Kljub temu se je odločil, da bodo ob naslednjem športnem dnevu šolarji smučali in drsali brezplačno, tisti brez potrebne opreme pa bodo brezplačno dobili tudi to. "Skoraj ni bilo otroka, ki bi šel na pohod, vsi so se odločili za smučanje ali drsanje," je bil po Kavtičnikovih besedah rezultat akcije in začetek prve resnično brezplačne šole v Sloveniji, ki na tej osnovi deluje že peto leto.

Za pobudnika osnovne šole na Slovenskem, odprte vsakomur ne glede na premoženjsko stanje, razredno pripadnost, spol ali bodoči poklic, velja Primož Trubar. A ta je deloval v okviru verskih prizadevanj slovenskih reformatorjev za ustanavljanje protestantskih šol. Država je skrb za osnovno šolanje otrok prevzela šele dvesto let kasneje, ko je bil v času Marije Terezije leta 1774 sprejet prvi zakon, ki je zapovedal obvezno šolanje otrok. "Vendar nikjer ni bilo zapisano, da je to šolanje brezplačno," opozarja kustosinja v Slovenskem šolskem muzeju Marjetka Balkovec Debevec. Tako so po njenem pripovedovanju v času Marije Terezije otroci v šolo med drugim nosili svoje stolce, drva in tudi malico, po hišah pa se je pobirala prostovoljna bera za plačilo učitelja.

Čeprav je danes brezplačno izobraževanje vsaj na začetni in temeljni stopnji eksplicitno zagotovljeno v Splošni deklaraciji človekovih pravic, vsak starš ve, da ga obvezno osnovno šolanje otroka nekaj stane. V Sloveniji pravica do brezplačnega šolanja pomeni, da država poskrbi za financiranje obveznega programa javne osnovne šole, ne pa tudi za brezplačne učbenike in druge šolske potrebščine ter fotokopije, izvajanje razširjenega programa (na primer šole v naravi, izlete in ekskurzije) ali prehrano. Uveljavljena praksa je, da omenjene stvari vsaj delno plačujejo starši sami. Izjema so le šolski učbeniki, ki si jih večina slovenskih osnovnošolcev - po ocenah ministrstva za šolstvo in šport okoli 98 odstotkov - brezplačno izposoja iz šolskega učbeniškega sklada.

Sicer pa starši svoje denarnice razprejo, še preden otrok prestopi prag šolskega razreda. Prav v drugi polovici avgusta, tik pred pričetkom šolskega leta, najbolj množično nakupujejo delovne zvezke in druge šolske potrebščine, ugotavljajo tako v knjigarnah DZS in Mladinske knjige kot pri nekaterih največjih trgovcih. Koliko jih tak kompleten nakup šolskih potrebščin stane, je odvisno od številnih dejavnikov, po različnih ocenah tako knjigarnarjev kot staršev pa se strošek giblje v povprečju od 150 do 250 evrov na osnovnošolca. "Vsi potrebni delovni zvezki stanejo okoli 70 evrov, anatomsko oblikovana šolska torba 40 evrov, polna peresnica 30 evrov, deset zvezkov okoli 20 evrov, ovitki, ravnilo, šilček, radirka, tempera barvice, risalni blok, kolaž papir in das masa okoli 30 evrov, skupaj torej okoli 190 evrov. Nazadnje je družina za dva otroka pri nas, torej za vse delovne zvezke in potrebščine po seznamu šole, dve novi šolski torbi in novi peresnici, odštela 500 evrov," Nataša Ješe iz DZS pojasnjuje, koliko starši v njihovi knjigarni najpogosteje zapravijo za svojega otroka.

Sezname obveznih delovnih zvezkov in drugih potrebščin sestavijo šole, v Mladinski knjigi pa ocenjujejo, da je najcenejša prva triada, ko starši za vse potrebne učne pripomočke za posamezen razred pri njih ponavadi odštejejo od 100 do 110 evrov. Po njihovi oceni je najdražji osmi razred, sledita sedmi in šesti razred osnovne šole. Za nakup potrebščin za te razrede starši v njihovih knjigarnah ponavadi odštejejo od 175 do 190 evrov (šolska torba ni upoštevana v nobenem od zneskov).

Delovni zvezki

Večji del stroška predstavljajo delovni zvezki, poudarjajo v Mladinski knjigi, a hkrati opažajo, da šole glede na usmeritve ministrstva za šolstvo in šport zmanjšujejo nabore delovnih zvezkov za posamezne razrede. Upadanje prodaje delovnih zvezkov beležijo tudi pri založbah Modrijan in Rokus Klett, pri slednji pa dodajajo, da njihovo število upada tudi zato, ker mora uporabo po novem potrditi svet staršev, ki delovne zvezke velikokrat obravnava kot nepotreben strošek in ne kot nujno didaktično gradivo, ki dopolnjuje učbenik.

