O problematiki poplav je bilo že veliko povedanega, vseeno pa bi vas prosila za kratek povzetek najbolj perečih problemov, zaradi katerih pri nas prihaja do dodatnih težav in škode ob večjih poplavah.

Poplave so naraven pojav in se jim ne moremo izogniti. Poplavna območja smo zelo pozidali in postali ranljivi. Ne govorimo toliko o varnosti pred poplavami, temveč o zmanjševanju ogroženosti zaradi njih. Ker je v poplavnih območjih vse več poslovnih objektov in infrastrukture, imamo več škode. Problem poplav na pozidanih območjih vidimo kot problem iskanja novega prostora za tiste volumne vode, ki so prej naravno poplavljala ta območja.

Ena od rešitev je gradnja zadrževalnikov vode, vendar pa se država, občine in ljudje težko dogovarjajo, kam jih postaviti. Za zaščito nekega območja je zadrževalnike treba postaviti višje ob toku reke, praktično torej v druge občine.

Da, zato je bila gradnja "protipoplavnih" zadrževalnikov vedno v pristojnosti države in še danes je, če gre za gosto naseljena območja in območja s pomembno gospodarsko dejavnostjo. Aktivnosti v zvezi s pripravo in sprejemanjem ustreznih "poplavnih" ukrepov potekajo v okviru priprave in potrditve državnega prostorskega načrta. Ker je v te aktivnosti vključenih veliko deležnikov in zainteresirane javnosti, ni nič nenavadnega, če ti postopki trajajo 10 ali 15 let.

Gradnja zadrževalnikov in reguliranje struge z namenom varovanja posameznih hiš navadno ne zdrži ekonomske računice. Zadeva se seveda precej spremeni, če okoliška nepozidana zemljišča postanejo s takimi ukrepi zazidljiva. Tu se srečamo z največjim problemom. Evropsko uveljavljena načela upravljanja s poplavami ne podpirajo takih načrtov. Tudi slovenska zakonodaja tega skoraj ne dopušča več. Izgubili smo že preveč poplavnih površin.

Po eni strani pravite, da zadrževalniki ob lanskoletnih poplavah ne bi preprečili poplav, po drugi strani priznavate, da bi lahko z njimi zaščitili kritična območja.

Zadrževalniki dejansko zmanjšujejo nevarnost poplav. Lani je v nekaj dneh po Gradaščici v Ljubljano priteklo več kot 30 milijonov, Ljubljansko barje pa je teden dni zadrževalo drugih 30 milijonov kubičnih metrov vode. Ostalo vodo so še cel mesec zadrževala kraška polja in podzemlje. Če bi vsa ta voda pritekla na Ljubljansko barje v nekaj dneh, bi bile poplave na Barju večje. Na Viču so se poplave zgodile zaradi velikih pretokov Horjulščice in Gradaščice. V porečju ni "kraških polj", ki bi zadrževala vodo. Namesto njih so lahko zadrževalniki, vendar kje, koliko in kako veliki? Zadrževalnik Vogršček ima 8 milijonov kubičnih metrov prostornine. To ne pomeni, da bi morali lani "aktivirati" štiri take zadrževalnike. Dodatno bi morali zadržati 6 milijonov kubičnih metrov, pa lani na Viču ne bi bilo poplav. Za primer še večjih padavin pa tudi en tako velik zadrževalnik ne bi bil dovolj.

Zakaj ne moremo postaviti toliko zadrževalnikov, da bi zadržali vso odvečno vodo?

Ključni problem je pomanjkanje prostora. Drug problem so ekološki vidiki. Iziti se mora tudi ekonomski račun. Ob lanskoletnih poplavah je Ljubljana žal utrpela skoraj 10 milijonov evrov škode, sedaj predlagana rešitev v izdelanem državnem prostorskem načrtu je po moji oceni vredna nekaj deset milijonov. Če se bodo ekstremne padavine dogajale pogosto, potem je naložba v večje zadrževalnike smiselna. Usmerjanje odtekanja vode na urbaniziranih porečjih je vedno potrebno. Vprašanje je, do kakšnih fizičnih in ekonomskih dimenzij. En ukrep ni dovolj, učinkovite in racionalne so kombinacije ukrepov.

Kateri ukrepi so še na voljo?

Nadzorovano prelivanje vode na nenaseljena območja z vzpostavljenim sistemom povračila škod oziroma razpršeno zadrževanje vode povsod tam, kjer je to mogoče (načelo solidarnosti in enakomerne razdeljenosti). Pa tudi povečanje odgovornosti posameznika, njegovo zavedanje tveganja in preventivno delovanje. Lanskoletne poplave so v Sloveniji povzročile za 20 milijonov evrov gospodarske škode, polovico samo pri zalogah. Največji delež te škode nosi majhno število podjetij, ki so žal imela skladišča v prostorih tik ob vodi ali v kleteh, kamor je vdrla voda. Gospodar mora takšna tveganja premisliti že prej ali ob napovedih poplav nekatere zaloge pravočasno umakniti.

Prav je tudi, da se posameznik, ki se odloči za gradnjo hiše na poplavnem območju zaradi manjše cene ali zaradi manj številnih kupcev, zaveda, v kaj se spušča in prevzame odgovornost za življenje na poplavnem območju. Ljudje, ki že več generacij živijo na Ljubljanskem barju, so na poplave fizično in psihično pripravljeni. Imajo čolne, škornje, dragocene stvari varno spravljene, na tleh keramične ploščice, hiše brez kletnih prostorov. Tretji pomemben ukrep je torej protipoplavna gradnja objektov, s katero preprečujemo vdore vode v kleti ali skozi okna ter preprečujemo nadaljnje škode.

Tehnične stvari niso urejene niti pri gospodarski infrastrukturi.

Res je, to je posledica našega preteklega prostorskega razvoja, ki je bil ponekod prehiter, včasih pa neroden. Ne samo, da nismo pravočasno zgradili predvidenih objektov za nadzor poplav, večinoma imamo tudi premajhne cestne prepuste, za vodne ujme ne vedno in povsod ustrezno zgrajenih temeljev ali izvedenih stikov med objekti. S cestami smo naredili nasipe, zaradi katerih so zdaj nekatera območja še bolj poplavljena.

Koliko pa lahko poplavno ogroženost zmanjšujemo z regulacijo struge?

Z regulacijo je mogoče zmanjšati verjetnost preplavljanja brežin in s tem poplav območij, kjer je regulacija narejena. Žal s tem vedno povečamo verjetnost poplav po toku navzdol. Recimo v Krškem, Brežicah, Zagrebu. In če tako delamo v vseh državah, voda hitreje in v večjih količinah priteče v Romunijo.

Kaj pa obraten ukrep, na primer zasajanje rastlinja ob rekah, da bi zadržalo vodo?

Ta ukrep v vsakoletnih razmerah deluje in pomaga. Ob velikih poplavah, kot so bile lanske, pa ne.

Za lanskoletne poplave so bili krivi tudi neočiščeni vodotoki.

Da, ampak to ni bil glavni problem, saj ima po mojem mnenju neočiščena struga veliko manjši vpliv na poplave kot na primer premajhen prepust vode pri mostu, ali zmanjšan profil struge zaradi usedlin. Poleg tega je čiščenje treba izvajati zelo previdno, saj sicer lahko zmanjšamo ekološko vrednost struge. Recimo uničimo prodišča, ločja, zasujemo zatoke, odstranimo senco in s tem odženemo ribe.

Kako pa ocenjujete sanacijo škode zaradi lanskoletnih poplav?

Tisti ukrepi, ki so bili izvedeni, so bili izvedeni korektno.