Buenos Aires je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vznemirljiv košček Evrope, ki je nasedel na obalah Južne Amerike, po njegovih avenijah so postopali emigranti in aktivisti, radikalci, komunisti in anarhisti, mesto je grmelo v političnih prevratih, vrelo v demonstracijah obubožanih in stavkah brezpravnih.

V takšen Buenos Aires se je mladi Jorge z družino vrnil iz Švice leta 1921. Dela kot knjižničar, piše poezijo, objavlja v avantgardnih časopisih in spoznava intelektualno podzemlje Buenos Airesa, ki se zbira v glavnem okoli dveh skupin, ki sta si pogosto na nasprotnih bregovih: skupine Boedo, poimenovane po proletarski četrti z bari, v katerih so se zbirali argentinski in urugvajski levičarski pisci kot Barletta, Mariani, Amorim in Olivari, ter skupine Florida, poimenovane po znameniti ulici, ki so jo osvetljevale neonske reklame dragih restavracij, kinodvoran, trgovin in veleblagovnic ter veliki lestenci znamenite kavarne Richmond, zbirališča literarne avantgarde, Gironda, Bernárdeza, Marechala, Güiraldesa in drugih.

Mladi Borges je na neki način pripadal tako enim kot drugim. Tisti svoj "mrak, predmestje in nesrečo" je iskal v delavski ulici Boedo in se skliceval na to, da skupini angažiranih levičarskih piscev pripada tudi geografsko - v tistem času je živel v Ulici Bulnes, nadaljevanju Ulice Boedo na drugi strani Avenije Rivadavia -, medtem ko ga je v kavarno Richmond vlekla književna slutnja "juter, središča mesta in miru", prav tista magija Buenos Airesa in njegovih "pritličnih hiš in vil z železnimi ograjami", ki jo bo odkril desetletja pozneje.

Kavarno Richmond so odprli le nekaj let prej, leta 1917. Urejena v angleškem slogu - z zloščenim parketom, ogromnimi ogledali, dolgim lesenim šankom, Chesterfieldovimi usnjenimi naslanjači in mizami za šah, biljard, angleški čaj in žolčne literarne razprave - je kmalu zaslovela kot zbirališče pisateljev in intelektualcev.

Njena slava bo preživela tako trideseta leta kot drugo svetovno vojno: v naslednjih sto letih bodo mnogi pisatelji in popotniki v Calle Florida iskali slavno kavarno Richmond, da bi ob angleškem čaju prisluhnili oddaljenim glasovom Borgesa, Gironda in nemirnih dvajsetih ter jim dodali svoje glasove, nove, žive in glasne. Med njimi bo tudi veliki Graham Greene, ki se ji bo pol stoletja kasneje poklonil v romanu Častni konzul.

Ko pa so predprejšnji ponedeljek natakarji prišli na delo, so znamenito kavarno našli zaklenjeno in prazno. Na velikih steklenih vratih je bilo zgolj suhoparno obvestilo, da je Richmond zaprt in da bo na slavnem naslovu Calle Florida 468 po prenovi odprla svoja vrata prodajalna športne obutve in oblačil Nike.

Sporočilo je šokiralo Buenos Aires. Argentinska kulturna javnost je bila zgrožena, pisatelji, umetniki in novinarji so od oblasti zahtevali, naj zaščitijo kulturno dediščino mesta, meščani pa so množično podpisovali peticijo proti brezvestnemu uničevanju tradicije. Vse je bilo, jasno, zaman: liberalna globalna ekonomija ne pozna takšnih banalnih stvari, kot so zgodovinski spomin, mestna tradicija in kulturna dediščina. Teh stvari preprosto ne razume. Felicitas Castrillon, predstavnica podjetja Nike Argentina, je meščane Buenos Airesa tako poskušala pomiriti z obljubo, da bodo "v celoti ohranili originalno fasado Richmonda"!

Razumljivo, kajti fasada - embalaža torej - je edino, kar zanima korporativno ekonomijo. Zakaj za vraga bi nekdo teh nekaj sto kvadratnih metrov v prestižni Calle Florida prepustil turistom, pisateljem in študentom književnosti, da ob razpravljanju o Ernestu Sábatu v dveh urah zapravijo dvajset dolarjev, če lahko v desetih minutah zapravijo sto dolarjev za nove copate nike v isti embalaži, v avtentičnem, romantičnem ritmu dvajsetih, uličnega tanga, delavskih demonstracij in nadrealistične poezije Martína Fierra? Njihov slogan je povsem primeren: Just do it.

Znamenita Borgesova in Greenova kavarna seveda ni ne prva ne zadnja. Številne prastare pube in bare so po surovi logiki liberalne ekonomije zaprli tudi v sami Angliji, materi domovini stoletnih tradicij, kako jih ne bi v preostanku Evrope, vključno s tistimi ostanki, ki so nasedli na ameriško obalo? Pred pogoltnim molohom dobička padajo stoletni pubi, kavarne, bistroji in gostilnice, za vedno se zapirajo stare, slavne knjigarne, galerije, kinodvorane, gledališča, male trgovinice v soseščini in obrtne delavnice - cela mesta, cele kulture izgubljajo svojo identiteto v zastrašujočem cunamiju globalizacije in služijo samo še kot lepa fasada za Nikove prodajalne in McDonald'sove restavracije.

Mladi Jorge Luis Borges tega seveda ni mogel vedeti, toda Nikova trgovina na torišču živahnih literarnih razprav je pravzaprav samo konec stoletnega kroga, ki se je začel prav z bleščečimi neonskimi lučmi Calle Florida, kakršno je navdušen odkril davnega leta 1921 - istega leta, ko so v tej slavni ulici delavci pospešeno zaključevali dela pred odprtjem veleblagovnic Gath&Chaves in Harrods, prve čezoceanske franšize slavne angleške trgovske verige.

Tedaj je bil to zapeljiv duh vznemirljivega, novega časa: konec koncev je bila tudi novoodprta kavarna Richmond v soseščini Gath&Cavesa in Harrodsa scela angleška. Duh novega časa pa se ni mogel vrniti v čarobno svetilko, iz katere je ušel. Sto let kasneje je prišel po svoje, še bolj pogolten in brezobziren kot kdajkoli prej.

"Danes imam raje jutra, središče mesta in mir," je zapisal pred štiridesetimi leti redni gost kavarne Richmond in avtor Hrepenenja po Buenos Airesu, ne da bi dočakal konec svojih mladostniških iskanj. Vsako jutro ima svoj mrak, vsak center svoje predmestje, vsak mir svojo nesrečo. In vsako mesto svoj Nike Megastore.