Šlo je za drugačno ubeseditev obljube "Nikoli več!", ki je sledila grozotam nacistov med drugo svetovno vojno. Politiki so jo znova ponavljali po genocidu leta 1994 v Ruandi in po genocidu leto kasneje v Srebrenici. Vihteč ti dve besedi je prišlo do humanitarne intervencije na Kosovu, ki si je, četudi legitimna, mednarodnopravno legalnost pridobila šele naknadno, potem pa izgubila svoj obraz z ameriškim samovoljnim posredovanjem v Iraku leta 2003. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida je državam podpisnicam že leta 1948 podelila pravico, da zahtevajo ukrepe, ki bi preprečili in zatrli grozeč genocid, a je do danes ostala mrtva črka na papirju.

Konec ere

Septembra 2005 je ta majhna sprememba pravice v odgovornost pripomogla, da je v generalni skupščini ZN prišlo do soglasne potrditve novega mednarodnopravnega instituta. Več kot 350 let star temelj mednarodnih odnosov, utemeljen na westfalski suverenosti držav, je bil spodnesen. Slovenija je pri tem procesu intimno sodelovala.

Odgovornost za zaščito je zapisana v vsega dveh členih Zaključnega dokumenta ZN 2005. A ta dva člena so usklajevali in pripravljali več kot leto dni. Delo sta vodila Roman Kirn, sedanji slovenski veleposlanik v Washingtonu in tedanji veleposlanik Slovenije pri ZN, ter tedanji veleposlanik Bangladeša pri ZN, Iftekhar Ahmed Chowdhury.

"Odpor proti konceptu R2P je bil izjemno močan pri vseh državah. Bale so se, da gre za trojanskega konja za omejitev suverenosti držav," je razložil Roman Kirn. "Tudi vztrajno prepričevanje, da pri R2P ne gre za 'pravico do intervencije', temveč 'odgovornost za zaščito', ki jo imajo v prvi vrsti države same do lastnega prebivalstva, ni pomagalo. Ni pomagalo ponavljanje, da gre za preprečevanje mednarodnih hudodelstev, ne za mirovne operacije. Podpornikov razen v sekretariatu ZN je bilo izjemno malo. Zato je bilo bistveno, da nam je v strokovnih razpravah in posvetovanjih uspelo razjasniti vsebino, vse dileme in odprta vprašanja. Podpora Afriške unije kakor tudi ZDA in nekaterih drugih stalnih članic varnostnega sveta je bila na koncu ključna. Jasno je bilo, da se nič v zvezi z implementacijo R2P ne more zgoditi brez stalnih članic in da pripravljenost za kolektivno akcijo ne pomeni pravne obveznosti. A sprejetje členov o R2P je bilo na koncu vseeno izjemen uspeh in veliko presenečenje. Še nikoli ni noben dokument v mednarodni skupnosti omejil suverenosti posameznih držav."

Hkrati je obveljal tihi gentlemanski dogovor, da se na resolucije, ki bi temeljile na odgovornosti za zaščito, ne izreka veta. To se je spoštovalo v primeru Libije, ko sta se Rusija in Kitajska vzdržali glasovanja.

Preprečiti, ukrepati, obnoviti

Grožnje polkovnika Moamerja Gadafija, naperjene proti vzhodnolibijskemu mestu Bengazi, ki je bilo že v rokah upornikov, so mednarodnim politikom in komentatorjem februarja letos zvenele preveč podobno sovražnemu govoru, s katerim so se hutujske milice Interahamwe napotile na poboj 800.000 Tutsijev in zmernih Hutujcev v Ruandi. Prvi resoluciji ZN s konca februarja, ki je obsodila nasilje, zahtevala od libijskih oblasti, da spoštujejo svojo odgovornost za zaščito prebivalstva, uveljavila usmerjene sankcije, embargo na orožje in razmere priglasila Mednarodnemu kazenskemu sodišču, je manj kot tri tedne kasneje sledila resolucija 1973. Prvič v zgodovini je bilo na temelju odgovornosti za zaščito odobreno skrajno sredstvo - vojaška intervencija mednarodne skupnosti za zaščito civilnega prebivalstva.

Odgovornost za zaščito varuje vse osebe na ozemlju države, državljane ali ne, pred genocidom, vojnimi hudodelstvi, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu, kamor sodi tudi uresničevanje politike apartheida. Prvotno počiva odgovornost na državi sami.

