Za zdaj zgolj na papirju. Glasbeni kritik David Fricke je sredi junija v reviji Rolling Stone namreč objavil ekskluzivno novico, da je Metallica za novi album združila moči z Reedom, Loujem Reedom. Kritiški starosti ameriške pop-kulturne revije je torej pripadla čast, da je prvi pisal o tem presenetljivem sodelovanju, da je med prvimi slišal skladbi Pumping Blood in Mistress Dread in da je podal prvi oris albuma, ki ga je opisal kot besno združitev Reedove "noir" klasike Berlin iz leta 1973 z Metallicinim razbijanjem in drobljenjem na albumu Master of Puppets iz leta 1986. V Frickovi reportaži soočenja s prvimi rezultati dela newyorškega kralja avantgardnega rocka in svetovno najbolj prodajane trash-metal skupine mrgoli superlativov, obojestranskega navdušenja vpletenih in izlivov medsebojne naklonjenosti, tako drug o drugem kot nad manj kot mesec dni trajajočim procesom skladanja in snemanja skladb.

Istočasno je z odmevnim Frickejevim sestavkom, ki je bil vir večine povzetkov in najav v medijih po vsem svetu, zaživela uradna spletna stran projekta www.loureedmetallica.com, na kateri se počasi in premišljeno kopičijo detajli in informacije o albumu. Za zdaj je znano, da bo naslov plošče Lulu, po junakinji dram Zemeljski duh in Pandorina skrinjica nemškega dramatika Franka Wedekinda s konca devetnajstega stoletja, ki sta bili tudi navdih za ploščo. Ve se, da bo na njej deset skladb. Ob že navedenih dveh sta že znana še dva naslova, Junior Dad in Little Dog. Ve se, da so pri produkciji plošče Lou Reed in Metallica sodelovali z Halom Wilnerjem in Gregom Fidelmanom, ki jo je tudi zmiksal. Ob napovedi, da bo plošča izšla na noč čarovnic, 31. oktobra, se je pred dnevi pojavil podatek, da bo izšla pod okriljem velikanke Universal (v Severni Ameriki bo izšla dan kasneje pri drugi velikanki Warner Bros).

Dvajsetega avgusta je izšla oktobrska številka angleške glasbene revije Mojo, ki med drugim ponuja nove namige o plošči mračnega lorda newyorškega punka in kraljev speed metala. Keith Cameron je v podnaslovu navedel, da gre za improvizirani album beatniške poezije in težkih kitarskih rifov. Spet se srečamo s popolnim izlivom navdušenja vseh vpletenih, ki ne skoparijo s pohvalami in medsebojnim občudovanjem. Med drugim izvemo, da je bila to posebna izkušnja za Metallico, saj je Reedov spontani in hiter ustvarjalni proces dela diametralno nasproten njihovemu, ki kujejo skladbe po nekaj mesecev, v nedogled.

Zelo nehvaležno delo je pisati o plošči, ki je sploh še nismo slišali, o kateri pa tako rekoč vemo že vse. Že danes je jasno, da gre za najbolj vročo izdajo letošnjega leta, ki je možje v črnem niso zreklamirali s časom primernimi agresivnimi oglaševalskimi službami in prijemi, ampak z izbranimi glasbenimi novinarji in mediji. To spominja na pristope iz polpreteklosti, ko je rockovski žurnalizem še kaj veljal in ni bil goli podaljšek glasbene industrije, ampak v prvi vrsti kritičen in pronicljiv spremljevalec ter pedantni kronist dela glasbenikov in glasbenic. Navedena avtorja sta skupaj z Loujem Reedom in Metallico dala roko v ogenj za ploščo, na katero bo treba čakati še dolga dva meseca.

Vsi izlivi entuziazma in navdušenja, tako devetinšestdesetletnega Louja Reeda kot dvajset let mlajših članov Metallice, spodbujajo in napihujejo velika pričakovanja nad projektom, ki se ga je prijel nadimek Loutallica. Reedova izjava za New York Magazine "ta album je morda najboljša reč, kar jih je kdo kdaj koli naredil, ta album lahko ustvari nov planetarni sistem, ne šalim se, nisem sebičnež" je pripeljala do pisunske prognoze, da bo plošča Lulu "najboljša stvar, kar jih je kdo kadar koli posnel". Vznemirljivo, senzacionalistično in prav nič (samo)kritično novičarstvo je tudi v tem primeru neučakano preplavilo medijske kanale, zato ne preseneča, da so se porodili tudi dvomi in sumničenja, da gre zgolj za še eno rokenrol prevaro, katere namen je zaslužiti čim več denarja.

