Sožitje med kulturo in turizmom, kakršnemu smo priča recimo v Nemčiji, je mogoče le, ko so ljudje ponosni na svojo kulturo. Če v Sloveniji iz državnega proračuna kulturi namenimo le dva odstotka in pri tem tarnamo, v Avstriji ne dajo nič več, v Nemčiji pa še manj zgolj en odstotek. Toda v obeh omenjenih državah obstajajo podjetja, fondacije in posamezniki, ki se jim zdi umetnost odlična naložba (kajpada tudi s prijaznimi davčnimi olajšavami in še čim). In tu ne gre za majhne vsote.

Vlaganje v kulturo ima posledično pozitivne sinergijske učinke, ne le mentalne, tudi finančne. Nemci so si to čisto preprosto izračunali. Kot pravi Dorothea Schäffler iz erfurtske agencije Thüringer Tourismus, so samo v zadnjem letu z različnimi promocijskimi akcijami, podprtimi z deželnih in državnih vrhov, v vzhodni del Nemčije pripeljali dobrih šest odstotkov več turistov kot leto poprej. Kulturne in turistične zanimivosti popakirajo v posamezne turistične ture, jim nadenejo atraktivna imena, nato pa jih uspešno tržijo po vsem svetu. Med seboj se povezujejo tudi mesta in plemenitijo svojo ponudbo.

Tržno zelo dobro se obnesejo obletnice rojstev ali smrti velikih slikarjev, glasbenikov, filozofov. V Mozartovem letu 2007 je ustvarjalno brbotala celotna Avstrija, podobno je sedaj v Nemčiji, v Lisztovem letu, ko praznujejo njegov 200. rojstni dan, močno v pripravah pa so tudi že na Wagnerjevo leto 2013. Kdo bi sploh pomislil, da je bil Franz Liszt madžarskega rodu, ko se mu tako globoko klanjajo v Nemčiji (osrednja koncertna slovesnost bo sicer v Budimpešti 22. oktobra, na skladateljev rojstni dan); povsod nas spremljajo njegovi portreti, skulpture, plakati vabijo na festivale in koncerte z njegovo glasbo, na ogled so klavirji in orgle, na katerih je nekoč igral sam genij.

Ponosni na kulturno zgodovino

V Bayreuthu in Weimarju, mestecih kakšnih sto kilometrov narazen, dihajo tako za Liszta kot za Wagnerja, letos za Liszta nekoliko bolj. Obe mesti imata denimo Lisztov muzej in obe skrbno hranita njegova koncertna klavirja. Od povsod se sliši Lisztova glasba. Weimar želi tudi v prihodnje skupaj z Visoko šolo F. Liszta (p)ostati glasbeno stekališče mladih glasbenikov Evrope. Mlade je k sebi v Weimar vabil že Liszt, ki je bil utemeljitelj sodobnih mojstrskih tečajev, kjer se profesorji s študenti družijo v prijateljskem duhu, kot je povedal prof. dr. Wolfram Huschke, predsednik Franz-Liszt Gesellschaft.

Vsako mesto ima tudi svoj festival in oba vodijo pravnukinje Richarda Wagnerja oziroma prapravnukinje Franza Liszta (Wagner je bil poročen z Lisztovo hčerko Cosimo). "Konservativni" Wagnerjev festival v Bayreuthu vodita polsestri Eva Wagner-Pasquier (63 let) in Katarina Wagner (31 let), obe operni režiserki, v Weimarju pa njuna sestrična Nike Wagner (63 let), sicer doktorica muzikologije, umetniško snuje sodobni Pe`lerinages art festival (poimenovan po Lisztovem ciklu Années de pe`lerinage), ki ga je razvila v festival raznolikih klasičnih in sodobnih umetnosti.

