverimo, da se slučajno kaj ne skriva za njimi," pojasni mlajša paznica Adisa, ko odklene vrata sobe v prvem nadstropju iške graščine, v kateri imajo pripornice na pisanih nočnih omaricah namesto pepelnikov prazne konzerve tunine.

"Da grem v zapor, sem povedala le domačim in nekaterim boljšim prijateljem. Drugim sem zamolčala, saj me je bilo sram. Ko je prišel dan, sem enostavno spokala in šla. Z namenom, da se ne vrnem več domov," se spominja dvaintridesetletna Nika (vsa imena obsojenk so po dogovoru z njimi izmišljena, op.p.), ki je v zaporu na Igu od lanskega novembra. Sodba v imenu ljudstva jo je tja poslala za eno leto in enajst mesecev. Strah pred odhodom v zapor je bil poleg prvih treh dni za rešetkami najbolj boleč, zdaj pa v prestajanju kazni vidi predvsem dobro šolo, ki jo je naučila ceniti drobne stvari, ki so se ji prej zdele samoumevne. "Gel za tuširanje mi prej ni pomenil nič, tukaj pa ogromno," pravi Nika, ki je že na odprtem oddelku, kar pomeni, da se lahko prosto sprehaja tudi po bližnjem parku - torej zunaj zaporniških vrat -, vsak konec tedna pa ima tudi proste izhode.

Koktajli pomirjeval in uspaval

Nika je ena izmed sedemnajstih obsojenk, ki so zaposlene v javnem zavodu in v zaporu sestavljajo razne vrečke, šivajo kolesarske torbice, pred časom pa so sestavljale tudi ščipalke za perilo. Svoje dejanje priznava, kazen se ji zdi pravična. Prvi izhod na prostost po nekaj mesecih opiše kot čuden. S sestro sta se za pet ur odpeljali do nakupovalnega centra na Rudnik, na svobodi pa so jo prevevali mešani občutki. Na prostosti obiskuje fitnes, poleti pa je s sestrinima otrokoma hodila tudi na izlete na morje. Včasih obišče tudi eno izmed nekdanjih soobsojenk, ki je že na prostosti.

Čeprav je obsojena zaradi goljufije, se za zapahi ne meša v trgovanje s pomirjevali in uspavalnimi tabletami. "Nekatere hodijo k psihiatru samo zato, da tablete prodajo naprej. Tableta apaurina stane pet evrov. Nekatere v zavod tudi tihotapijo prepovedano drogo, druge pa same kuhajo alkohol, tako da dajo v lonec z vodo jabolka in pomaranče. Že vse življenje sem proti drogi, po tej izkušnji pa sem še bolj prepričana, da se z drogo ne bom nikoli pečala. Če ne zaradi drugega, že zaradi zob. Odvisnice imajo povsem uničene zobe, meni pa so lepi zobje zelo pomembni. Prav zaradi družbe odvisnic sem si jih tukaj začela umivati trikrat na dan," pripoveduje Nika, ki se ne boji, da bo zaradi svoje kartoteke po prihodu na prostost ožigosana, kljub temu pa bi si službo najraje poiskala nekje v tujini.

Poveljnica paznikov in paznic Tanja Urek pritrjuje, da so droge v slovenskih zaporih težava, ki jo je težko preprečiti, saj pooblastila paznikov ne dovoljujejo niti pregleda ustne votline, kaj šele drugih telesnih odprtin. "Prekupčevanje pripelje do dolžniško-upniških razmerij, ti pa do konfliktov," razlaga Urekova. Konflikti se sicer le redko razvijejo v fizično grobost, dekleta med seboj praviloma obračunajo s podtikanji, manipulacijami in obrekovanjem.

V iškem zaporu prepovedane droge sicer ne predstavljajo velikih težav, drugače pa je z zlorabo predpisanih pomirjeval in uspaval, ki jih nekatera dekleta po prejeti terapiji skrivoma izpljunejo in kasneje prodajo, ali pa si delajo zalogo pomirjeval in uspaval ter se nato "zadanejo" s koktajlom velike količine različnih zdravil. Mešanico tablet največkrat zdrobijo in "posnifajo", pazniki pa včasih najdejo tudi injekcijske igle.