V drugem koraku, ob pripravljenosti države na sodelovanje, se aktivira odgovornost mednarodne skupnosti in regionalnih organizacij, da pomagajo pri zaščiti civilistov.

Šele v tretji fazi, ko država ne more ali ni pripravljena izpolniti svoje odgovornosti za zaščito in obstaja utemeljen sum o množičnih kršitvah človekovih pravic, ki lahko pripeljejo do izvršitve hudodelstev, nastopi odgovornost mednarodne skupnosti, da zaščiti prebivalstvo. Če je potrebno, tudi z uporabo sile, ki pa jo mora vselej odobriti VS ZN.

Vsem nosilcem odgovornosti za zaščito ni naložena le odgovornost, da odgovorijo na grožnjo, ki preti civilistom, pač pa so pred tem dolžni narediti vse za preprečitev takšne grožnje. V kolikor pride do vojaškega posredovanja, pa nastopi tudi dolžnost obnove.

Dobrih pet mesecev po vstopu mednarodne skupnosti v vojno v Libiji, s Tripolisom v rokah upornikov, je zadnja odgovornost - odgovornost za obnovo - pred vrati. Inner City Press je prejšnji teden objavil interni dokument ZN, v katerem je Ian Martin, nekdanji direktor Amnesty International, izrisal možno vlogo mirovnikov in opazovalcev ZN pri obnovi in normalizaciji razmer v Libiji ter pripravi in izvedbi volitev.

Obnovo poudarja kot nujno fazo, ki mora slediti fazi reakcije, ki v Libiji še ni končana, tudi dr. Vasilka Sancin z ljubljanske Pravne fakultete. Decembra lani je uredila in bila med soavtorji knjige Lokalni zločinci - univerzalni zločinci: odgovornost zaščititi, prve znanstvene monografije, ki v slovenskem jeziku celostno obravnava ta normativni koncept.

"Z obnovo bo mednarodna skupnost pokazala, da z R2P misli resno. Kajti slišijo se številne kritike, da je Natova akcija v Libiji škodovala R2P. Zaupanje držav, zlasti Indije, Južnoafriške republike in Brazilije, ki so podprle resolucijo 1973 z mandatom, da se vzpostavi prepoved letenja in uporabijo vsa potrebna sredstva za zaščito civilnega prebivalstva, naj bi se izigralo." Nobena od teh držav namreč ni podprla zamenjave režima ali odstranitve Gadafija.

"A zavedati se je treba, prvič, da največjo grožnjo civilnemu prebivalstvu predstavlja Gadafijev režim, in drugič, da je uporaba skrajnega sredstva v naboru ukrepov R2P, oborožene akcije brez avtorizacije teritorialne države, vedno soočena z vrsto nevarnosti tudi za civilno prebivalstvo. Države, ki so ukrepale, morajo soočiti s kritikami in se na morebitne storjene napake ustrezno odzvati," poudarja dr. Vasilka Sancin.

Dobro nasilje

Eden glavnih zagovornikov in podpornikov uveljavitve in kodifikacije instituta odgovornosti za zaščito, Gareth Evans, nekdanji avstralski zunanji minister, pravi, da obstaja pet testov za uporabo sile tudi v skrajnih primerih. Prvi je test resnosti grožnje in nevarnosti, da pride do takojšnjega množičnega prelivanja krvi civilistov. Drugi test mora biti primarnost cilja, da se ustavi ali prepreči hudodelstva. Tu Evans zagotavlja, da Arabska liga in varnostni svet ZN ne bi nikoli podprla posredovanja v Libiji, če bi šlo le za obvladovanje naftnih virov. Tretji test zahteva izčrpanost vseh nevojaških ukrepov, ki mu sledi test proporcionalnosti - da so obseg, trajanje in intenzivnost vojaškega posredovanja nič več kot le potrebni minimum. Zadnji test zahteva ravnotežje posledic posredovanja, ki je zajeto v vprašanju, ali bo civilistom bolje, kot bi jim bilo, če do posredovanja ne bi prišlo. To je po njegovem mnenju razlog, zakaj do posredovanja ni prišlo v Darfurju in zakaj ne bo prišlo do posredovanja v Tibetu ali Čečeniji.