Oba festivala sta letos potegnila odmevno potezo sprave; v Bayreuthu je v spremljevalnem programu na povabilo Katarine Wagner igral Komorni orkester iz Jeruzalema (Israel Chamber Orchestra) pod taktirko Roberta Paternostra, v Weimarju pa so Pe`lerinages art festival odprli mladi združeni glasbeniki z glasbenih univerz Weimarja in Jeruzalema, Young Philharmonic Orchestra Jerusalem-Weimar pod taktirko mladega Davida Afkhama; koncert so naslovili Spomin na Buchenwald. "Ponosni smo na svojo kulturno zgodovino, manj seveda na politično, ampak mladi so naša prihodnost," je ob tem dejala Nike Wagner. Z gromkim aplavzom pospremljen je bil slavnostni govorec na otvoritvi 19. avgusta Stéphane Frédéric Hessel, nekakšen slovenski Boris Pahor, sicer pa v Berlinu rojeni Jud, diplomat, ambasador, intelektualec in borec za človekove pravice, ki je preživel taborišče Buchenwald.

Dinastija Wagnerjevih

Mojstre pevce nürnberške, najbolj popularno Wagnerjevo opero bayreuthskega festivala, so premierno prav tam izvedli leta 1888, od takrat je doživela enajst različnih postavitev, zadnjo je režirala Katarina Wagner, kar je bil tudi njen režijski debut v Festspielehaus. Ta izjemna čast ni dana vsakemu, še posebej ne tako mlademu režiserju (takrat je štela 29 let), a vsak se tudi ne piše Wagner, zato je najmlajša hči Wolfganga Wagnerja iz drugega zakona z ženo Gudrun (s prvo, Ellen Drexel, je imel Evo Wagner), to priložnost zlahka dobila. Toda zaradi preveč radikalne in nedomišljene postavitve je požela več kritik kot pohval, vseeno pa je naslednje leto s svojo polsestro Evo prevzela vodenje festivala, kar je bila tudi očetova želja. Wolfgang Wagner je mesto umetniškega festivala predal šele leta 2008, čeprav ga je umetniški svet festivala s tega mesta razrešil že leta 2001. Očitno nadvse vplivni mož se ni pustil motiti in je vztrajal, najprej z željo, da žezlo prevzame njegova ljubljenka Katarina, pozneje pa se je strinjal, da ga vodita z Evo, kar je dokončno potrdila tudi Wagnerjeva fundacija. Šele takrat je odšel s tega mesta, leta 2010 je umrl. Wolfgang Wagner je najprej festival vodil s svojim bratom Wielandom, po nenadni Wielandovi smrti leta 1966 pa ga je vodil sam.

Nasproti polsestrskemu tandemu se je več let za mesto umetniške vodje bayreuthskega festivala potegovala Nike Wagner, hči drugega Wagnerjevega vnuka Wielanda Wagnerja, ki je kandidirala prav tako v tandemu, in sicer z Gerardom Mortierom, a verjetno zaradi preveč sodobnega koncepta ni uspela, kar je vsekakor bolj ustrezalo tudi bayreuthskim in wagnerjanskim konservativnim krogom. Razhajanja med sorodnicami so bila tudi osebne narave, tako da je med sestričnami zavladal večletni v molk, nakar so se zaradi višjih vrednot, umetnosti in glasbe, kot so dejale same, spet za silo spravile.

Prihaja Wagnerjevo leto

Od prve produkcije Nibelunški prstan v Wagnerjevem gledališču je minilo že 135 let, festival pa se letos odvija stotič. Večkrat so ga prekinili zaradi finančnih težav, kar 17 let med obema vojnama in pozneje ga ni bilo, prvič potem šele leta 1951, tudi zaradi številnih procesov proti Hitlerjevi prijateljici, Angležinji Winifred Wagner, ki se je s poroko s Siegfriedom priženila v dinastijo Wagner. Na letošnjem festivalu ni bilo novih produkcij, le iz prejšnjih let, so pa zato vse oči že usmerjene v Wagnerjevo leto 2013, kar je zaznati že danes. Nibelunški prstan bo v Bayreuthu doživel novo postavitev, novo predstavo pa bo spet postavila Katarina Wagner.

