Vsa razkritja, ki so se kmalu pojavila na spletnih forumih, komentarjih bralcev, twitterju, facebooku..., so bila deležna izlivov večinoma negativnih čustev, kot so ljubosumje, zavist, jeza ali žalost, kako si nekateri na račun države polnijo svoje žepe. Otroci so preverjali posle svojih staršev, sosedje svojih sosedov, podjetniki zaslužke svoje konkurence, ob tem pa so se pojavljali komentarji v stilu: "Moj fotr sploh ni tako reven, kot se dela." Velik del medijske srenje in tisti najbolj ogorčeni nad klientelizmom, ki naj bi celo ugrabil našo malo državo, so se seveda zapodili za iskanjem državnih poslov najbolj razvpitih oseb in podjetij, povezanih z zdajšnjimi ali preteklimi vladnimi garniturami, kot so denimo podjetje Ultra, katerega solastnik je šef Zaresa Gregor Golobič, ali Klima Petek, ki sodi v najožji krog SDS-ovske politično-gospodarske sprege. Med tarčami so bili seveda še življenjski sopotnik predsednice LDS Katarine Kresal Miro Senica, najemodajalec stavbe NPU Igor Pogačar in njegovo podjetje Ram Invest, podjetje Escape, katerega lastnik je partner nekdanje generalne sekretarke vlade Simone Dimic, ter seveda podjetja gradbenih tajkunov.

Ob razkritju podatkov o državnih poslih z v javnosti najbolj zloglasnimi podjetji je bilo čutiti kar majhno razočaranje, saj zneski niso bili pretirani, sploh v primerjavi s posli nekaterih drugih podjetij, ki so le redko deležna javne pozornosti. SCT je od začetka leta 2003 recimo prejel 478 milijonov evrov, ajdovsko Primorje 336 milijonov evrov, mariborski CPM 208 milijonov evrov, Vegrad okoli 70 milijonov evrov... Za ta denar pa so zgradili kakšno stavbo, kot recimo Pediatrično bolnišnico ali kaj podobnega. Vendar vsi njihovi posli z ministrstvi ne dosežejo številk dobaviteljev medicinske opreme. Kemofarmacija je imela od leta 2003 s slovenskim javnim zdravstvom za skoraj 1,775 milijarde evrov poslov, Salus pa za 1,333 milijarde evrov. Zagorska Ultra je dobila za 1,24 milijona evrov poslov, od tega je bil približno dve petini vreden ljubljanski posel s kartico urbana. Na drugi strani pa je imelo podjetje EIPF d.o.o. (Ekonomski inštitut Pravne fakultete), katerega skoraj 14-odstotni lastnik je finančni minister Franc Križanič, z državo za nekaj več kot 2 milijona evrov poslov. Nekaj tudi v času te vlade.

Precej ogorčenja so bili deležni odvetniški in notarski posli, saj je Supervizor razkril, da so imele odvetniške pisarne večmilijonske posle financirane z javnim denarjem. Med njimi je največ začudenja požel odvetnik Marjan Sušnik, ki se je znašel med podjetji, ki so največ poslovala z Mestno občino Ljubljana, saj naj bi imel kar za 14 milijonov evrov poslov. Toda na koncu so na mestni občini pojasnili, da je MOL uveljavljala predkupno pravico za nakup zemljišč (okoli 57.000 kvadratnih metrov) na Brdu, odvetnik Marjan Sušnik pa je bil pooblaščenec lastnikov oziroma solastnikov nepremičnin. Torej je prejel denar za zemljišča različnih lastnikov. Tudi v pisarni Mira Senice so razložili, da Supervizor ne ločuje med posli, ki so bili dejansko opravljeni za državo, in plačili, ki so jih kot zastopniki strank prejeli na podlagi pravnomočnih sodnih odločb in ki se za stranke izplačujejo prek odvetniške pisarne.

Neverjetne zgodbe, ki so v bistvu dolgočasne

Supervizor v nekaterih primerih odkriva prav nenavadno porabo nekaterih državnih ali občinskih ustanov oziroma za kakšno blago ali storitve namenijo največ svojih sredstev. Mimo stroškov organiziranja šolske prehrane številne osnovne šole največ denarja porabijo za varnostna podjetja ali čiščenje. Neka izolska osnovna šola je tako največ sredstev v zadnjih osmih letih, več kot 200.000 evrov, namenila čistilnemu podjetju. Na desetem mestu največjih prejemnikov sredstev državnega zbora (1.037.490,02 evra) in drugem mestu prejemnikov sredstev državnega sveta (149.742 evrov) je podjetje BSL finančni inženiring d.o.o. Vendar pri tem ne gre za kakšne finančne posle poslancev ali državnih svetnikov, temveč je BSL lastnik parkirne hiše na Šubičevi nasproti državnega zbora, pod ploščadjo Trga republike. Poleg tega je državni svet velik del svojih sredstev namenil za videoprodukcijo (Zavod Skledar, Televideo, Televizija Novo mesto).

