Za trojno smrt v Volovniku ste sprva domnevali, da gre za trojni umor. Katera sled ali sledi so vas pripeljale do spoznanja, da je šlo za družinsko tragedijo?

Ta preiskava je bila v zadnjem obdobju ena najbolj zahtevnih glede na to, da so bili trije mrtvi in da je ogenj uničil sledove. Najprej smo zadevo obravnavali kot trojni umor. Jasno je bilo, da so vsi trije umrli nasilne smrti. O tem, kdo je bil storilec, pa ne moreš sklepati, dokler ne opraviš ogleda in vseh potrebnih preiskav in analiz. Ogled je trajal teden dni, tam smo bili od jutra do večera. Vzporedno z ogledom je potekala še policijska preiskava. Zraven sta bila ves čas tudi preiskovalna sodnica in tožilec. Bili smo zelo zadovoljni, da sta bila ves čas tam in da sta spremljala vsak naš korak. Vse, kar smo delali, smo naredili v soglasju s preiskovalno sodnico in tožilcem, kakšno stvar pa smo naredili tudi na njuno pobudo. Dokler so bila trupla na kraju, pa tudi kasneje, so bili zraven tudi izvedenci sodne medicine z inštituta in forenziki iz našega laboratorija. Sodelovali so forenziki vseh profilov, saj smo iskali biološke, fizične sledi, delovanje ognja itd. V preiskavi smo seveda upoštevali vse možne različice dogajanja. Najprej smo domnevali, da gre za rop - saj veste, ogenj uniči veliko sledov, gasilci jih z gašenjem še dodatno uničijo oziroma se sledovi razletijo na tisoč in en konec. Na srečo je stavba zidana, tako da se ni sesula. V žarišču požara je bila temperatura tako visoka, da je s stropa in sten popadal ves omet, prostor pa je ostal, in tako smo lahko presejali sledove in našli tudi precej zlatnine, medtem ko je denar, ki ga je imel lastnik shranjenega v sobi, zgorel.

Mene so takrat poklicali z dopusta in sem potem sodeloval do konca, skupaj z našo skupino za preiskavo najhujših umorov. O pokojnem Zakšeku se je vedelo, da je posloval tudi čez mejo, informacije smo dobivali tudi iz Hrvaške. Z mukotrpnim delom in z res medicinsko natančnostjo smo sledove pregledovali na kraju zločina in jih selekcionirali. Zelo težko je iskati sledove na pogorišču, a smo se vendarle dokopali do spoznanja, da so bili vsi trije ustreljeni, da je bil en prostor polit z naftnimi derivati in da je bil ogenj podtaknjen. Najdene sledi strelnega orožja, ki smo ga našli ob pokojniku, in sledovi analize telesnih tekočin pri pokojnikih so kazali, da je šlo za dvojni umor in samomor. Pogovarjali smo z več kot štiristo ljudmi, ni šlo le za kratke, splošne pogovore, temveč za poglobljene, tudi po trikrat, štirikrat ponovljene pogovore. Ugotovili smo, da je bil motiv ljubosumje, ki ga je storilec izražal že prej, kar smo potrdili z zbranimi obvestili več oseb.

Koliko časa ste potrebovali, da ste ugotovili, da ni šlo za rop?

To, da je bilo uporabljeno orožje, ki smo ga našli ob pokojniku, so nam forenziki dokaj hitro potrdili. Na srečo so tisti vitalni deli pri orožju, kot sta cev in kladivce, iz takega materiala, da jih ogenj ni deformiral, medtem ko je bilo ohišje precej ožgano. Tako smo lahko dokaj hitro ugotovili, da je bilo uporabljeno prav to strelno orožje. Kako je orožje prišlo v hišo, pa smo ugotavljali kar nekaj časa. Spraševali smo se, ali je bil lastnik orožja pokojnik ali pa je to orožje od nekoga, ki je prišel v hišo in ga tam odvrgel. Ker ni bilo nasilnega vdora v objekt niti ni nič manjkalo, poleg tega, da so bila vrata zaklenjena z notranje strani in da storilec ni pokončal psa, saj je bil ta v prostoru, kjer prej nikoli ni bil, smo možnost ropa izključili. Z naftnimi derivati pa je bila polita samo spalnica.

Po desetih dneh smo začeli sumiti, da je šlo za družinsko tragedijo. Potem so prihajali rezultati sodne medicine, forenzikov, informacije s terena, tudi iz Hrvaške. Informacije so se počasi seštevale in prekrivale.

Za Slovenijo je značilno, da se večina umorov zgodi v družinskem krogu, a vendarle smo imeli tudi nekaj takih, ki bi jim lahko rekli mafijski. Se vam zdi, da smo glede tega že prišli med razvitejše evropske države?

