Tak je bil videti Kurt Waldheim. Deset let na vrhu, potem vrnitev v idilično alpsko deželo, čez nekaj let pa še kandidatura za predsednika države. A malo pred volitvami leta 1986 se je zgodila - kaj drugega kot zarota. Nekdo je začel brskati po njegovi nejasni preteklosti med letoma 1938 in 1945. Na dan so prihajale neprijetne podrobnosti, čeprav ne ravno vojni zločini. Nedvomno pa je bilo dokazano, da so se v neposredni bližini, le nekaj kilometrov od njega, dogajali zločini, od Kozare v Jugoslaviji do deportacij Židov v Grčiji. A ne za eno ne za drugo ni vedel, kot je trdil.

Še bolj zanimivo je, da je za predsednika države kandidiral že leta 1971. Takrat je izgubil, a ne zaradi zapisa o njegovem članstvu v enotah SS, kar se je sicer izkazalo kot neresnično. Ta podatek nikogar ni zanimal, čeprav nekateri menijo, da mu je kvečjemu pomagal, čeprav ne do zmage. Tik pred tem so namreč štirje bivši (resnični) člani SS prišli v vlado.

Nadaljujmo z zaroto tik pred drugimi volitvami leta 1986. Vsaj tako nekako je Bruno Kreisky označil dejanja Svetovnega židovskega kongresa, jim pripisal še skrajno nečastnost ter pribil, da Avstrijci že ne bodo dovolili Židom na tujem predpisovati, kdo bo avstrijski predsednik.

Take izjave so očitno poenotile avstrijsko zavest in pripadnost preteklim idejam. Če Waldheim v prvo, leta 1971, ni mogel unovčiti medvojnega delovanja, je, obtežen z dokazi o nacistični preteklosti, v drugo zmagal in postal avstrijski predsednik.

Sledilo je izobčenje. Praktično povsod je bil "persona non grata" in postal je prvi (seveda po volji ljudstva, torej demokratično izbran) predsednik kakšne države, ki so ga ZDA uvrstile na listo teroristov in podobnih, ki ne smejo prestopiti njihovih meja. A doma priljubljen in v časteh.

Država pod Janšo in Pahorjem

Sta si Slovenija in Avstrija, razen tega, da sta sosedi, v čem podobni? Najbrž. Pri nas v zraku visijo volitve. Za nekoga kot Damoklejev meč, za drugega kot rešitev gordijskega vozla. Poglejmo najprej, s kakšno zbirko grehov se ponašajo slovenski permanentni politiki in spet najverjetnejši kandidati. Sedanji premier ima najbrž najbolj "razsuto" vlado doslej. Nesporno ni rojen za voditelja. Zamudil je vse priložnosti na mnogih področjih. Pretekli premier pa je med drugim obremenjen z orožarsko afero, ki se nadaljuje v "Patrio". Poleg tega mnogi politični analitiki trdijo, da mu je ljudstvo leta 2008 dalo jasno vedeti, da ima dovolj njegove politike, ki se je na vseh področjih spreminjala v enoumno diktaturo. Zato se zdi marsikomu nemogoče, da bi ponovno prišel na oblast.

Prav o tej možnosti imam čisto drugačno mnenje. Uvodoma moram priznati, da se ne štejem med politične analitike (še manj sicer mednje štejem politične fanatike, opredeljene strankarske ljudi, ki jih nacionalna TV tako rada - po Miheljaku - dobesedno "gosti" ob vsaki priložnosti in njihove ocene prodaja za suho zlato). Iz nekaterih izkušenj pa se mi zdi, da so politični komentatorji - tisti pravi - preveč optimistični. Zanašajo se na izkušnje in na spomin ljudi.

Če pogledamo, kaj se je dogajalo leta 2008, ko naj bi "ljudstvo reklo Janši - ne", moramo priznati naslednje. Za las, ali samo za dober odstotek je manjkalo, pa bi morali priznati, da je ljudstvo zadovoljno z obdobjem njegove vladavine; s tem, da v štirih letih ni izvedel niti ene pomembne reforme; da je zadovoljno z vsemi zlorabami, od medijev do podjetij, od tajnih postopkov, ki bi morali biti javni, do korupcijskih afer, ki jih preiskujejo vsaj v treh državah; da ni nič narobe, če je ob slabih svetovnih razmerah še Janševa vlada obilo pripomogla k proračunskemu minusu; da je bilo spoštovanje človekovih pravic marsikdaj na dnu; da je moral posredovati evropski komisar za človekove pravice. So ti podatki pomembni za opredelitev na naslednjih volitvah? Malo verjetno.