Brskalci po Supervizorju so izkopali številna nenavadna, celo rahlo bizarna nakazila. Vendar se prav pri teh nenavadnih poslih javnega sektorja praviloma izkaže, da je za njimi vsaj delno razumljiva razlaga. Zavod za zaposlovanje je denimo "ljubljenki" slovenskih medijev, silikonski starleti Urški Čepin oziroma podjetju Umetniško uprizarjanje Urška Čepin s.p. nakazal 4500 evrov. Toda to nakazilo sodi med množico subvencij za samozaposlene osebe. Soroden primer je bilo tudi nakazilo mariborskega sodišča trgovini z erotičnimi pripomočki Venera Shop. Mariborsko okrožno sodišče je močno razočaralo vse, ki so imeli nagajive misli o spornem zapravljanju uslužbencev sodišča, saj je šlo le za vrnitev preostanka predujma v pravdni zadevi.

Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije ali bolj razumljivo SAZAS je največ sredstev na račun avtorskih pravic prejel od Zavoda RTV Slovenija, skoraj 10 milijonov evrov. Sledijo druge večje slovenske javne kulturne ustanove, kot so Cankarjev dom, Festival Ljubljana, Slovenska filharmonija, Krajevna skupnost Ljutomer, Občina Beltinci, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, portoroški Avditorij, Narodni dom Maribor, Kino Šiška... KS Ljutomer, Občina Beltinci? Zdi se kot napaka, ki se je prikradla v Supervizor. Vendar podatki očitno držijo. V Sazasu so nam pojasnili, da zaradi zamenjave računovodskih programov nimajo podatkov za leto 2003, imajo pa jih za leto 2005, tako da so podatki najbrž res pravilni. "V obeh primerih je šlo za zaračunavanje kabelske retransmisije. Na podlagi memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji, ki so ga sklenili Združenje kabelskih operaterjev Slovenije in Združenje SAZAS, sta bili Krajevna skupnost Ljutomer in Občina Beltinci, kot ostali kabelski operaterji, dolžni plačevati obveznosti avtorskih pravic za glasbena in avdiovizualna dela, kar pa sta Krajevna skupnost Ljutomer in Občina Beltinci zaračunavali naprej končnim uporabnikom," so nakazila iz pomurske krajevne skupnosti ter občine razložili na Sazasu.

Plačila za najemnine in refundacije plač

Verske skupnosti na Slovenskem največ državnih donacij dobijo preko Urada za verske skupnosti. Toda več denarja, kot ga je preko državnega verskega urada prejela srbska pravoslavna cerkev, je dobila frančiškanska prokuratura, in sicer od uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Podobno je več denarja kot islamska skupnost od kazenske uprave prejela Družba hčera krščanske ljubezni sv. Vincenca Pavelskega. Povprašali smo jih, ali gre morda za kakšne na javnem razpisu izbrane redovnike in redovnice, ki tolažijo slovenske zapornike. Toda ne, razlog je denacionalizacija. "Od leta 2001 do leta 2004 smo Slovenski frančiškanski provinci Sv. Križa plačevali stroške najema, in sicer v skladu z najemno pogodbo med MP ter Slovensko frančiškansko provinco Sv. Križa, za prostore, v katerih se je nahajal Zavod za prestajanje kazni zapora Koper (objekti so bili vrnjeni lastniku po denacionalizacijski odločbi leta 1997)," so pojasnili na upravi za izvajanje kazenskih sankcij. V postopku denacionalizacije je bila tudi Družbi hčera krščanske ljubezni sv. Vincenca Pavelskega vrnjena stavba prevzgojnega doma Radeče in od leta 2010 država plačuje najemnino za del vrnjenih objektov. Uprava za izvrševanje sankcij je bila zanimivo tudi največji uporabnik storitev Barsos-MC oziroma medicinskega centra, katerega lastnik je bil tragično preminuli zdravnik dr. Saša Baričević, ki so ga usmrtili njegovi psi. Na javnem razpisu je bil izbran tako za opravljanje storitev splošnega zdravnika za zaprte osebe kot tudi za zdravstvene preglede zaposlenih.

Veliko muzanja po najrazličnejših spletnih kanalih je poželo tudi dejstvo, da slovenska policija največ denarja nameni trgovskim podjetjem oziroma mesnim predelovalcem. Ministrstvo za obrambo pa sodi med največje državne kliente McDonaldsa. Prav tako je obrambno ministrstvo edino imelo nekoliko večje posle s podjetjem Philip Morris Ljubljana, ki trži tobačne izdelke, kot tudi z nekaterimi slovenskimi igralnicami. Uslužbenci MORS in vojaki na račun davkoplačevalcev nabavljajo cigarete in hazardirajo v igralnicah? "Pri poslovanju Ministrstva za obrambo s podjetji Casino Ljubljana, Casino Portorož in Philip Moris gre za refundacije plač posameznikom oziroma drugih stroškov dela. To so stroški, ki nastanejo zaradi vpoklicev pogodbenih pripadnikov Slovenske vojske in URSZR," pravijo na MORS-u. Pri poslovanju s Hitom pa je poleg refundacij res šlo nekaj denarja tudi za gostinske storitve.