Besedilo in fotografija: Matjaž Kranjec
Njegova šibka točka so vode in ribolov. Ko pogovor nanese na to, se povsem preda razmišljanju o Bohinjskem jezeru, o ribah, predvsem postrvih, o čistoči vod in o že oddaljeni mladosti, ko je tam na drugem koncu Slovenije, od koder prihaja, v potokih lovil ribe. "Tam smo jih mulci lovili kar tako mimogrede na roke, zdaj pa mi je ribolov drugačen užitek. Še posebno so zame pomembna zgodnja jutra na Bohinjskem jezeru, ko se dan prebuja. To je težko opisati, to je treba doživeti in v tistih trenutkih samo uživati. Ko se dan prebuja, si sredi jezera, okoli tebe je tišina, mir, samo ptičje žvrgolenje je slišati naokoli. To so res posebni trenutki. Saj ne gre toliko za ribolov, to je preprosto treba doživeti. In kako naj rečem - za take užitke moraš biti včasih tudi malo čez les."
Še vedno pogreša Dolenjsko
Tako pravi Stane Gorenc, dolga leta pravi Bohinjec. Tja se je preselil pred štiridesetimi leti, ko je spoznal svojo ženo in življenjsko sopotnico Silvo, in v vseh teh letih je postal pravi domačin. "Čeprav, priznam, še vedno pogrešam dolenjske griče, cviček, trto, kostanj in češnje. Tam doma v Raki sem že nekako tujec, saj poznam le še redke sošolce in sosede. Tukaj sem pognal korenine. Ko sem spoznal svojo ženo, sem pokuril vso srečo svojega življenja. Zato niti ne igram več iger na srečo, ne lota, nič takega." Zdaj jih šteje dvainšestdeset in z družino živi prijetno mirno življenje v Bohinjski Bistrici.
V tem miru jim že dvajset let družbo dela Nedeljski dnevnik. "Prej nismo bili naročniki, žena ga je neprestano kupovala. Kupovala ga je že kot dekle, ko pa sva se poročila, sva se dogovorila, da bova tudi glede tega uredila, saj ga je včasih v trgovinah tudi zmanjkalo. In pred dvajsetimi leti sva ga naročila. Zdaj imamo doma Dnevnik in Nedeljski dnevnik. Nedeljski nam je všeč, ker ni politično prenapet, objavlja življenjske zgodbe, prikazuje življenje, mesta in podeželje in vse to naju pritegne. Predvsem mi je všeč njegova umirjenost. Zdaj nama ga včasih odnese že hčerka Lidija, ki je postala tudi redna bralka Nedeljskega dnevnika."
Knjige so pri njih doma
Sicer pa Stane pove, da pri njih od nekdaj radi berejo vse po vrsti, tudi knjige. "Knjige so pri nas doma, saj je hčerka zaposlena pri Modrijanu, tudi njen mož rad bere, teh navad pa se vse bolj oklepa še vnuk. Prepričan sem, da bo ta bralna kultura v naši družini vztrajala še naprej." Nekaj posebnega pa je vendar ob jutrih. "Meni časopis največ pomeni ob jutrih, še posebno zdaj, ko sva oba z ženo v pokoju. Tako se zjutraj usedeva v naš paviljonček in ob kavi lepo na miru prelistava časopisje. Ni jutranje kave brez Nedeljca. Lepo počasi se vsemu posvetiva."
Poudari, da bi težko živel brez časopisa, brez njim dragega Nedeljskega dnevnika. "Brez časopisa ne bi šlo. Kar se mene tiče, časopis ne bo nikoli izumrl. Res se razvijajo drugi in drugačni mediji, toda branje časopisov je poseben ritual, brez katerega ne gre. Nikoli ne bi bral časopisnih člankov na medmrežju. Veste, že to, da čutiš papir med prsti, je nekaj posebnega, je posebno doživetje. To so trenutki, ko si vzameš svoj mir in se člankom lahko posvetiš. In pri nas je tako, da žena prva prebere časopis, potem pridem jaz na vrsto. Zdaj je zame lažje, ker žena malo dlje poleži z vnukoma Janom in Juretom, saj so počitnice. Takrat ga jaz z lahkoto prelistam. Križanke rešuje žena. Lahko jo pohvalim, da jih uspe rešiti kar tri četrtine. Pošilja jih pa ne, ker ima to bolj za svojo zabavo in razvedrilo.
Za konec pogovora še pove, da se časopisju, posebno Nedeljcu, ne bo nikoli odrekel. "Nedeljski bo ostal pri nas. Težko je brez časopisa. Jaz rad berem tudi knjige, sem včlanjen v knjižnico, ampak se zdaj knjigam kar nekako izogibam, kajti potem ne bi nič delal, saj ob branju kar pozabiš na delo. Posebno zgodovinske knjige me močno vlečejo, recimo Soška fronta, zdaj se bom lotil Pirjevca. Ob vsem tem pa je vedno čas za časopis. Le tako naprej."