31-letni Brežičan je v Daeguju vnovič dokazal, da mu azijska klima izjemno ustreza. Kolajne z velikih tekmovanj je namreč začel osvajati pred štirimi leti na svetovnem prvenstvu v Osaki. Bil je drugi. Leto dni pozneje je v Pekingu postal olimpijski prvak. Na tretjem velikem tekmovanju na azijskem koncu sveta je osvojil tretje mesto. V Osaki in Pekingu je bil favorit za odličje, tokrat je prvič napadel iz ozadja.

Kratka osvežitev spomina razkriva, da nepričakovani dogodki zaznamujejo življenje Primoža Kozmusa. Predlani je namreč 31-letni trofejni metalec po osvojeni zlati kolajni na svetovnem prvenstvu v Berlinu šokiral slovensko in svetovno javnost z odločitvijo, da končuje športno pot. Lani se je še bolj nepričakovano premislil in oznanil vrnitev na atletske steze. Včeraj pa je najbolj nepričakovano v Južni Koreji osvojil kolajno, potem ko je zadovoljil svoje apetite in napovedi z uvrstitvijo v finale. Izkazalo se je, da je bila ta celo težja kot uspeh v finalu.

"Povprečnost me ne zanima. Na olimpijskih igrah v Londonu želim ubraniti naslov olimpijskega prvaka. Daegu bo pokazal, koliko sem vreden. Če se na svetovnem prvenstvu ne bom uvrstil v finale, je bila odločitev o vrnitvi na tekmovalne steze nesmiselna in vse garanje zaman!" S temi besedami si je pred tremi meseci in pol Primož Kozmus - preden je sploh prvič na tekmovanju vrgel kladivo - naložil ogromno breme. Meja med končano zgodbo po vrnitvi in včerajšnjo pravljično je bila torej zelo tanka!

Sezona po vrnitvi na atletske steze je pokazala tudi Kozmusovo šibkost, ki jo je sicer z neverjetnim nastopom v finalu začasno prikril. Imenuje se tehnika meta. Prvo rezervo ima Kozmus v fizični pripravljenosti, saj po vrnitvi ni pretiraval z intenzivnostjo vadbe. Zaveda se, da bi z večjo količino treninga tvegal poškodbe, za katere na najvišji ravni ni prostora.

Druga, precej večja rezerva, je dodatna strokovna pomoč. Odgovor se ponuja sam po sebi. S priključitvijo k ekipi trenerskega velemojstra Vladimirja Keva, tvorca Kozmusovih uspehov. Medsebojnih zamer med Kevom, Kozmusom in zdajšnjim trenerjem Marjanom Ogorevcem, ki je bil sicer v timu tudi pred Kozmusovo upokojitvijo, je veliko in so osebne narave. Rešitev zamer in sporov je najnujnejša za Kozmusa samega, okolico, v kateri živijo, saj se njihove poti dnevno prepletajo, ter navsezadnje tudi atletsko in slovensko javnost. V boju z močnimi tekmeci, ki se jim bosta po Kozmusovih besedah v olimpijski sezoni pridružila še večna beloruska dopinška sporneža Ivan Tihon in Vadim Devjatovskij (odvzeti kolajni z olimpijskih iger v Pekingu so jima zaradi napake v postopku sicer dokazanega uživanja eritropoetina vrnili), bi bilo v borbi za olimpijsko zlato kolajno v Londonu laže ali edino mogoče priti le s skupnimi močmi treh močnih egov.

V tej zgodbi bo moral Kozmus po vrnitvi v Slovenijo čim prej povleči naslednjo potezo. Večkrat je dokazal, da se zna za pravice športnikov odlično boriti. Pred svojim pragom bo dokončno pometel šele, ko bo rešil spor s Kevom, kdor koli je zanj kriv. Njegov nekdanji trener, ki svojo nesporno strokovnost dokazuje z vzgojo Barbare Špiler (letos je postala mladinska evropska prvakinja v metu kladiva), je človek, ki bi znal nedvomno rešiti Kozmusove tehnične težave.

Če bo Kozmus rešil nesoglasja z Vladimirjem Kevom, bo v svojem srcu dobil še večji boj kot včeraj z južnokorejsko kolajno.