In kaj jo lahko reši? Reši jo lahko le informativni program. Informativni v pravem pomenu besede. Ne pa tisto, kar se zdaj prodaja pod tem imenom. Stalna interpretacija za nazaj. In komentar za naprej. Vse v jasni maniri: ker smo tv-gledalci butasti, potrebujemo razlago. Potrebujemo tisto, kar nam ves čas servira Kanal A s svojo informativno oddajo Svet. Enostavnost črno-belega sveta, v katerem je 99 odstotkov lopovov in en procent nedolžnih.

V principu je država, bolje rečeno, vsi zaposleni v javnih ustanovah, tako ali tako eno samo gnezdo prevarantov in sumljivih modelov, ki mislijo le na svoje žepe in žepe svojih prijateljev. Zdaj, ko je protikorupcijska komisija med nas vrgla kost z imenom Supervizor, pa so stvari še bolj preproste. Vsi, ki sodelujejo z državo, so osumljeni. Sumljivi že zato, ker so bili izbrani. Kriminalizirani že zato, ker so tudi kaj zaslužili. Obsojeni zato, ker nimajo pravih odgovorov. Če pa jih že imajo, jim ne verjamemo. Zakaj bi verjeli nekomu, ki je že od samega začetka sumljiv. Če ne danes, pa enkrat v preteklosti.

Skratka, to pregledovanje za nazaj je skupinska katarza. Je očiščevalna kura, ki pomaga pri prebavi. Veliko lažje je živeti, če lahko vedno pobrskamo po arhivih in najdemo grešne kozle. Vedno se najde nekaj, kar nas lahko še bolj prepriča, da so vsi okoli nas prevaranti, ki se šlepajo na in skozi politiko. O tem nas vsak teden pouči tudi Utrip. Posebej takrat, ko ga pripravlja TB. Ena taka mala šola lahkosti bivanja. Eno tako jasno sporočilo, ki ga je tokrat izrekla Julijana Bizjak Mlakar: »Če hočemo to družbo enkrat očistiti, potem je treba nekaj narediti za dvajset let nazaj.« Torej, deratizacija naše novejše zgodovine, ki ima eno samo srečo, ki jo je za konec tedenskega pregleda prihranil tudi TB. To je rojstvo Črtomirja zakoncema Janša, ki v preteklosti že pokazal, kako se streže tem rečem. Če je on premagal devetkrat močnejšo vojsko, zakaj je ne bi v prihodnosti še enkrat.

In v teh vročih dneh se je poleg vročine govorilo točno o tem. Kako zamenjati predsednika vlade Boruta Pahorja. Hote ali nehote so v ponedeljek informativne oddaje vlekle vzporednice s polkovnikom Gadafijem. Oba se oklepata oblasti, čeprav ju nihče več ne šmirgla. Oba živita v svojem svetu in nas z izjavami prepričujeta, da je tisto, kar vidimo, privid oziroma zmanipulirana slika. Oba verjameta, da brez njiju ta svet zdrvi v prepad.

Pred prepadom pa nas lahko reši ljubezen. Vsaj tako so nas prepričevali gostje, ki jih je voditeljica Jasna Krljič Vreg v Polnočnem klubu spraševala o zapeljevanju. Problem je le v tem, da je ta svet poln cagavih moških. Tistih, o katerih je govorila Manja Plešnar z besedami: »Moške je strah žensk, ki imajo močan karakter, in zato se me izogibajo.« Strah je očitno gonilo vsega, kar se dogaja. V trenutku, ko se cela Slovenija ukvarja z visokimi temperaturami, se v Svetu na Kanalu A začnejo zaganjati v poplave. Logično. Po soncu pride dež. In pred letom dni se je zdelo, kot da je prišel sodni dan. Potem pa tišina. Obljube pozabljene, strah permanenten. Kot v Piranu, kjer se vse sesuva. V enem od najbolj briljantnih prispevkov v zadnjem času nas je novinarka na to že pripravila. Pod površino Pirana zeva ogromna luknja. Praznina, ki bo ta obmorski biser potegnila vase. Če ne danes, pa jutri.

Pokopana pa je tudi nacionalka. Zakaj? Enostavno zato, ker je že pred časom iz rok spustila edinega konja, s katerim bi lahko zmagovala. Šport kot nacionalni katalizator. Ponos in identifikacijo. Moštveni duh, s katerim mala država na kolena spravlja velikane. Konkurentje so ji počasi pokradli vse. V prvi vrsti košarko. Od srede naprej si bomo oddahnili. Začenja se evropsko prvenstvo v košarki. Preklopili bomo na Športni kanal in uživali v komentarjih Zmaga Sagadina, Saša Filipovskega in Zorana Martiča. Tistih, ki so navijači, vendar dogodkov na igrišču ne zavijajo v celofan. Vsi, ki ste gledali prijateljske tekme naših košarkarjev, ste to dobrohotno prazno komentiranje izkusili ob Miletu Jovanoviču. Morda pa mu delamo krivico. Saj nas hoče le obvarovati pred vsemi katastrofami...