Ižanci, ki med prebivalci Ljubljanske kotline ne slovijo kot najbolj gostoljubni, zavod za prestajanje kazni za ženske v petsto let stari graščini gostijo od leta 1956. Zapor s 83 posteljami je že v sedemdesetih letih postal bolj odprtega tipa, kar pomeni, da je velik delež obsojenk konec tedna lahko hodil domov, se prosto gibal znotraj zapora in tudi v bližnjem parku. Že takrat so uvajali metode skupinskega dela, spodbujali svobodno izražanje obsojenk in poskušali zavod čim bolj demokratizirati. Ker se ljudje težko odpovejo moči, ki jim jo daje zakon, veliko osebja bolj humanega zapora ni podpiralo in si je službo raje poiskalo drugje.

V devetdesetih letih se je s prihodom nove uprave zapor začel ponovno zapirati in lesti nazaj v sivo povprečje, danes pa se vodstvo zapora spet trudi vzpostaviti manj togi red. Dokler seveda manjša togost prinaša pozitivne spremembe.

"Naš namen je, da ponudimo obsojenkam čim več različnih poti. Da imajo možnost izbire in da prevzamejo odgovornost za svoje odločitve," razlaga direktorica zavoda mag. Danijela Prelić, ki o obsojenkah pogosto spregovori kot o "mojih puncah". Med našim obiskom je kazen na Igu v družbi desetih pripornic prestajalo 45 obsojenk, starih od 22 do 77 let, od teh jih je le tretjina nastanjena na zaprtem oddelku.

Dvainšestdesetletna obsojenka Bojana, ki je v zaporu že poltretje leto, si ugodnosti izhodov še ni priborila, čeprav je že v polodprtem oddelku. Glede na dolžino kazni, ki jo bo morala služiti še devet let in pol, bo morala na izhode počakati vsaj še nekaj let. Za zdaj se ne pritožuje, moč ji dajejo obiski, molitev in delo. Obsojena je za hudo kaznivo dejanje zoper življenje in telo, ki pa ga ne priznava in trdi, da je nedolžna. Pri tem vztraja, ne želi pa se mučiti s prihodnostjo, ko ji lahko priznanje in obžalovanje kaznivega dejanja nekega dne prinese predčasni odpust.

"Do polnoči sem imela čas in v zapor me je pripeljal mož ob pol enih. Sprejem je bil prijeten, vendar so strah, negotovost in dvomi grozni. S seboj sem vzela lonček, žlico, knjige in križanke, kasneje so mi prenesli še volno, tako da sem prvo zimo predvsem pletla," razlaga Bojana, ki je bila v hudi stiski še pred odhodom za rešetke. Za pomoč se je obrnila na psihiatra, ki ji je predpisal pomirjevala, vendar jih ni dobro prenašala. Bom pač jokala in delala, je takrat sklenila. Da ne zapade v malodušje in da ji čas, ki v zaporu ni nikogaršnji zaveznik, hitreje mine, skrbi za velik park pred graščino.

Dojenček bolj priljubljen od Magnifica

Park je lepo urejen, v njem je tudi stara brunarica, ki ob koncih tedna služi kot neuradni prostor za intimne stike obsojenk polodprtega in odprtega oddelka z njihovimi obiskovalci. V parku je še nekaj kotičkov, kamor se lahko v času obiskov obsojenke "skrijejo" s partnerji. Vodstvo zapora si želi prostore za intimne stike formalno urediti, vendar jim finančna stiska tega za zdaj ne dopušča.

"Prva prioriteta je nadaljevanje 'razbijanja' večjih skupinskih sob na manjše dvoposteljne. Druga prioriteta pa je ureditev sobe za intimne stike. Obsojenke na zaprtem oddelku zdaj nimajo nikakršnih možnosti za intimne stike s partnerji, saj nimajo prostih izhodov, z obiski pa se lahko družijo le v sobi za obiske," o načrtih pripoveduje direktorica zavoda.