Če štejemo k umorom v družinskem krogu tudi obračune med partnerji, sosedi pa gostilniške zamere, potem je takšnih kar tri četrtine. Se pa tudi pri nas, tako kot v vseh visokociviliziranih družbah, dogajajo umori po naročilu iz maščevanja, ali kot temu pravite novinarji, mafijski umori. Tega izraza sicer v naši kazenski zakonodaji ni, je bolj žurnalističen. Res pa je, da smo soočeni z novimi pojavnimi oblikami, kar terja tudi zahtevnejše preiskave.

Med temi mafijskimi umori je kar nekaj neraziskanih, najbolj v ospredju sta umor Veselina Jovovića - Vesa, domnevnega vodje črnogorske mafije, in umor Miše Vujičića, ki naj bi bil njegov naslednik. Oba sta padla pod streli plačancev, preiskava pa ni prišla daleč...

Podrobnosti verjetno veste. Veselin Jovović - Veso je sedel v lokalu v Zupančičevi jami. Z dvema prijateljema je igral karte. Imel je svoj ritual, vedno je ob isti uri prihajal tja na partijo kart. Storilec je v gostinski lokal vstopil nemaskiran, šel k šanku, si naročil kavico, izpil požirek, potem pa se nenadoma obrnil in ustrelil Vesa, na soigralca ni streljal. Po podatkih, ki smo jih takrat dobili in jih obdelovali, je bilo nesporno, da je šlo za osebo, ki je prišla v Ljubljano iz ene od držav bivše Jugoslavije. Storilec je po dejanju odkorakal mimo gostov, bilo jih je okoli petdeset, šestdeset, nato je še enkrat ustrelil v zrak in vsi so se polegli pod mize. Odkorakal je proti sedanji Mobitelovi stavbi, nato zavil proti Topniški ulici, poniknil nekje med tamkajšnjimi garažami in izginil. Naredili smo fotorobota in o storilcu seznanili vse države. Prišli smo do več oseb, ki so ustrezale opisu. Dobili smo tudi nekaj operativnih podatkov, saj je Veso takrat veljal za vodilnega človeka v kriminalni piramidi. Toda ko smo preverjali določene osebe in hoteli priti do njih, jih preprosto nismo mogli dobiti. Povezali smo se s kolegi iz držav nekdanje Jugoslavije. Po policijski liniji so bili zelo kooperativni, iskane osebe pa so kar izginile. Na žalost zadeva ni preiskana, še vedno zbiramo podatke, intenziteta je od primera do primera različna. A vztrajati in riniti z glavo skozi zid, če nikamor ne prideš, nima smisla. Bolje je pustiti času čas in delati na tistih primerih, kjer lahko kaj narediš, ali tam, kjer pridobimo nove informacije.

Primer umora Miše Vujičića v hotelu Lev v Ljubljani je drugačne narave. Mišo je bil tisti dan zmenjen z osebami, ki jih je poznal. Najprej so bili dogovorjeni na drugi lokaciji, potem pa je prišla sprememba in so se dobili v hotelu Lev. Tisti, ki je uporabil strelno orožje, je pred dejanjem zapustil lokal, po telefonu govoril z določeno osebo, se vrnil nazaj in večkrat ustrelil v Miša Vujičića, nato sta s pajdašem skupaj zapustila lokal. Slovenska policija se je na podlagi za tiste čase zelo dobrih videoposnetkov takoj povezala s kolegi iz Srbije in Črne gore. Leta 2003 sem bil s kolegom dvakrat službeno v Beogradu. Kapo dol, kolegi so bili zelo kooperativni in na podlagi njihovega sodelovanja smo takrat oba storilca tudi identificirali. Zoper oba smo podali kazensko ovadbo. Tožilstvo je zahtevalo uvedbo preiskave. Izdana je bila tiralica, ki je še vedno aktualna. Letos je tožilstvo zopet v dogovoru z nami prek Interpola vzpostavilo stik s črnogorskimi organi, ker je bil eden od storilcev v priporu v Črni gori zaradi nekih drugih dejanj zoper življenje in telo. Hoteli smo ga zaslišati v zvezi s sumom za umor Miše Vujičiča. Dobili smo kratek odgovor, da se osumljeni z nami ne želi pogovarjati. Drugi storilec pa je poniknil in so nas iz Črne gore obvestili, da ga ni nikjer. Kdo je naročil umor, lahko sicer domnevamo, vendar pa se o tem lahko pogovarjamo le v zaprtih strokovnih krogih.

