Na straneh 56-57 v knjigi avtor omenja, da je Tito 23. septembra 1938 v Moskvi podrobno opisal svoje odnose z deveterico pomembnih jugoslovanskih komunistov, ki so bili v Sovjetski zvezi "razkrinkani kot saboterji in sovražniki naše partije". Pirjevec tudi navaja, da so sedem od teh devetih, še preden je Tito o njih napisal te negativne karakteristike, v Moskvi ustrelili, dva pa sta bila živa in ju je Stalinov režim osumil za trockista. Tu pa, na žalost, profesor naenkrat konča. Ne omeni, da je Tito šest mesecev kasneje, marca 1939, oba ta razkrinkana človeka (dr. Simo Markovića, enega od ustanoviteljev KPJ, in Simo Miljuša, bivšega organizacijskega sekretarja CK KPJ) vrgel iz KPJ. Pozabi dodati tudi, da sta bila oba ustreljena v Moskvi, samo mesec dni po tej odločitvi. Prav tako ne pove, da je Tito "razkrinkanje" deveterice svojih partijskih tovarišev 23. septembra 1938 končal z besedami: "V kolikor potrebujete podatke še o kom, ki ga tu nisem omenil, mi to, prosim, povejte."

Vsi ti podatki se nahajajo ravno v tistih knjigah, ki jih dr. Pirjevec navaja v opombi 235 kot vir dokumenta s 23. septembra 1938.

Ali na primer, na strani 63 svoje knjige profesor Pirjevec navaja, da je imel Tito 15. marca 1939 (pravzaprav je bil sestanek med 19. in 21.) sestanek s peterico svojih sodelavcev, na katerem je iz KPJ izključil jugoslovanske komuniste, ki so bili v ZSSR ustreljeni ali samo osumljeni in aretirani. Vendar je v obeh knjigah, na kateri se avtor sklicuje v opombi 267, kot viru tega sestanka (Tito strogo povjerljivo - arhivski dokumenti; Tito skrivnost stoletja), objavljen celoten zapisnik s tega sestanka, iz katerega je razvidno, da je Tito na njem ožigosal in izključil iz KPJ najmanj devet oziroma enajst funkcionarjev KPJ, ki so bili v ZSSR zgolj osumljeni, samo mesec dni kasneje pa so bili ustreljeni v Moskvi. Pa vendar profesor Pirjevec tega izredno pomembnega dejstva na tem mestu niti z eno besedo ne omeni.

Z nejevoljo ugotavljam, da je takih in podobnih primerov precej tudi na drugi straneh. Profesor v intervjuju zatrjuje, da je vse, kar mu je bilo v Arhivu Slovenije dostopno glede Titove problematične vloge v španski državljanski vojni, "navedel v svoji knjigi". Na žalost se je tudi tu izjema vmešala v pravila, ki si jih je profesor postavil pri pripravi knjige - da ničesar ne izpušča.

Recimo, na strani 49 dr. Pirjevec citira pričevanje Titovega bližnjega sodelavca, hrvaškega komunista židovskega porekla Lea Matesa, da je Josip Broz v njegovi hiši v Zagrebu med drugo svetovno vojno hrvaški komunistki Anki Butorac nenadoma rekel: "Jaz sem tvojega tovariša v Španiji poslal v smrt." Nikjer pa ne omenja, da je bil njen soprog Blagoje Parović eden od vodilnih jugoslovanskih komunistov. Zgodovinarju takega ugleda, kakršen akademik Pirjevec vsekakor je, ta podatek res ne bi smel biti tuj.

Ali, v knjigi Tito strogo povjerljivo - arhivski dokumenti, na katero se profesor Pirjevec v opombah več kot tridesetkrat sklicuje, je objavljen za zgodovino pomemben podatek o tem, kar je Kominterna sprejela spomladi 1938, po usmrtitvi Titovega predhodnika na čelu KPJ Josipa Čižinskega. "Razpustili so ostalo vodstvo KPJ", suspendirali njeno delo in ustavili financiranje KPJ. O tem pomembnem zgodovinskem dejstvu v knjigi Tito in tovariši ne najdemo nobenega zapisa. Enako kot tudi ni podatkov o Titovem imenovanju za sekretarja CK KPJ jeseni 1940, kjer je kot "predstavnik Kominterne" prisostoval in delegate Pete državne konference KPJ prvi nagovoril pomemben sovjetski obveščevalec Josip Kopinič. Tudi ta podatek je bil profesorju Pirjevcu vsekakor znan iz Kopiničeve biografije, ki jo je v svoji knjigi citiral več desetkrat.

Za konec še metodološka pripomba. Ob neštetih arhivskih virih, ki se v zgodovinopisju, ne naključno, imenujejo viri prve vrste, je profesor Pirjevec kot legitimne zgodovinske vire v svoji knjigi uvedel nekaj deset knjig, pisanih na podlagi sekundarnih ustnih virov, ki se jih nikjer ne more preveriti. Moram priznati, da me je to zelo presenetilo, saj se tako v legitimne zgodovinske vire v imenu zgodovinske znanosti, ki ji profesor Pirjevec nedvomno pripada, skozi velika vrata pripuščajo tudi neznanstvene metode ugotavljanja zgodovinske resnice.

To, da profesor Pirjevec obsoja likvidacije zgolj "nedolžnih otrok", ki so maja 1945, kot navaja, "baje bili žrtve umorov" v Teharjah in drugih moriščih po Sloveniji, ne pa tudi množične poboje civilistov in tisočev kolaboracionistov ter Titovih vojnih nasprotnikov, ki so jih Angleži s prevaro, ko so odložili orožje, privedli pred strelske vode OZNE - to pa je še največje presenečenje.

Zgrožen sem, da se danes, ko je življenje posameznika postalo največja vrednota človeške civilizacije, lahko oglašuje ideologija, ki zločine deli na dobre in slabe. Četudi bi ideologija in država, v imenu katere so bili ti zločini izvršeni, preživela padec berlinskega zidu, bi danes ti zločini morali biti obsojeni. Najbolj iskreno verjamem, da bi to naredil tudi sam Tito, če bi po nekem naključju slučajno dočakal te dni.

Pero Simić