Obsojenke imajo na Igu na izbiro različne možnosti, kako preživljati dneve za zapahi. Poleg dela za javni zavod, za kar dobijo od 50 do 150 evrov mesečnega plačila, jim je na voljo tudi delo v kuhinji, pralnici in likalnici. V zaporu jim ponujajo tudi druge dejavnosti, od izobraževanja do likovnih in glasbenih delavnic ter celo joge. "Pri jogi ni kakšne strašne udeležbe, saj so obsojenke zelo dinamične in polne energije, ki jo raje sprostijo z drugimi aktivnostmi," opaža svetovalna delavka Vesna Kopač.

V preteklosti so gostili različne prireditve z Magnificom, igralcem Markom Mandićem, stand-up komiki, same pa so pripravile tudi modno revijo. Tovrstni dogodki razbijejo monotonost in popravijo družbeno klimo v zaporu. "Že pred koncertom oziroma prireditvijo so kakšen mesec navdušene v pričakovanju, po dogodku pa je prireditev še naslednji mesec dni glavna tema pogovorov," opisuje Prelićeva.

Posebnost ženskega zapora je tudi tako imenovani porodniški oddelek. Lepo urejena soba v nežnih barvah, v kateri sta ob dveh posteljah za matere še manjši kovinski otroški posteljici, je trenutno polovično zasedena. Nekajmesečni deček je med obsojenkami in pretežno ženskim osebjem eden redkih moških predstavnikov v zaporu in glavna atrakcija, ki pa se bo ob prvem rojstnem dnevu moral posloviti. "Po prihodu dojenčka - letos smo imeli že dva - je neverjetno, kako se naenkrat vzpostavi bolj pozitivno vzdušje. Včasih, ko so na sprehodu vse obsojenke, si ga podajajo dobesedno iz roke v roko kot po tekočem traku. No, saj z zaposlenimi je enako," razlaga mag. Prelićeva.

"Pri meni je najbolj priden in vedno najhitreje zaspi," se pohvali tudi petdesetletna Majda, ki je v zaporu zaradi povzročitve smrti lastnega otroka iz malomarnosti in povzročitve hude telesne poškodbe, a podobno kot Bojana tudi ona ni zadovoljna z odločitvijo sodišča, ki jo je obsodilo na 8 let in pol zapora.

"Na začetku so me obsojenke zelo grdo sprejele. Zbadale so me zaradi kaznivega dejanja, za katero sem bila obsojena, vendar so kasneje odnehale," pripoveduje Majda, ki se je z realnostjo zapora že sprijaznila. Ko se z mislimi ozre nazaj, celo meni, da je bil večletni sodni proces do nje precej bolj krut od razmer v zaporu. Na Igu je eno leto, možnosti izhodov nima, prislužila pa si je bivanje v polodprtem oddelku. Skrbi za zaporniški vrt in rastlinjak, ki ju je v prostem času pomagal urediti eden izmed redkih predstavnikov moškega spola v pazniških vrstah. Kako si namerava urediti življenje po prestani kazni, ne razmišlja, saj pravi, da se vedno osredotoča le na naslednji teden. "Me pa kljub temu skrbijo vedno višje cene hrane, saj bom morala ob vrnitvi prevzeti gospodinjstvo."

Iniciacijski obred ignoriranja

Na vprašanje, ali bivanje za rešetkami dekleta in ženske "pomožači", vse naše sogovornice odločno odgovarjajo z ne. "Ni se jim treba dokazovati na moški način, s silo, poleg tega marsikatera celo reče, kako ima šele v zavodu dovolj časa zase. Obsojenke si lakirajo nohte, se šminkajo, si urejajo frizuro, izdelujejo nakit," našteva Urekova. To se, doda Prelićeva, še najbolj potencira takrat, ko pričakujejo zunanje obiskovalce. "Ko smo imeli koncert Magnifica, je bilo v dopoldanskih urah še vse po starem, popoldne in zvečer, ko se je bližal koncert, pa si začel videvati vedno bolj urejene obsojenke, iz katerih je kipela samozavest. Nekatere si komaj spoznal. Nasploh je obsojenkam zelo pomembno, da se zunanjim obiskovalcem pokažejo v čim lepši luči."