Sicer pa vsaka šola oziroma učitelj sam odloči, katere in koliko delovnih zvezkov bodo potrebovali učenci. Mateja Urbančič Jelovšek, ravnateljica ljubljanske osnovne šole Majde Vrhovnik, pravi, da pri njih učenec prve triade uporablja povprečno po tri delovne zvezke, učenec druge triade pet, učenec tretje triade pa sedem. Ob koncu šolskega leta morajo biti delovni zvezki zapolnjeni oziroma v celoti rešeni. Tudi na ljubljanski osnovni šoli Toneta Čufarja zahtevajo podobno število delovnih zvezkov: v prvem razredu tri, v drugem enega, učenci v četrtem in petem razredu uporabljajo pet delovnih zvezkov, v petem razredu imajo štiri delovne zvezke, od šestega do devetega razreda pa morajo imeti učenci po sedem delovnih zvezkov. Pri tem so nam v eni od ljubljanskih knjigarn zaupali, da se cene gibljejo od 10 do 20 evrov na delovni zvezek, izjema so le nekoliko tanjši delovni zvezki.

A vsakoletni stroški za učne pripomočke ne nihajo le zaradi različnih zahtev šol, temveč tudi zaradi pestre ponudbe šolskih potrebščin. En zvezek je lahko tudi sedemkrat dražji od drugega, razlika v ceni med prazno in polno peresnico lahko znaša tudi 30 evrov, z nakupom posebej kakovostne ali vsaj z zvenečim imenom opremljene šolske torbice pa lahko starši tudi sedemkrat preplačajo najcenejšo izbiro. Ta izbira ni pomembna le zaradi različnih kvalitet in lastnosti posameznih šolskih potrebščin, temveč služi tudi za socialno primerjavo, na kateri temelji socialno razslojevanje.

Poznokapitalistična logika

"Verjamem, da se že v teh šolskih potrebščinah skriva neka simbolika, zato želijo starši z njimi doseči vsaj simbolno enakost," meni predstojnik oddelka za socialno pedagogiko na ljubljanski pedagoški fakulteti dr. Mitja Krajnčan. Pri tem gredo nekateri starši po njegovih besedah celo tako daleč, da se raje odpovedo marsičemu veliko bolj potrebnemu tako zase kot za družino, kot da svojemu otroku ne bi zagotovili nečesa, kar imajo njegovi vrstniki. V ozadju se skriva potrošniška oziroma poznokapitalistična logika, po kateri se med seboj primerjamo na podlagi materialnih stvari. Ta logika zaznamuje celotno družbo, tudi otroka, poudarja dr. Krajnčan. Otroci tako že sami pritiskajo na starše, naj jim kupijo točno določene potrebščine.

Kako velik pomen ima prava ali napačna znamka svinčnika za otroka, je po besedah pedagoškega psihologa dr. Tomaža Veca z ljubljanske pedagoške fakultete odvisno od vrednot v družini in pomena, ki ga temu svinčniku pripisujejo vrstniki. "Gre za neke vrste začarani krog. Otroci morajo imeti določene potrebščine, potem pa nekateri starši v trgovini iščejo tiste potrebščine, ki se vrednotijo kot boljše, lepše in dražje, s čimer na otroka prenašajo norme, kaj je bolj vredno in zaželeno. Na drugem koncu potrošniška miselnost vstopa v življenje otrok skozi vrstnike, in tako začnejo otroci sami pritiskati na starše, katere stvari naj jim kupijo." Ob tem dr. Vec pravi, da se začne vpliv vrstnikov na otroka krepiti okoli desetega leta starosti, odrasli (starši, učitelji in drugi) pa ga takrat začnejo izgubljati.

Po njegovih besedah pri nekaterih otrocih šele takrat blagovne znamke postanejo pomembne, saj začnejo takrat bolj ponotranjati vrstniške norme in se zavedati vrstniškega okolja. Pripadati želijo določeni skupini in se razlikovati od druge, to pa lahko storijo tudi s pomočjo šolskih potrebščin. "Ne gre le za to, da otrok ne nosi določene vrste hlač oziroma da ne more na izlet ali na smučanje, ampak je ta razslojenost lahko zelo subtilna. Gre za drobnarije, ki morda v očeh odraslih sploh niso pomembne, otroci pa si jih znajo med seboj močno očitati. To je lahko že radirka, za katero je otrok prepričan, da bolje radira, ker je določene znamke," pojasnjuje dr. Vec in dodaja, da je lahko prav zaradi drugačnih družinskih vrednot in mnenja vrstnikov tak otrok bolj prizadet zaradi drugačne radirke kot nekdo, ki ne more na šolski izlet.