Še en odmeven umor ostaja neraziskan. Babica treh uspešnih košarkarjev, Hildegarda Lorbek, je umrla nasilne smrti na Primorskem. Od takrat so minila že štiri leta. Izginili so nekateri za dedovanje ključni dokumenti, storilca še vedno nimate.

Umor se je zgodil v stanovanjski zgradbi z več apartmaji. Gospa je živela sama, občasno so k njej prihajali sorodniki. Živela je v spodnjih prostorih. Apartmaje je v poletnih mesecih oddajala turistom, zunaj sezone pa je prostore oddajala priložnostnim delavcem. Eden od podnajemnikov je ugotovil, da gospe ni. Odprli so okno, vstopili v sobo in ugotovili, da je mrtva. Nesporno gre za nasilno smrt. Policisti in kriminalisti zadevo intenzivno raziskujejo in to ni floskula. Leta 2009 se je s tem primerom začela ukvarjati tudi naša skupina za preiskavo najhujših umorov, ki deluje v okviru uprave kriminalistične policije. Gospo je poznalo veliko ljudi, mnogi so prihajali k njej in marsikdo od teh je pri njej najel sobo. Tu smo naleteli na večjo težavo, ker smo vezani tudi na sodelovanje drugih držav, okoliških in držav EU. Vezani smo na mednarodno pravno pomoč. Če hočemo dobiti določene podatke, moramo z organi teh držav vzpostaviti stik, kar gre bolj počasi. Traja lahko tudi nekaj mesecev, da se določena država odzove, ali pa se sploh ne. Upam, da nam bo to zadevo uspeli rešiti, za zdaj pa jo vodimo kot nepreiskan primer.

So sorodniki izločeni iz kroga osumljencev?

Zelo obširno smo opravili poizvedbe in pogovore s sorodniki in domačini, ki so imeli take ali drugačne stike s pokojno, in vsi so izločeni iz kroga osumljencev.

Kot dolgoletni kriminalist na oddelku za krvne delikte ste videli marsikaj. Ali vas je kaj posebej pretreslo? Se vam je kakšna slika s prizorišča zločina boleče zarezala v spomin?

Vsi spomini so boleči. Za ta poklic sem se odločil leta 1978 in lahko rečem, da sem v Sloveniji eden tistih z najdaljšim stažem. Najbolj te zagotovo pretrese smrt otrok, nemočnih oseb, takih, ki se niso mogle ubraniti in ki niso imele možnosti, da bi se branile. Ne želim izpostaviti nobenega primera, da se ne bi kdo od svojcev prepoznal, za vsakogar je smrt bližnjega, sploh pa, če je še nasilna, nekaj najhujšega.

Kdaj ste bili najbolj veseli, ko ste odkrili storilca?

Kriminalist občuti zadovoljstvo vedno, ko napiše kazensko ovadbo, ko sodišče opravi zaslišanje, ko upoštevajo zbrane dokaze, ko je vložena obtožnica in ko sledi pravnomočna sodba. Vsak tak primer je zame in za kolege največje plačilo. Ko si rečeš: fantje, dobro smo delali, veliko vikendov je šlo v nič, tudi kakšen dopust, a pravilno smo se odločili in zadevo pripeljali do konca. Pri kriminalistični preiskavi lahko zaviješ levo ali desno in zgodi se ti lahko tako velik ovinek, da ti vzame nekaj let, da popraviš napako, ki si jo naredil takrat, ko se nisi pravilno odločil. To pa je čar našega dela - da se odločiš za pravilno smer.

Tehnika je zelo napredovala. Vam to kaj pomaga?

Moram vam povedati, da tudi storilci ne živijo v devetnajstem stoletju. Za kazniva dejanja se odločajo premišljeno in razmišljajo, kako bodo na kraju zločina pustili čim manj sledov in s kraja odšli neopaženi ali nevidni. To je igra dobrega in zla. Na srečo imamo v Sloveniji odlične forenzike, zdaj je gradnja novega nacionalnega forenzičnega laboratorija sicer malo zastala zaradi recesije. Slovenija je majhna država, storilec jo lahko zapusti že v eni uri in tudi zato smo ves čas v stiku s sosednjimi državami, kjer vsakič dobimo želeno strokovno pomoč. Policija je vedno bolj povezana, tu ni sebičnosti.

Ste kdaj v svoji dolgoletni karieri potrebovali psihoterapevtsko pomoč?

Ko sem začel delati v kriminalistični policiji, take pomoči še ni bilo. Na srečo doslej takšne pomoči še nisem potreboval. Morda bi mi pred leti prišla prav, takrat smo si sami izbirali sprostitvene terapije po kakšni uspešno preiskani zadevi.