Spoštovani gospod predsednik vlade,

kot lahko dnevno spremljate, se kriza evra vse bolj poglablja. Vodilne članice območja evra, vključno z Nemčijo in Slovenijo, so naredile vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi krizo v posameznih šibkejših članicah omilile in članicam solidarnostno pomagale pri dolgoročnem prestrukturiranju javnih financ ter pripomogle k njihovi dolgoročni gospodarski stabilizaciji. Toda vsak izmed nas se mora zavedati, da težav močno zadolženih držav članic evrskega območja ni mogoče rešiti brez odprave vzrokov zanje. Zavedati se moramo, da če ne uspemo pomagati šibkejšim članicam pri odpravi vzrokov za krizo, te države ne bodo mogle stabilizirati svojih gospodarstev, kar bo krizo razširilo in poglobilo v celotnem območju evra.

Do hude dolžniške krize v nekaterih članicah je prišlo po našem mnenju zaradi dveh razlogov. Prvič, zaradi trajnih neravnotežij, ki so posledica šibke konkurenčnosti in dopustitve razvoja nesorazmerno velikih finančnih in nepremičninskih balonov v posameznih perifernih članicah. Dopustitev nesorazmerno velike ekspanzije v gradbeni dejavnosti in pomanjkljiva regulacija finančnega sektorja v preteklosti v posameznih članicah sta privedli do velikih težav v finančnem sektorju, ki so zahtevale izjemno močno finančno intervencijo države. Drugi vzrok za finančno krizo pa je posledica neodgovornega fiskalnega ravnanja nekaterih članic, bodisi pred krizo ali ko se je kriza že začela. V primeru Grčije je šlo za neposredno fiskalno nedisciplino države že dolgo pred krizo. V primeru Irske in Španije pa je šlo za neodgovorne fiskalne politike po začetku krize, ki so odobrile prevelike finančne garancije bančnemu sektorju glede na proračunske zmožnosti držav.

Oba vzroka skupaj sta privedla do sedanje dolžniške krize v nekaterih perifernih članicah in do posledične zmanjšane sposobnosti teh držav, da same sanirajo veliko breme dolga. Vse članice območja evra so partnerice in so pripravljene solidarnostno pomagati močno zadolženim šibkejšim članicam. V ta namen smo dosegli politično soglasje glede ustanovitve obeh finančnih mehanizmov za pomoč državam - EFSF (European Financial Stability Fund) in ESM (European Stability Mechanism). Iz obeh mehanizmov smo Grčiji odobrili že drugi finančni reševalni sveženj, ob jasni zavezi Grčije, da bo izvedla ustrezne resne varčevalne ukrepe in ukrepe za prestrukturiranje. Toda ob tem se moramo zavedati dveh dejstev. Prvič, sredstva za pomoč državam članicam v obeh mehanizmih so omejena. V okviru EFSF smo se članice zavezale, da bomo v primeru potrebe zagotovile sredstva v višini 250 milijard evrov, z možnostjo povečanja do meje 440 milijard evrov. Ta sredstva zadostujejo za finančno pomoč Grčiji, Irski in Portugalski, ki so zaprosile za pomoč. Ne zadostujejo pa za morebitno pomoč Španiji in Italiji, saj bi po naši oceni za ta namen potrebovali skupaj okoli 800 milijard evrov. In drugič, prav zaradi omejenosti teh sredstev in zaradi možnosti verižnega prenosa finančnih težav tudi v druge članice se je treba jasno zavedati, da pomoč drugim članicam v težavah ni in ne more biti brezpogojna. Nemčija močno nasprotuje lahkotnejšemu odobravanju kreditnih linij članicam v težavah, denimo v obliki garancij ob izdaji obveznic. K temu nemško vlado zavezuje zakonodaja in nemško ustavno sodišče bi z veliko gotovostjo zavrnilo vsako tovrstno namero nemške vlade. Nemčija se zato zavzema, da se sredstva v mehanizmih za pomoč članicam v težavah odobravajo po načelu ultima ratio, torej zgolj v skrajni sili. Zato se moramo vse članice evrskega območja z odgovornimi fiskalnimi politikami truditi, da do razlogov za vložitev prošnje za pomoč s strani posameznih članic sploh ne pride.

Stališče Nemčije glede reševanja dolžniške krize v območju evra je zato zelo jasno. Države članice morajo odločno delovati v smeri simultane odprave obeh osnovnih vzrokov za nastanek krize. Članice morajo povečati konkurenčnost svojih gospodarstev in sprejeti odgovorne fiskalne politike, ki bodo temeljile na varčevalnih ukrepih in prestrukturiranju javnega dolga. V območju evra in v celotni EU zato potrebujemo odločen in zavezujoč pakt o konkurenčnosti ter restriktiven finančni mehanizem za pomoč državam, ki jo resnično kratkoročno nujno potrebujejo. Nemčija zaradi svojih notranjih zavez in zakonskih omejitev od teh stališč ne bo odstopila. Nemčija načeloma ne nasprotuje uvedbi tako imenovanih evrskih obveznic, vendar je to možno šele po temeljitem poenotenju fiskalnih politik držav članic, ob skupnem proračunu in skupnem evropskem finančnem ministru. Kot veste, pa je do takrat še dolga pot, saj se lahko v fiskalno unijo vključijo le države, ki izpolnjujejo kriterije glede konkurenčnosti in odgovornih fiskalnih politik. Do tega lahko torej pride šele, ko bodo vse države članice uspešno izvedle programe za povečanje konkurenčnosti ter za prestrukturiranje in stabilizacijo javnih financ. To je ključni pogoj.