V ženskem zaporu beležijo okoli dvajsetodstotno povratništvo, med povratnicami pa je približno 90 odstotkov odvisnic. Družbo jim ponavadi delajo še goljufinje. Za razliko od moških zaporov, v katerih so med zaporniki navadno najbolj občudovani in vplivni vodje kriminalnih skupin in bančni roparji, med obsojenkami ni izrazite hierarhije. Morda so nekoliko bolj spoštovane le večkratne povratnice in dolgoletne zapornice, vendar je spoštljiv odnos do njih povezan predvsem z njihovim stažem in izkušnjami za zapahi.

Obsojenke se občasno odločijo, da bodo posameznico izločile iz skupne sobe, s podtikanji in nagajanjem jo prisilijo, da zaprosi za premestitev, v oddelku za pripornice pa je vsaka nova pripornica deležna iniciacijskega testiranja s popolnim ignoriranjem. Od pripornice je nato odvisno, ali bo popustila pritiskom in prosila za premestitev v drugo sobo, ali pa bo igro sprejela in vztrajala. Če ne popusti, jo čez čas sprejmejo za povsem enakovredno.

Na Ig so največ obsojenk pospremila premoženjska kazniva dejanja, med zapornicami pa je tudi precej deklet, ki kazen prestajajo zaradi nasilja. Vendar nasilne vedenjske vzorce v zapor s seboj preselijo le redke. Razlog je preprost. Zapornice, ki so za zapahi zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo, so bile v domačem okolju v večini primerov tudi same žrtve hudega fizičnega in psihičnega nasilja, njihovo dejanje pa pogosto posledica travmatičnih izkušenj. Ker so v zaporu oddaljene od nasilnega domačega okolja, agresivno vedenje sčasoma zbledi.

Obljubo moraš izpolniti

Čeprav je marsikatero zapornico za zapahe spravila nepoštenost, so vse obsojenke, tudi goljufinje, izjemno občutljive za morebitno nepoštenost vodstva in paznic. Zavedajo se svojih pravic in rade pišejo pritožbe. "Vedno moraš paziti, kaj jim obljubiš, saj je zelo pomembno, da obljubo tudi izpolniš. Zelo previden moraš biti, da ravnaš z vsemi enako. Obsojenke imajo različne osebnosti, in to moraš pri svojem pristopu upoštevati. Zato je pomembno, da jih dobro spoznaš, hkrati pa ne smeš biti do njih preveč 'družinski', se spuščati v osebne odnose in se z njimi pogovarjati o svojem osebnem življenju. Hkrati jim ne smeš delati uslug, saj lahko hitro porušiš profesionalen odnos, ki mora biti vzpostavljen med obsojenkami in osebjem," razlaga poveljnica paznikov in paznic. Kljub temu so pazniki več kot samo neposredna avtoriteta, s katero so zapornice najpogosteje v stiku, pogosto so tudi zaupniki, podpora in "prva pomoč" obsojenkam. Paznica Adisa se spominja, kako je med nočnim dežurstvom eni izmed zapornic pomagala prebroditi krizo zaradi prevelikega odmerka droge. "Tri ure sem jo po navodilih zdravnika sprehajala, jo tuširala s hladno vodo in se pogovarjala z njo, saj sem jo morala ohraniti budno. Takšni zapleti se največkrat zgodijo prav zvečer in ponoči, ko v zavodu ni drugega osebja, tako da pazniki poskrbimo za marsikaj," razlaga Adisa, ki z največjo grenkobo opazuje dekleta, ki se ne morejo ali pa nočejo izkopati iz krempljev droge.

"Najbolj se me je dotaknila mlajša, zelo pridna in prijetna punca, ki je imela težave z drogo, vendar je v zavodu krasno napredovala. Prepričana sem bila, da bo lahko zaživela normalno življenje. Vendar je bila na prostosti le nekaj mesecev, potem pa je ponovno zabredla in spet končala pri nas. Taki dogodki te močno prizadenejo, vendar se moraš prisiliti, da te občutke pustiš v službi in jih ne nosiš domov. Zelo prav mi pride vožnja domov, ko si v avtu sam s seboj in se počasi odklapljaš od zavoda," pripoveduje ena izmed paznic, ki ob prihodu prve sprejmejo obsojenke in jih pospremijo skozi detektor kovin, zvečer pa zadnje zaklenejo vrata hodnikov in preverijo, ali so ob začetku nočnega počitka po nareku urnika luči v sobah ugasnjene.