Tako dr. Krajnčan kot dr. Vec menita, da je otrokova reakcija, kadar ne dobi stvari, ki si jo želi, močno povezana z družinskim ozadjem, saj na primer manj materialno naravnana družina otroku lahko privzgoji vrednote, ki mu omogočajo, da najcenejši zvezek sprejema enako kot najdražjega. "Ob podpori staršev lahko to, da nekaterih stvari ne more dobiti, otroka utrjuje v zavedanju samega sebe in iskanju drugih vrednot v smislu razmišljanja, ali je tista stvar, ki je ne more imeti, zanj res tako nepogrešljiva," pojasnjuje dr. Vec. Po drugi strani poudarja, da nedosegljivost določenih stvari nekaterim otrokom zbuja negativne občutke, šibi njihovo samozavest in jim daje občutek izločenosti in prikrajšanosti. Dr. Krajnčan pa opozarja, da ima socialno-ekonomska prikrajšanost praviloma učinek snežne kepe, saj se odrazi tudi v šolskem uspehu. Šolski sistem in učitelji namreč niso imuni za socialno razslojevanje, s svojo neobčutljivostjo za otroka pa ga nekateri učitelji še poglabljajo, poudarja dr. Krajnčan. Ko se temu pridružijo še vrstniki in razdeljevanje v skupine, se začnejo otrokovi neuspehi, otrok pa počasi sprejme vlogo, v kateri se je znašel. "Tega ni kriv le zvezek oziroma zunanja simbolika šolskih potrebščin, a to razslojevanje je ponavadi zelo nevidno in stvari se nalagajo druga na drugo, pri čemer je težko določiti, katera je prva domina, ki podre vse ostale," pristavlja dr. Krajnčan.

Šolski skladi in donatorji

Ob tem se še veliko večji zneski od radirk in zvezkov v osnovni šoli vrtijo okoli izletov oziroma ekskurzij in šol v naravi. Ti niso vključeni v obvezni program javne osnovne šole, zato jih morajo starši vsaj delno kriti iz lastnega žepa. "Od vseh vrst razslojevanja po mojem mnenju največ škode otroku povzroči prav to, da se ne more udeležiti šole v naravi, saj gre za grobo stigmatiziranje in izločitev tega otroka. To je popolnoma nesprejemljivo," poudarja dr. Krajnčan. Tega se zavedajo tudi na osnovni šoli Nazarje. "Bistveno je, da otroci doživijo stvari, da so programi res življenjski in otrokom koristijo. Več ko doživi otrok, večja je možnost, da bo v življenju našel tisto smer in tisto področje, kjer bo lahko uspešen in ustvarjalen," poudarja ravnatelj šole Jože Kavtičnik.

Prav zato so vse aktivnosti, ki jih izvaja šola, že peto leto zapored za njihove učence brezplačne. To pomeni, da morajo starši otrokom sicer kupiti delovne zvezke in druge šolske potrebščine, enako kot na drugih šolah morajo prispevati tudi za malico otroka, zato pa jim je ves likovni in tehnični material, ki ga otroci uporabljajo v šoli, na voljo brezplačno. Enako velja za fotokopije, prav tako so brezplačne vse interesne dejavnosti v okviru šole, izleti in šole v naravi, medtem ko tistim otrokom, ki za določeno aktivnost nimajo svoje opreme, brezplačno priskrbijo tudi to.

"Ne vemo, kaj se dogaja s tistimi otroki, ki se ne morejo udeležiti določenega programa, ker ga je treba plačati, saj se to lahko izkaže šele z leti. Starši sporočijo, da je otrok bolan, a vsi vejo, da to ni res. Otroci to tudi povedo, saj so zelo direktni in zato včasih tudi kruti. Ta solidarnost, ko se vsak otrok lahko udeleži katerekoli aktivnosti, pri tem pa nikomur ni treba razmišljati, koliko bo to stalo, čeprav se vsi zavedajo, da nekaj stane, se pri nas zagotovo pozna. Za dobro počutje in sobivanje na šoli je to izredno pomembno, saj se otroci v njej čutijo varne," pojasnjuje Kavtičnik.