Na drugi strani Atlantika se liberalni časopisi obupano ukvarjajo z vprašanjem, ali lahko Obamovo ravnanje zadnjih treh let strnejo v Obamovo doktrino. Kot ključna izpostavljajo dva principa, ki ju je Obama na univerzi Georgea Washingtona izpostavil 28. marca v govoru o posredovanju v Libiji: Amerika ima odgovornost za preprečitev grozečega genocida, in če varnost Američanov ni neposredno ogrožena, a je ukrepanje upravičeno, bo Amerika ukrepala le, če pri tem ne bo edina.

Obama je res pravnik, a hkrati njegove besede spomnijo na ideje Samanthe Power, pravnice in nekdanje novinarke, ki je poročala iz Sarajeva, nato pa napisala s Pulitzerjem nagrajeno knjigo Problem iz pekla: Amerika in doba genocida o skoraj zločinski pasivnosti ameriške politike v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Powerjeva je nasprotovala vojni v Iraku, a hkrati ostala strastna zagovornica angažirane zunanje politike, utemeljene na humanitarnih načelih zaščite civilistov. Danes je posebna svetovalka Obame in vodi pisarno za mednarodne zadeve in človekove pravice v okviru Sveta za nacionalno varnost. Skupaj s Hillary Clinton sta bili menda odločilna glasova, da se je Obama odločil za ameriško sodelovanje v posredovanju v Libiji.

Ni več prostora za avtokrate

Iz Sirije medtem vsak dan prihajajo poročila o novih žrtvah med protestniki, ki so padli pod streli vojske in državnih varnostnih sil predsednika Bašarja Al Asada. Politični komentator libanonskega časopisa Daily Star Rami Khouri je pred kratkim zapisal, da so potrebni trije kritični dejavniki, da avtoritarni režim spremeni svoje ravnanje: množičen pritisk lastnih državljanov, soglasje med regionalnimi akterji in mednarodna legitimnost obsodb, ki jo lahko dajo ZN. V Siriji, ugotavlja dolgoletni britanski novinar, poročevalec iz Jeruzalema in nato iz Islamabada, Graham Usher, je nedvomno prisoten le prvi dejavnik.

Obama in EU sta Asada že pozvala k odstopu, čemur naj bi sledile tudi vse bolj boleče sankcije. Turčija tega še ni naredila tako izrecno, a hkrati je njen predsednik Abdullah Gül zagrozil, da v današnjem svetu ni prostora za avtoritarne oblasti. Te se lahko zamenja tudi s silo, če politični voditelji ne sprejmejo sprememb. Savdska Arabija je iz Damaska odpoklicala ambasadorja in iranske mule živčno opazujejo svojega zaveznika na Mediteranu.

"Glede na več tisoč razseljenih, beguncev in mrtvih v Siriji se čas za najstrožje ukrepe, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile, torej predvsem za najstrožje ekonomske sankcije, ki še niso bile uporabljene, zelo hitro izteka," pravi dr. Vasilka Sancin. "Vsaka oborožena akcija v luči R2P bo morala biti odobrena s strani VS, in tu so trenutno prisotni predvsem grožnji z vetom Kitajske in Rusije ter nasprotovanje nekaterih nestalnih članic VS, predvsem Libanona, pa tudi Indije, Južnoafriške republike in Brazilije. Manjka tudi podpora regionalnih organizacij, ki je bila v ospredju v primeru Libije. Države so še vedno zelo občutljive, ko pride do vprašanja zamenjave režimov. Države v razvoju pa so že v osnovi zadržane do oboroženih intervencij s strani razvitih držav, predvsem zahodnega sveta."

Sirski aktivist, ki je prek facebooka dal intervju za ameriško revijo The Atlantic, je prosil le za dosledno obsojanje ravnanj sirskih oblasti.

S septembrskim zasedanjem generalne skupščine ZN, glasovanjem o novih nestalnih članicah VS, med katerimi je kandidatka tudi Slovenija, in z glasovanjem o priznanju palestinske države ter nadaljnjim vrenjem v Jemnu, Bahrajnu, Siriji in širši regiji bosta inteligentno razumevanje in pametna uporaba instituta odgovornosti za zaščito ključna.

"Pri R2P je bistvena predvsem njegova globoka humanitarna nota: zaščititi ljudi, ki so ranljivi, ki se sami ne morejo zaščititi. Uspeh njegove uveljavitve v dokumentih ZN je bil zagotovo tudi uspeh slovenske zunanje politike," pravi Roman Kirn.