Tožilec, ki je izpustil Strauss-Kahna

A pravega zmagovalca v tej zgodbi ni. Strauss-Kahn je vmes moral odstopiti s položaja direktorja MDS, po zlu je šla njegova obetavna predsedniška kandidatura (v sveži anketi podjetja CSA je večina Francozov proti njegovi vrnitvi v politiko). Strauss-Kahnova domnevna žrtev, priseljenka iz Gvineje Nafissatou Diallo, je z laganjem med preiskavo potopila svoj primer in ji ostane le še civilna tožba. Nad njo so se po prvotnem favoriziranju spravili mediji, zlasti rumeni New York Post, ki je presenetljivo diktiral tempo poročanja in so mu sledili celo resni mediji, "kot bi imel verodostojnost New York Timesa" (kot je izpostavil kar Washington Post). In potem je tu okrožni tožilec New Yorka Cyrus Vance mlajši, ki je vodil v vseh pogledih atraktiven megaprimer proti politiku svetovnega kova, pa se mu je v nekaj tednih sesul v prah. Če bi hoteli v tej zgodbi najti zmagovalca, so to posredno tisti, ki jim Strauss-Kahn ni dišal (francoski predsednik Nicolas Sarkozy), ali tisti, ki jim je šlo v nos Strauss-Kahnovo razmišljanje o večjem vplivu Kitajske in o zamenjavi dolarja kot prve svetovne valute...

Primer je bil trk ameriške in francoske kulture, trk dveh različnih sodnih sistemov, trk svetov premožnega politika, ki spi v hotelskih apartmajih za tri tisoč dolarjev na noč, in sobarice iz Afrike, ki za njim pospravlja. Kot nalašč za rumeni tisk. A zgodba ni bila le priložnost za lahkotnejšo sedmo silo. Bila je tudi sekira v med 57-letnega Vancea, a se je na koncu izkazala za zahrbtno bombo.

Cyrus Vance mlajši je sin bolj znanega očeta, prav tako Cyrusa Vancea, ki je bil v Carterjevi vladi zunanji minister, kasneje pa posebni odposlanec OZN za Hrvaško in nato za Bosno. Po študiju na Yalu in univerzi Georgetown je leta 1988 odšel na zahodno obalo, v Seattle, da bi ušel vplivu očeta. Leta 2004 se je vrnil in predlani zmagal na volitvah za okrožnega tožilca New Yorka, kar je verjetno najbolj izpostavljen tožilski položaj v Združenih državah, ker je v največjem ameriškem mestu največ odmevnih sodnih procesov.

Mednje sodi tudi Strauss-Kahnov. Nikoli se morda ne bo izvedelo, kaj natančno se je tistega 14. maja dogajalo v apartmaju 2806 hotela Sofitel na Times Squaru. Strauss-Kahn je dejal, da sta imela s sobarico soglasen odnos, ona trdi, da je prišel nag iz kopalnice in jo vanj prisilil. V takšnih primerih, ko posredni dokazi ne dajo prepričljivega odgovora, je ključna verodostojnost prič. In Vance je očitno dobil v roke takšno, da je na koncu obupal. Diallova je tožilstvu, ki jo je zastopalo, večkrat lagala. Dejala je, da je dejanje prijavila takoj, čeprav je njena magnetna kartica pokazala, da je po soočenju s Kahnom pospravila še dve sobi in se tudi vrnila v njegovo, preden je poklicala pomoč. Potem so tu telefonski pogovori, v katerih je govorila o tem, da je "tip (Strauss-Kahn) poln denarja". In tako naprej. Krona vsega je bila trditev, da Strauss-Kahn ni bil prvi, ki jo je posilil, ampak je bila v Gvineji množično posiljena, kar naj bi navedla tudi na obrazcu za pridobitev vizuma. Kasneje je priznala, da zgodba ne drži in da jo je imela pripravljeno, če bi se z vizumom zapletlo, pa tudi na obrazec je nikoli ni zapisala. Vance je bil vse to dolžan sporočiti obrambi, kar je storil konec junija, in Strauss-Kahn je tedaj že moral čutiti, da bo verjetno odkorakal, četudi je morda kriv. Kajti tokrat to niso bile govorice rumenega tiska. Njene trditve je zavrgel tožilec, torej nekdo na njeni strani. Na koncu je Vance zaradi pomanjkljive verodostojnosti Diallove predlagal umik obtožnice in opustitev primera.