Večina ljudi, z mano vred, ne razume vseh razsežnosti nihanj v gospodarstvu, zlasti pa ne, kaj vse vpliva nanje in kdo je odgovoren za izgube. Enako velja za mnoga druga področja, od pokojninskega sistema, zdravstva do človekovih pravic. Zanašamo se na avtoritete, ki nam pojasnjujejo razmere. Za mnogo državljanov je sveto tisto, kar slišijo v cerkvi. Ker je ločitev cerkve od države iluzija, mogoča le na formalni ravni, je vpliv RKC zelo močan. Ker poznam del podeželja, vem, da je točno, o čemer je pisal Grega Repovž. Za Cerkev obstajajo naši, vsi ostali pa so komunisti, s katerimi strašijo ob vsaki priložnosti. Iz tega sledi tudi enačba, da ne more biti slab, kdor je proti komunistom, ne glede na to, kaj počne ali je počel.

Podobno stoji in bo vselej stalo za Pahorjem trdo jedro podpornikov, ki ga ni bilo sposobno opozarjati na usodne napake na dovolj jasen način. Edini, ki je to storil, je bil dr. Ziherl, ki je odstopil ob prvi premierjevi katastrofalni potezi, ki je dokazovala popolno nerazumevanje položaja. Recept je bil sicer jasen, povsem enostaven in prav zato neuresničljiv. Odstopiti bi morali vsi okoli premierja, ki so se intimno strinjali z Ziherlom. Ni jih bilo malo. To bi bila poteza, ki bi jo celo Pahor razumel. A je bila očitno pri vseh ostalih močnejša želja po oblasti kot pa skupna usoda. Ta nam je prinesla stanje, v katerem neizogibno (in prepozno) odstopajo eden za drugim.

Izbira med hudim in še hujšim zlom

Iz tega sledi, da je tako rekoč vseeno, če Pahorja zapusti še zadnji minister. Prav tako je vseeno, če je Janša obsojen na zaporno kazen. Vsaka stranka ima za sabo ljudi, ki so emocionalno povezani z nekimi vrednotami stranke ali vodje (na primer domoljubje tiste vrste, ki izključuje tujce; boj proti nenaravnim stvarem, kakršne so istospolne karkoli že). Ta stališča, pravilneje predsodki, kljubujejo vsem racionalnim argumentom, enako izkušnjam. Ljudje v takih razmerah slepo sledijo vodji, čeravno v prepad. Kadar ne gre za ljudi s predsodki, je še vedno dovolj takih, ki se čutijo močne v nekakšni bratovščini, kjer je varno za člane in kjer si obetajo kakšno korist. Tukaj je na delu racionalno odločanje, a usmerjeno v lastno, namesto v skupno dobro. Če zapustim bratovščino, je moja usoda (beri: korist) negotova. Od tod precejšnja zvestoba.

Seštevek vsaj teh dveh skupin podpornikov in volilcev daje že dvajset let razmeroma zanesljivo delitev parlamenta na dve polovici, s tisto minimalno razliko, ki omogoča eni strani ali koaliciji varljiv naziv "zmagovalca.

V stiski, koga voliti, bodo le tisti redki posamezniki, ki za svoje odločanje ne potrebujejo avtoritete, ki so vselej kritični do vseh, ki so na oblasti, in ki se ne dajo kupiti ne s položajem ne z denarjem. Izbirali bodo, vsaj po mojem mnenju, med hudim in še hujšim zlom. Vsa dosedanja oblast samostojne Slovenije se namreč giblje zgolj med tema možnostma. A ni strahu. Teh pokončnih ljudi je v narodovem telesu tako malo, da je njihov vpliv na volilni rezultat zanemarljiv. Poleg tega je zelo verjetno, da zaradi razočaranja nad vsemi sploh ne bodo šli volit. V najtežjih časih je sicer taka peščica ljudi sposobna zanetiti iskro upora, a do te usodnosti, upajmo, je še daleč.

Nesporni zmagovalec slovenskih volitev bo v vsakem primeru - Waldheim. Naj prvi vrže kamen vanj, kdor je brez greha!