In kje dobi denar za vse brezplačne aktivnosti? "Posebnih virov, ki jih druge šole ne bi imele, nimamo, vendar pa z denarjem, ki je na voljo, gospodarimo in več naredimo. Poleg tega si za sredstva zelo prizadevamo z raznimi akcijami, kot je celoletno zbiranje starega papirja. Šolskega sklada nimamo, saj starši za šolske aktivnosti ne prispevajo denarja, ampak nam pomagajo s svojim delom oziroma na kakšen drug način, če imajo to možnost. Zato pa okolica ni imuna, imamo donatorje za posamezne projekte, med njimi tudi gospodarske družbe," pojasnjuje Kavtičnik.

Država sicer namenja dodatne subvencije otrokom iz ekonomsko najbolj ogroženih družin in jim na primer v celoti krije šolsko malico, a brez teh sredstev vedno ostane tudi kakšen otrok, ki bi jih potreboval. Tudi nekatere druge šole so si zato poiskale donatorje. Na osnovni šoli Majde Vrhovnik tako donatorji poskrbijo za to, da se šole v naravi udeležijo otroci, katerih starši ne zmorejo plačila. Hkrati sredstva za te otroke prispeva šolski sklad. Tega lahko ustanovi vsaka šola, med drugim pa ga financirajo starši s prostovoljnimi oziroma priporočenimi prispevki. Iz sredstev šolskega sklada so na osnovni šoli Majde Vrhovnik poleg šole v naravi za ekonomsko šibke učence v treh letih med drugim financirali stojala za kolesa, fotokopirni stroj, elektronsko klaviaturo, didaktične igrače, predvajalnike glasbe, vsem učencem pa so priskrbeli tudi likovne potrebščine.

Dobrodelnost

A šolski skladi niso obvezni in tudi njihova sredstva so omejena. Obenem vse več družin ne zmore stroškov osnovnošolskega izobraževanja svojega otroka, saj tako na Rdečem križu kot pri Karitas opažajo iz leta v leto večje povpraševanje po šolskih potrebščinah. Z njimi so na Rdečem križu lani pomagali 4550 otrokom in jim namenili za 108.645 evrov šolskih potrebščin. Ta denar so zagotovili iz lastnih in donatorskih sredstev, večji del vsote pa so zbrali v Tednu Rdečega križa. Letos poleti pa je Karitas šolske potrebščine, delovne zvezke in bone za nakup potrebščin že razdelila 8716 otrokom, za kar je namenila 287.324 evrov. Največ sredstev za šolske potrebščine pri Karitas zberejo v dobrodelni akciji Otroci nas potrebujejo, del sredstev prispeva Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, del sredstev pa zberejo tudi prek župnijskih in škofijskih karitas. V majski akciji Pokloni zvezek so v 210 šolah zbrali več kot 12.000 velikih črtastih zvezkov, številčnejšim družinam pa so založbe I2, Modrijan, Rokus Klett, Tangram in Mladinska knjiga poklonile tudi delovne zvezke za 589 otrok. Polovico sredstev so prispevali ljubljanska nadškofija, celjska in koprska škofija ter Revije Ognjišče. Obema organizacijama pri razdeljevanju šolskih potrebščin nekaj preglavic povzroča dejstvo, da vsaka šola iz vrste delovnih zvezkov (in drugih potrebščin) otrokom predpiše svojega, težavo pa rešujejo z boni oziroma povezovanjem s šolami in podarjanjem univerzalnih potrebščin.

"Socialni položaj družine vsekakor lahko predstavlja dejavnik, ki ga nekateri otroci upoštevajo pri izbiri prijateljev. Ta položaj se lahko izraža tudi preko otrokovih šolskih potrebščin, vendar pa znatno manj opazno kakor preko oblačil ali na primer zunajšolskih aktivnosti," opaža psihologinja na osnovni šoli Toneta Čufarja Mojca Horvat in dodaja, da kljub temu v šoli vidnejšega razslojevanja med učenci ne zaznavajo. "Ne zatiskamo si oči pred razslojevanjem," pa pravi Mateja Urbančič Jelovšek, ravnateljica osnovne šole Majde Vrhovnik. Ob tem pojasnjuje, da se razslojevanje pri njih pojavlja zunaj razreda in ne pred očmi učiteljev, začne pa se običajno v drugi triadi osnovne šole. Učenci se jim občasno o tem zaupajo na štiri oči ali v anonimnih anketah.

In kaj lahko ob tem storijo državne institucije? "V takšnih primerih ne prav veliko," meni ravnatelj Kavtičnik in opozarja na močan medijski vpliv in materialno naravnanost celotne družbe.