Slavili bodo tudi v Weimarju in Leipzigu, vsako mesto se bo poglabljalo v obdobje, ko je tam živel Wagner, bodo pa tudi v Leipzigu postavljali Nibelunški prstan. Odbori in organizacije že delajo s polno paro, potekajo oglaševalske kampanje, program je leto in pol pred velikim dogodkom praktično do potankosti znan, prva uradna tiskovna konferenca v Nemčiji bo oktobra letos, torej že leto in pol pred samimi dogodki. Do takrat bo prenovljena tudi slovita koncertna dvorana Gewandhaus v Leipzigu, kjer je Wagner prav tako deloval, hkrati pa umetniško vodil tudi ugledni deški zbor pri katedrali St. Thomas (danes sicer luteranska cerkev), ki ga je stoletje pred njim vodil še en veliki skladatelj, J. S. Bach. Že zdaj organizirajo turistične ture, recimo Notenspur, torej notno pot, kjer obiskovalcem s ponosom pripovedujejo, kako zelo glasbeni je Leipzig. Od 26 muzejev v mestu je kar pet glasbenih: Mendelssohnov muzej, Griegov muzej, Bachov muzej, Schubertov muzej ter Grassijev muzej, v katerem hranijo največjo zbirko glasbenih inštrumentov v Nemčiji in drugo največjo v Evropi.

Nemci potrebujejo Wagnerja

Četudi je Lisztovo leto, se pri Nemcih vse začne in konča pri Wagnerju. Tako kot so Nemci ponosni na svojega skladatelja, so morda le še Britanci na svojega Shakespearja. In takšno zanimanje, kot spremlja dinastijo Wagner, ki polni tudi rumene strani medijev, pokažejo morda le še Otočani za svojo kraljevo družino Windsor. Buckinghamsko palačo bi lahko v nemškem Bayreuthu poosebljala Festspielehaus, najbolj akustična dvorana na svetu, ter Vila Wahnfried, bivališče Richarda Wagnerja, pa Cosime, Winnifield, Wielanda in Wolfganga. Vila Wahnfried je danes Wagnerjev muzej, ta hip ga prenavljajo in dograjujejo, svoja vrata pa bo odprl ob Wagnerjevem slavju leta 2013. V parku pred vilo stoji tudi portretni kip kralja Ludvika II., velikega Wagnerjevega mecena, brez katerega verjetno mistični skladatelj nikoli ne bi uresničil svojih vizionarsko-gledaliških sanj.

Vile Wahnfried, za katero je grob Richarda Wagnerja in Cosime (pa tudi njunega psa), se vendarle drži nekoliko trpek priokus. V obdobju nacistične Nemčije je bila počitniško bivališče führerja. Hitler je v vilo prvič prišel leta 1923, deset let pred vzponom na oblast. Wagnerjeve je očitno razumel kot nadomestek za družino, ki je sam ni imel, Bayreuth pa kot središče nacionalističnih idej takratne Nemčije. Čeprav je bil Wagner Hitlerjev najljubši skladatelj (prvič je onemel, ko je slišal zgodnjo opero Rienzi, potem pa je najbolj oboževal Mojstre pevce nürnberške), je dejstvo, da je Wagner živel precej pred njim. Vseeno pa so jima bile skupne antisemitske ideje ter ideje o "re"-konstrukciji mogočnega nemškega naroda. Danes se tudi ve, da drugi nacisti Wagnerjeve glasbe niti niso marali, v obiske Bayreutha so bili prisiljeni. Mistifikacija skladatelja pa ima vendarle čvrste korenine v umetnikovem ustvarjalnem opusu, prav zaradi njega je opera še kako živa tudi v 21. stoletju.