S tem si je Vance nakopal nekaj sovražnikov - odvetnika Diallove, ki je dejal, da jo je zabodel v hrbet, in organizacije za boj proti nasilju nad ženskami, ki so ga obtožile, da bodo ženske še bolj prepričane, da se prijava spolnega delikta preprosto ne splača. "Če bi bil Dominique Strauss-Kahn voznik avtobusa iz južnega Bronxa, mar res mislite, da bi okrožni tožilec pobegnil od primera?" je javno vprašal odvetnik Diallove Kenneth Thompson in zahteval, naj sodnik razreši Vancea in imenuje posebnega preiskovalca (sodišče zahtevi ni ugodilo).

Toda tako preprosto vendarle ni. Javne tožilce v Združenih državah izberejo na volitvah, na katerih sodelujejo običajni volilci. Primer, kakršen je Strauss-Kahnov, bi bil za vsakega tožilca uresničitev novoletne želje. Spraviti za zapahe tako veliko ime (in za povrhu še francosko...) je porok za slavo in nadaljnjo kariero. In Vanceu ni mogoče očitati, da je do Strauss-Kahna pristopil v rokavicah. Najprej mu je preprečil odhod iz države, čeprav bi mu lahko dovolil oditi in bi izročitev zahteval po sestavi obtožnice. Le da Francija nima sporazuma z ZDA, tako da bi lahko nanj deževale kritike, da je dopustil nov primer Polanski. Nato je Strauss-Kahna spektakularno vklenil in ga, na ogorčenje Francozov, razkazal fotografom, nato pa vtaknil v pripor na zloglasnem otočku Rikers. Zagotovil je, da je obtožnico hitro blagoslovila velika porota (torej porota, ki v ZDA odloča, ali ima tožilstvo v rokah dovolj dokazov za izdajo obtožnice), in nasprotoval predlogu obrambe, da bi se smel braniti s prostosti. Bržkone je tudi njegov urad hranil rumeni tisk s podatki, ki so mu bili v prid.

Potem se mu je "zgodila" Diallova in njene laži in ni bilo dvoma, da bi jo dobro plačani Strauss-Kahnovi odvetniki največjega kalibra (eden je branil Michaela Jacksona pred obtožbami o nadlegovanju otrok) na sedežu za priče raztrgali. Že konec junija so tožilci ocenili, da primer prav zaradi nje, kronske priče, ne drži vode, ta teden so ga dokončno pokopali. "Če na podlagi dostopnih dokazov niti tožilci nismo onkraj upravičenega dvoma prepričani, da se je zločin zgodil, ne moremo zahtevati od porote, da človeka obsodi. Temu je tako, ker je naša naloga iskati pravico, ne pa za vsako ceno iskati obsodbo," so v pojasnilu zapisali v njegovem uradu. Kar je izredno načelno stališče. A Thompson ima verjetno vsaj deloma prav, da bi Vance prej šel do konca v primeru kakšnega voznika avtobusa. V primeru Strauss-Kahna, za katerega je bil prepričan, da je izgubljen, je moral biti preračunljiv. S tem, ko je odnehal, je krivda za propad primera bolj ali manj padla na Diallovo. Če bi šel na sojenje in izgubil, bi bil kriv predvsem sam, z novim madežem na v zadnjem času že tako ne preveč blesteči karieri.

Sicer pa Diallova, ki jo morda čakata proces zaradi krivega pričanja med preiskavo in zaslišanje urada za priseljevanje, Strauss-Kahna toži civilno. Če je primer res dovolj močan, kot trdi Thompson, lahko dobi zadoščenje tam, čeprav ji je opustitev procesa s strani okrožnega tožilca gotovo škodila. A to ni največji problem - O.J. Simpsona so pred kazenskim sodiščem oprostili, v civilni tožbi (kjer ni mogoče dobiti zaporne kazni) pa je izgubil in moral plačati 33,5 milijona dolarjev.

Dilema najmanj do konca civilnega procesa ostaja: nekdo, Strauss-Kahn ali Diallova, o dogodkih v hotelskem apartmaju laže. Z odstopom od primera Vance ni rekel, da je to Diallova. Je pa rekel, da porote ne bi mogel prepričati, da je to Strauss-Kahn.