Ni predstave brez imigranta
"Če nekoga vključiš v predstavo, bodo seveda nanjo prišli tudi njegovi prijatelji in družina in že imaš v gledališču nove ljudi", je bila praktična Kathrin Hehmeyer iz gledališča HAU (Hebbel am Ufer) v berlinskem Kreuzbergu, ki je izpeljalo nekaj projektov z lokalnimi imigranti. Umetnike so namreč navdihnili zasebni kreuzberški prostori, ki so tudi gostili uprizoritve in tako združili prebivalce tako imenovanih "zakritih prostorov mesta" z njihovimi bolj privilegiranimi someščani.
Težnja vključevanja različnih socialnih skupin (predvsem mladih in starih občanov) v umetniške projekte je sicer prisotna na vsem področju sodobnih umetnosti, imperativ vključevanja pa je problematiziral direktor festivala Queer Zagreb Zvonko Dobrović. Takšna politika pridobivanja občinstva ni slaba, trdi Dobrović, a je postala edina oziroma: "Danes se ne da več narediti predstave, če ta ne vsebuje azilantov, imigrantov ali žrtev nasilja!" Pokritiziral je tudi projekte v marginaliziranih predmestjih, ki po njegovem izrabljajo občinstvo, saj ga praviloma uporabijo za en projekt in nato zapustijo, medtem ko vključevanje marginaliziranih zahteva leta. To pa seveda v HAU ni bil primer, je poudarila Hehmayerjeva. Modeli financiranja in produciranja predstave se vedno odražajo v umetnosti sami, so zaključili sogovorniki, ki so se družno strinjali še v tem, da za prav vsako umetnost obstaja publika, le najti jo morajo in ugotoviti, kako jo nagovoriti.
Podaj mi to škatlo!
Občinstvo Mladih levov je v torek in četrtek nagovorila mednarodna bruseljska skupina Deepblue s performansom You are here (Tukaj si). Deepbluejevci, poimenovani po superračunalniku, ki je premagal šahovskega genija Kasparova, se spoprijemajo s človeško in računalniško obliko komuniciranja, arhiviranja in procesiranja informacij, a tudi (črnih) lukenj, napak, vrzeli in šumov v teh procesih. Performerja si tokrat na odru utirata pot skozi mrežo belih papirjev, s telesno govorico prevajata jezik računalniških ukazov in vdirata v to standardizirano govorico s podtikanjem nepričakovanih izrazov in sporočil.
V trenutku, ko se gledalec počasi sprašuje "kaj pa zdaj", med sedeži zaroma kup škatel (in še več in še več) z navodili, naj pravilno krožijo iz prve vrste navzdol. Performerja tako aktivirata eno temeljnih človeških značilnosti, tisto, zaradi katere mamice frcnejo otroka po prstih in zaradi katere že omenjeno strokovno obarvano občinstvo festivala - performerji, teoretiki, kulturniki - naenkrat menca na mestu, kuka v krilo svojega soseda, steguje roke in grabi škatle prek vrste, nekdo celo protestira, češ, zakaj ravno on nič ne dobi. Radovednost je velika, v škatli pa je lahko vse in - nič. Prazna površina, kvadratek iz stekla, miniaturna človeška figurica, preslikava odra (iz občinstva: "To so oni!"), preslikava občinstva (iz občinstva: "To smo mi!"), figure protestnikov, vojakov, starejšega para v ležalniku, človeške noge, klobčič volne, črn kvadrat. Pa še zvoki: prdenje, alarmi, računalniško sproduciran govor. V zadnji škatli ponudijo ultimativno skrivnost: kuponček za brezplačno pijačo. Za nekatere simpatično in kratkočasno, za druge vzvod globljemu pomišljanju o spominu, arhivih, svetu znotraj in zunaj (računalniške) škatle.
Objemanje dreves
"Računalniki delujejo po principu 'da ali ne', narava pa po principu 'mogoče'," je eden v kolažu citatov, izrekov in modrosti, ki jih je v četrtek "uprizorila" belgijska režiserka Dominique Roodthooft s svojo ekipo v predstavi Smatch 2. Lotili so se precej nevarno eksploatirane in trendovske teme, ekologije, h kateri pa so poskusili pristopiti neobremenjeno, nemoralistično in z različnih umetniških perspektiv. Na odru so se tako prepletali glasba v živo (in s starih plošč), vizualne projekcije poezije (tudi konkretne), videi (njihovi lastni, izseki s spletne strani Youtube in oddaj National Geographic), uprizoritev simpozija, mini predavanja s poljudno predstavitvijo sodobnih filozofov narave in domišljene uprizoritve naravnih dogodkov, kot je rušenje gozda - stebelca brokolija zabodejo v zemljo in jih odsekajo z električnim kuhinjskim nožem ter vse to v živo projicirajo na platno.
Predstava, ki večkrat prevzame "nedolžno držo" svetu čudečega se otroka, je obenem ljubka in naivna. Ker pač nismo otroci in vemo, da tudi v primeru, da vsi skupaj že jutri začnemo ločevati odpadke in objemati drevesa, to ne bo spremenilo za ekologijo dejansko določujočih zadev.