Zametki tega super-sodelovanja segajo dve leti nazaj, ko je Lou Reed nastopil kot poseben gost Metallice na petindvajseti obletnici Dvorane slavnih rokenrola (Rock'n'Roll Hall Of Fame). Pred polno newyorško areno Madison Square Garden so ne najbolj posrečeno skupaj zaigrali Reedovi klasiki Sweet Jane in White Light/White Heat. Morda je prav ta kanček sreče v nesreči in tisti nespoštljivi "buuu!", s katerim je del občinstva pospremil prihod Louja Reeda na oder kot črnega račka, vnel iskro za ta megaprojekt, ki zadnja dva meseca buri duhove rockovske javnosti. Tako Metallica kot Lou Reed sta vsak zase institucija rokenrola. V svojih individualnih karierah sta se neštetokrat spopadla z vzponi in padci, z rušenjem tabujev in ustoličitvijo svojega primata. Posvečenost glasbenemu ustvarjanju in bogati diskografiji, brez katerih ne moremo vrednotiti sodobne zgodovine popularne glasbe, vlivajo dodatno (za)upanje v rezultat snemanja plošče.

V zadnjem desetletju smo priča številnim superskupinam, ki so se namnožile na vseh poljih glasbe. Zelo upravičeno se govori o dobi vrnitve superskupin, ki jih poznamo že s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, kot so bile Cream, Blind Faith in Crosby, Still, Nash&Young. Loutallico lahko postavimo nad bok Velvet Revolver (člani Guns N' Roses in Stone Temple Pilots), Audioslave (s Chrisom Cornellom iz Soundgarden in instrumentalisti Rage Against the Machine) ali Dead Weather in Racounters, za katerima stoji Jack White iz White Stripes, ali Monsters of Folk (člani My Morning Jacket in Bright Eyes) in še višje številnim drugim. Zaradi razlike v letih pa je bližje medgeneracijskim superskupinam, kot so Tinted Windows s člani Smashing Pumpins, Hanson, Fountains of Wayne in Cheap Trick ali SuperHeavy z Mickom Jaggerjem, Davom Stewartom, Joss Stone, Damianom Marleyem in AR Rahmanom. Zagotovo pa bo največ primerjav padlo s superskupino Them Crooked Vultures, v kateri so se pred dvema letoma združili Dave Grohl iz Nirvane in Foo Fighters, Josh Homme iz Queens of the Stone Age in John Paul Jones iz Led Zeppelin.

V zgodbah superskupin je nekaj stalnic. V njih združijo ustvarjalne moči že uveljavljena glasbena imena, kar pogostokrat vodi do medsebojnega kresanja močnih in superiornih karakterjev, tako na idejni in ustvarjalni kot čustveni ravni. Posledica je kratkotrajnost obstoja ali celo enkratnost takšnih glasbenih superorganizmov, ki objavijo zgolj en, največ dva albuma. Seveda so izjeme, vendar je večina kratkega daha ali zgolj stranski, prijateljski projekt soudeleženih, ki zaradi svoje posebne in pomembne vloge v glasbi pritegnejo veliko pozornosti. Čas pa je tudi pokazal, da večina superskupin predvsem veliko obljublja, bolj malo pa da, sploh svežega in prodornega.

Na predzadnji dan avgusta se je v angleškem glasbenem tedniku NME pojavila izjava pevca in kitarista Metallice Jamesa Hetfielda, da jih je Lou Reed zaprosil, naj ploščo podpišejo kar z Metallica. Sam Reed je dodal vsem doslej izrečenim in že neštetokrat prepisanim hvalospevom še, da je to "najboljša stvar, kar jih je kadar koli naredil, in da jo je naredil z najboljšo skupino, kar bi jih lahko našel". Zdi se, da bo Lou Reed petega decembra, ko bo Metallica praznovala trideseto obletnico delovanja s koncertom v sanfranciški dvorani Fillmore, pravzaprav njen pridruženi član, in da bo plošča Lulu deseti uradni album te megaskupine.