Dovolite, da vam v tej luči predstavim nemška pričakovanja glede vloge Slovenije pri zagotavljanju stabilnosti v območju evra in EU nasploh. Slovenija je pomemben evropski partner in hkrati dober zgled številnim državam v jugovzhodni Evropi, da je mogoče s stabilnim političnim okvirjem, spoštovanjem pravne države in človekovih pravic ter z zdravimi ekonomskimi politikami postati prvovrstna članica EU in območja evra. Ta zgled, ki ga daje Slovenija drugim državam, je izjemno pomemben. Slovenija je zaradi svoje gospodarske in javnofinančne stabilnosti kot prva med novimi članicami EU postala tudi članica območja evra in je delovala kot njegov čvrst in stabilen člen. Hkrati je Slovenija tudi tradicionalno pomemben gospodarski partner Nemčije.

Prav zaradi teh razlogov je pomembno, da Slovenija ostane gospodarsko in finančno stabilna in s tem še naprej pomemben partner pri zagotavljanju stabilnosti v območju evra. Kot kažejo podatki, je globalna gospodarska kriza v preteklih treh letih Slovenijo prizadela nekoliko močneje kot večino drugih članic evrskega območja. Težko je objektivno oceniti razloge za to. Toda zdi se, da so razlogi za to le delno podobni tistim v šibkejših članicah, saj je Slovenija krizo pričakala z visoko gospodarsko rastjo, stabilnimi javnimi financami, zelo nizkim javnim dolgom ter z nizko stopnjo brezposelnosti. Zdi se, da sta slovensko gospodarstvo najbolj prizadela zmanjšanje tujega povpraševanja ter nepripravljenost podjetij na hitro prestrukturiranje. Treba pa bi bilo tudi pogledati, ali je bil odziv vlade in njenih politik na nastale razmere zares najbolj primeren.

Dovolite, da vam v tej luči predstavim ukrepe nemške vlade za stabilizacijo razmer v gospodarstvu. Nemčija je za reševanje gospodarstva v letih 2008 in 2009 sprejela dva svežnja ukrepov v skupni vrednosti več kot 80 milijard evrov. Oba svežnja ukrepov sta bila prvenstveno namenjena razbremenitvi gospodarstva, zmanjševanju stroškov in povečevanju konkurenčnosti naših podjetij, v določeni meri pa tudi reševanju socialnih bremen krize. Med prvimi naj omenim sofinanciranje stroškov delovne sile v času zmanjšanja naročil, znižanje prispevkov za zdravstveno zavarovanje v skupni višini 9 milijard evrov, za 18 milijard dodatnih investicij v obnovo cest in železnic, šol, univerz in telekomunikacij ter program subvencij za zamenjavo dotrajanih avtomobilov, s čimer smo okrepili povpraševanje po nemških avtomobilih. Ne smemo pozabiti, da je že prejšnja vlada pod vodstvom mojega predhodnika gospoda Gerharda Schröderja uvedla obsežne reforme na trgu dela in v pokojninskem sistemu. Zaradi teh ukrepov je globalna gospodarska kriza Nemčijo manj prizadela kot druge države.

Tudi Slovenija se ne bo mogla izogniti ukrepom za povečanje konkurenčnosti gospodarstva in stabilizacijo javnih financ, če bo želela ostati konstruktiven evropski partner v ožjem jedru območja evra. Nemčija potrebuje Slovenijo kot stabilnega in verodostojnega evropskega partnerja. Da bi to ostala, bo Slovenija morala izpolniti zaveze iz pakta o stabilnosti in pakta o konkurenčnosti. Ključni ukrepi se bodo morali osredotočiti na pokojninsko reformo in reforme trga dela v smeri večje fleksibilnosti in zmanjšanja stroškov za delodajalce. Hkrati mora Slovenija razmisliti o ukrepih za povečanje konkurenčnosti, pri čemer bo ključno predvsem, tudi davčno, spodbujanje podjetij pri ustvarjanju novih delovnih mest in pri naložbah v nove tehnologije, predvsem na področju ekologije in energetike. Finančni sektor je ključen za delovanje gospodarstva. Slovenska vlada bi morala razmisliti o možnosti privatizacije državnih bank, s čimer bi lahko učinkovito presekala tako sedanji finančni krč kot tudi zagotovila dolgoročno stabilnost bančnega sistema. Eden izmed ključnih sektorjev gospodarske rasti za Slovenijo bo v prihodnje lahko tudi logistika, saj ima Slovenija pomembno geostrateško lego z ozirom na trgovinske tokove nemškega gospodarstva.

Slovenska vlada naj razmisli o teh ukrepih, pri čemer ji Nemčija lahko pri tem pomaga. Tako z nasveti kot s konkretnimi gospodarskimi naložbami na omenjenih področjih. Vsekakor pa bo le gospodarsko močna in finančno stabilna Slovenija lahko konstruktiven in dejaven evropski partner ter trden partner Nemčije pri reševanju sedanje krize evra in zagotavljanju njegove dolgoročne trdnosti. Nemčija se zaveda, da je iskanje notranjega političnega in širšega družbenega soglasja za tako občutljive, vendar dolgoročno nujne gospodarske reforme izjemno težavna naloga za vsako vlado. To so projekti, ki prvenstveno zahtevajo trdno politično odločenost in trdno podporo koalicijskih partnerjev. Nemčija pričakuje in verjame, da bo Slovenija uspešna tudi pri stabilizaciji notranjih političnih razmer in bo lahko kot taka trden politični zaveznik. Nemčija potrebuje gospodarsko in politično stabilnega partnerja v teh zahtevnih časih.